Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
O nevarnosti snežnih plazov v visokogorju vsako leto poslušamo opozorila, le redko pa se zgodi, da ti pridejo vse do doline in zaprejo celo ceste. Snežni plazovi na Bovškem minuli konec tedna so vzbudili še toliko več zanimanja tako med domačini kot strokovnjaki, ki so skušali razmere kar čim natančneje popisati in dokumentirati.
80 dni, 6 ur, 15 minut in 47 sekund. Toliko časa je za jadranje okoli sveta na sloviti regati VANDEE GLOBE za približno 24 000 navtičnih milj, torej približno 44 000 kilometrov, potreboval Charlie Dalin, Francoz, ki je prvi prišel nazaj do izhodišča v francoskem departmaju Vendee. Pa ni zmagal, končni zmagovalec je prav tako Francoz Yannick Bestaven, ki je imel 10 ur in 15 minut časovnega bonusa zaradi pomoči pri reševanju tekmeca, čigar plovilo se je ob udarcu velikega vala razpolovilo in potopilo v razburkanem morju. Med zmagovalci pa je tudi slovensko znanje. Agencija republike Slovenije za okolje je namreč boter navigacijskega sistema za načrtovanje optimalne poti plovil na morju DORADO ROUTING, ki ga je zasnoval meteorolog Jure Jerman. Gre za navigacijo, ki jadralcem predlaga na videz mogoče daljšo pot, seveda glede na milje, ampak najhitrejšo glede na smer in moč vetra ter vremenske nevšečnosti.
Maja 2018 smo veliko govorili o varstvu osebnih podatkov, saj je takrat začela veljati uredba, imenovana GDPR. Kot pravi magister Andrej Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke, na uradu opažajo, da smo o pomenu varstva osebnih podatkov in zasebnosti vse bolj ozaveščeni. Uredba je sicer robusten pravni instrument, ki daje več poudarka preventivnemu delovanju in odgovornosti upravljalcu podatkov, ne uvaja le sankcij in obveznosti. Prav tako evropskim državljanom omogoča, da se spustimo v pregon mednarodnih korporacij, še vedno pa ni bil sprejet nacionalni zakon v Sloveniji, ki bi Uradu informacijske pooblaščenke kot nadzornemu organu omogočil izrekanje glob o splošni uredbi, kar bi zagotovo še bolj dvignilo ozaveščenost o varstvu osebnih podatkov. O tem, koliko se Slovenci zavedamo vrednosti svojih osebnih podatkov, nam je povedal magister Andrej Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke.
27. januarja 1945 je Rdeča armada osvobodila nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau in tako je ta dan postal svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Iz Slovenije so med drugo svetovno vojno tja odpeljali 2.300 ljudi, domov se jih je vrnilo le okoli 1.000, za večino preostalih je Auschwitz kraj smrti. Večina je bila Slovencev, med deportiranimi pa je bila tudi večja skupina Judov in Romov. Razstava, ki jo je pripravila Sinagoga Maribor, je bila prvič postavljena na ogled lani v sklopu projekta Šoa v Mariboru, z njo pa ni bil zaznamovan samo lanski mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, temveč tudi 75. obletnica osvoboditve Auschwitza. Zdaj razstava »Tu se je smrt utrudila do smrti …« gostuje v Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Ščinkavec, kos, lišček so tri ptičje vrste, ki sodijo med deset najpogostejših obiskovalk ptičjih krmilnic. To je podatek, ki so ga ornitologi pridobili ob pomoči vseh tistih, ki so se v zadnjih letih pridružili akciji Ptice okoli nas. S to želijo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije spodbuditi k boljšemu zavedanju narave, ter spremljati, kaj se dogaja s pticami v naseljih. Ptice je najlažje opazovati med njihovim obiskovanjem krmilnic, zato nam je varstveni ornitolog Tilen Basle povedal, katere piče bodo najbolj vesele. Sicer pravi, da krmljenje ptic ni bistveno za njihovo preživetje zime, saj so tako kot tudi druge živali. prilagojene na zimo in hrano najdejo v naravi. Vseeno pa je hranjenje ptic pomembno, saj ima družbeno socialni efekt.
DARS je v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko in podjetjem Realis izvedel študijo, v kateri so najprej z anketami, nato pa še v simulatorju preizkušali varnost in učinkovitost prenovljene aplikacije. Njen namen bo s povezovanjem in širjenjem informacij zagotavljati čim večjo varnost vseh udeležencev v prometu. Predvidoma bo na voljo v začetku marca, že zdaj pa si lahko prenesete preizkusno različico. “Karkoli je na cesti, zdaj traja minute, da pride do uporabnika. S pomočjo te aplikacije bo prišlo lahko v sekundah. Ne vse, ampak vedno več.” - vodja Prometno informacijskega centra Brane Nastran
Končuje se osrednji letni dogodek, namenjen ozaveščanju pomena pisanja z roko: Tedne pisanja z roko 2021. V času šolanja na daljavo je pisanje z roko še bolj zapostavljeno kot sicer in se o pomenu te veščine sploh več ne sprašujemo. Ampak mi smo se, ob koncu Tedna pisanja z roko 2021 se je Aleš Smrekar pogovarjal z Marjano Jazbec, predsednico društva Radi pišemo z roko.
