Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Odgovori: Planica, OI Soči in sprint, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Vesna Fabjan.
Tokrat o poslovni praksi portala mojeznanje.si. Več uporabnikov je preizkusilo njihovo 15-dnevno brezplačno preizkusno obdobje, ki so ga pozabili prekiniti. S tem so samodejno postali celoletni naročniki, kar jih je stalo skoraj 240 evrov. V podjetju pravijo, da so splošni pogoji jasni, uporabniki pa menijo, da gre za zavajajočo prakso spretnega skrivanja pogojev.
Julija lani so proti Marsu poletele kar tri misije – kitajska, ameriška in misija Združenih arabskih emiratov. Prva je rdeči planet na začetku februarja dosegla arabska sonda Marsovo upanje, le dan pozneje še kitajska, čez dober teden pa še ameriška odprava. Slednja je na površini rdečega planeta tudi uspešno odvrgla marsovski rover, ki je na Zemljo že poslal prve posnetke. Preostali dve uspešno krožita okoli Marsa in prav tako pošiljata prve podatke. Kaj si od marsovskih misij obetajo znanstveniki na Zemlji pa več v pogovoru z dr. Tomažem Zwittrom, profesorjem astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko.
Tri vprašanja, trije odgovori, en športnik, ki povezuje vse tri. Iskali in gostili smo Žana Koširja.
Na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju, ki se ta konec tedna končuje v Cortini d'Ampezzo, je zdravnik slovenske reprezentance dr. Matjaž Turel, sicer vodja bolnišničnega oddelka za pljučne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Dr. Turel se je v zadnjem letu veliko ukvarjal z raziskovanjem značilnosti in posledic bolezni Covid-19 in pripravil tudi nekaj spletnih predavanj za širšo javnost na to temo. V pogovoru z Igorjem Tomincem je spregovoril o prvenstvu po zdravstveni plati, o posledicah bolezni za športnike in o perspektivah športnih prireditev v letošnjem letu, ki bo očitno še naprej precej zaznamovano s koronavirusom.
Epidemija in ukrepi proti njej so vplivali na številna področja našega življenja, tudi na naše prehranjevalne navade. Inštitut za nutricionistiko je po prvi raziskavi vpliva prvega vala ta teden objavil rezultate raziskave o vplivu drugega vala na naše prehranjevalne navade. Zaskrbljenost prebivalcev zaradi epidemije se je zmanjšala, kako pa je to vplivalo na naš odnos do hrane? Gorazd Rečnik je na Inštitut za nutricionistiko poklical doktorico Anito Kušar.
Tri vprašanja, trije odgovori, en športnik, ki povezuje vse tri. Iskali in gostili smo Filipa Flisarja.
Letošnji pust se je preselil na splet in tam je po 30. letih našel svoj prostor tudi Fašenk v Lotmerki. Turistično društvo Ljutomer, ki je vsa tri desetletja skrbelo za izvedbo pustnega rajanja na ljutomerskem Glavnem trgu, pa je tudi letos razpisalo nagrade za najlepšo otroško, najboljšo odraslo in najizvirnejšo skupinsko masko. Ker je nedeljska povorka odpadla, bo komisija pregledala in ocenila poslane fotografije, ki jih lahko maškare pošiljajo še do polnoči, najboljši bodo prejeli praktične nagrade. Vsi pa upajo, da bodo že prihodnje leto lahko zimo preganjali spet kar sredi Ljutomera.
V karnevalski prestolnici Slovenije, na Ptuju in okoliških vaseh, kurenti, koranti in druge tradicionalne pustne maske že vse od svečnice pridno preganjajo vse slabo in kličejo pomlad. Da gre za poslanstvo, ki se prenaša iz roda v rod in ga nosijo v srcu, pravijo koranti in tudi letos je kljub številnim prepovedim in omejitvam v Podravju v mestu in vaseh slišati kurentove zvonce, seveda ob upoštevanju priporočil in omejitev. Takšne kurentove obhode je Unesco leta 2017 prepoznal kot izjemno kulturno dediščino in jih uvrstil na svoj seznam.
Nekje piše, da Josipa Lisac ni kot drugi. Zapis se nadaljuje, da je ena izmed redkih umetnic med umetniki, ki je sposobna, da je v svoji kakovosti vsakič drugačna. Pri svojem občinstvu vsakič uspe izzvati močno radovednost. Vsestranska umetnica, ki bi jo mnogi označili za ekstravagantno, čeprav sama to zavrača, je ena izmed najbolj spoštovanih pevk na Hrvaškem. V svoji 54-letni karieri pa je nastopala že povsod po svetu. Tudi v Sloveniji je ni treba prav posebej predstavljati. Na svoj rojstni dan, 14. februarja, bo Josipa Lisac nastopala na virtualnem koncertu. Tako se ji bo na nek način uresničila želja o teleportaciji. Očitno je res vizionarka.
Ob koncu leta 2020 smo vas na Valu 202 prek družabnih omrežij pozivali, da nam v "ne ravno dobrem letu" vseeno poveste kako #dobrozgodbo. No, in tale zgodba je pravzaprav od takrat. Nastala je na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, čisto malo pa je (vsaj v njen začetek) vključen tudi Val 202.
Sektor koncertne dejavnosti je zaradi epidemija obstal med prvimi in kot kaže, bo začel med zadnjimi. Organizatorji, izvajalci in podizvajalci koncertne dejavnosti ne sedijo pri miru, predvsem si želijo delati in zaslužiti. Andrej Sevšek je predstavnik Združenja organizatorjev koncertov, ki je v zadnjih mesecih predvsem s predlogi in deloma rešitvami skušala najprej vzpostaviti dialog z odločevalci.
Emkej je v svoje priporočilo je združil tri predloge. Hip hop glasbenik, ustanovitelj Wudisban Records, član mariborskega kolektiva Tekochee Kru, bo 11. februarja izdal svoj novi samostojni album Veš kaj bi ti mogo.
Florian Lamblin je vodja mednarodnega razvoja kolesarske dirke po Franciji. Njegova vloga je predvsem tržna, saj razvija nova področja, na katerih bi dirka, ki prinese približno 150 milijonov evrov na leto, ustvarila še več prihodkov. Tukaj je za organizatorje konec koncev zanimiva tudi Slovenija zaradi močno povečanega zanimanja za dirko v zadnjih letih. Z gostom o trendih gledanosti, nadaljnjih smereh trženja in vplivu finančnega vložka na izbiro krajev na trasi.
Eno od pogostejših vprašanj, ki jih zasledimo v zadnjem času v povezavi z epidemijo covida-19 je, kje je letos gripa in druge viroze. Lani je bil vrhunec pojavljanja gripe prav konec januarja in v začetku februarja. Pojavljanje gripe in drugih akutnih okužb dihal spremljajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in o tem, ali je letos virus influence navzoč ali ne, smo vprašali doktorico medicine Evo Grilc iz Centra za nalezljive bolezni NIJZ.
Kako poteka praktični pouk v šolskih programih Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer se izobražujejo in urijo prihodnji avtomehaniki, logistični in strojni tehniki, oblikovalci tekstilij, mehatroniki in tako naprej? Ali lahko dijaki pri delodajalcih opravljajo obvezno prakso? Ali bi lahko zagotovili varno okolje med prakso za dijake, čeprav se ukrepi še ne bodo sprostili za vse? O tem in še čem se je Aleš Smrekar pogovarjal z ravnateljico SIC Ljubljana Fani Al Mansour.
Kaj mora skladba vsebovati, da postane bondovska? Katere so se najbolj vtisnile v kolektivni spomin? In katere bi morale postati zaščitni znak slovite franšize, pa jim to ni uspelo?
Venancio Lopez je nekdanji dolgoletni selektor španske izbrane vrste v dvoranskem nogometu, s svojimi nogometaši je bil evropski in svetovni prvak. Nasledniku je mesto prepustil po porazu v finalu zadnjega evropskega prvenstva v ljubljanskih Stožicah pred tremi leti, ko je prvak postala Portugalska. Lopez je danes direktor vseh španskih futsal selekcij in tudi gostitelj tokratnega gostovanja Slovenije v Madridu. Celotno dogajanje poteka znotraj mehurčka v nacionalnem nogometnem centru Ciudad del Fútbol de Las Rozas v mestu nogometa severno od Madrida. Lahko bi mu rekli špansko Brdo pri Kranju, a na precej večji površini, z več igrišči, dvoranami in drugimi objekti, tudi s hotelom, ki v času koronakrize predstavlja mehurček za reprezentance, sodnike in druge uradne osebe, ki se srečujejo na igrišču.
Zložljive smuči za lažje osvajanje zahtevnih terenov in preprostejše potovanje bodo kmalu na voljo tudi rekreativnim smučarjem. Elanova prebojna inovacija je menda najbolj pozornost vzbujajoča v 75-letni zgodovini podjetja. Koliko znanja, prilagajanja in stranpoti je bilo potrebnih zanjo? Odgovarjata sogovornika Leon Korošec, direktor zimske divizije, in Vinko Avguštin, vodja razvoja.
Konec lanskega leta je zaživela nova aplikacija KamBi, ki bo mladim pomagala pri izbiri študija in poklica. Aplikacija, ki je nastala v okviru iniciative Inženirke in inženirji bomo!, namenjena pa je predstavitvi inženirskih poklicev in vpogledu vanje. Mladi bodo preverili ujemanje svojih kompetenc s posameznimi profili, spoznali bodo poklice iz prakse, ki jih inženirji in inženirke predstavijo tudi skozi video zgodbe. Idejno zasnovo aplikacije, njen razvoj in pomen aplikacije za promocijo inženirskih poklicev je pojasnila Teja Primožič, študentka Fakultete za računalništvo in informatiko UL, bodoča inženirka in projektna vodja razvoja aplikacije.
Neveljaven email naslov