Ekipa prometne pisarne Vala 202 se je udeležila sklepnega dela vrednotenja prenovljene aplikacije Promet Plus. DARS je v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko in podjetjem Realis izvedel študijo, v kateri so najprej z anketami, nato pa še v simulatorju preizkušali varnost in učinkovitost prenovljene aplikacije.
Okužba s humanimi papilomavirusi je ena od najpogostejših spolno prenosljivih okužb, s katerimi se vsaj enkrat v življenju okuži okoli 80 odstotkov spolno aktivne populacije. Večina okužb poteka brez simptomov, saj okužb običajno ne spremljajo vidni klinični znaki. Največ delež okuženih se pojavi po začetku spolne aktivnosti, zato so okužbe z virusi HPV najpogostejše pri mladostnikih in mlajših odraslih, starih od 15 do 25 let. V boju proti okužbi je poleg siceršnjih preventivnih zaščit izredno uspešno tudi cepljenje, in sicer pred prvim spolnim odnosom. V Sloveniji brezplačno cepljenje deklic poteka od leta 2009, letos pa se bodo programu lahko priključili tudi dečki, za katere se je izkazalo, da so imunsko pri premagovanju okužbe manj uspešni. Več nam je povedala specialistka ginekologije in porodništva, dr. Veronika Testen, o svoji izkušnji pa Nina Gaspari.
Danes pozno popoldne po našem času bo pred kot še nikoli zastraženim Kapitolom in pred številčno zelo omejeno možnico ljudi zaprisegel 46. ameriški predsednik Joe Biden. Prvič po več kot 200 letih na tej slovesni prisegi ob predaji oblasti ne bo do danes aktualnega predsednika in prve dame, kar po dogodkih v zadnjih tednih sploh ni tako nenavadno. O tem, kako je doživljal zadnje tedne, kako ocenjuje zapuščino aktualnega predsednika in prve dame pa zdaj več Josh Rocchio, italijanski Američan z Gorenjske, prevajalec, lingvist in podjetnik, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Na Gorenjsko ga je dopoldne poklical Miha Švalj.
Poleg šol za otroke s prilagojenim programom so za nujno varstvo odprti tudi običajni vrtci. Zasedeni so tudi več kot tretjinsko, iz tedna v teden pa je staršev, ki otroke kljub koronakrizi pripeljejo v vrtec, več. S kakšnimi izzivi se soočajo slovenski vrtci, kakšna navodila so dobili od pristojnih ustanov, v kolikšni meri izvajajo svoje programe, tudi programe za otroke s prilagoditvami. O vsem tem v pogovoru s predsednico Skupnosti vrtcev Slovenije Janjo Bogataj. V Škofjo Loko, kjer je zaposlena v tamkajšnjem vrtcu, se bo odpravil Aleš Smrekar.
O glasbenicah in glasbenikih, igralkah in igralcih. Najstarejši še pomnijo Elvisa Presleya v 31-ih filmih ali pa Franka Sinatro, ki je posnel na desetine filmov. Izbrali smo nekaj posameznic in posameznikov bolj sodobne zgodovine, ki so ob prepričljivi glasbeni karieri dosegli tudi finančni in kritiški uspeh v filmih. Ne vedno, a tu in tam jim je uspelo in so bilo celo nagrajeni.
V Zavodu VseUk, ki ga je pred petimi leti ustanovila molekularna in celična Teja Bajt, so epidemijo izkoristili za razvoj novega izdelka. Po tem, ko so se spomladi prvič zaprle šole, s tem pa se je prekinil tudi njihov krožek Mali radovednež, so oblikovali zabojček z zanimivimi znanstvenimi poizkusi, ki ga lahko otroci prejmejo kar na dom. Ker so najmlajši in starši nad zamislijo navdušeni, se bodo zdaj širili tudi v tujino. Innobox je prvi znanstven zabojček v Sloveniji na naročnino. Je znanstven zabojček z materiali za otroke, ki potem lahko izvajajo poizkuse doma preko video navodil.
Dolly Parton, pevka, tekstopiska in igralka je tekom svoje kariere napisala več kot 3000 skladb, 12 jih je doseglo prvo mesto na lestvicah. Je tudi humanitarka, lastnica radijske in TV postaje, modnih hiš, restavracij, zabaviščnega parka. Ameriška revija Wall Street jo je uvrstila med 50 najvplivnejših žensk na svetu, prejela je nagrado Grammy za življensko delo, po njej pa so tudi poimenovali prvo klonirano ovco Dolly.
Sposobnost razmišljanja in gon po tem, da razmišljamo, je ena od tistih lastnosti, ki nas delajo ljudi. Od tega, da se skušamo z razmišljanjem pretolči do meja svoje zavesti, da skozi zgodovino kopičimo znanje in da se pravzaprav ves čas učimo, odkrivamo novo, neznano. Zahodne kulture človeka že od antike naprej opredeljujejo kot razumno bitje kot logične živali. In prav logiki je posvečen današnji dan, zaznamujemo namreč svetovni dan logike, ob čemersmo na Valu 202 poklicali logika in filozofa ter profesorja na mariborski Filozofski fakulteti dr. Danila Šustra.
Letošnja zima je po dolgih letih ponekod spet dobro zasnežila in lepo zimsko vreme je minuli konec tedna v naravo privabilo množice ljudi. Kar nekaj dela pa so imeli tudi gorski reševalci. Ti opozarjajo, da čeprav je obilica snega višje dele Slovenije spremenila v čudovito kuliso, so razmere resne. Tolminski gorski reševalci so v zadnjih dneh reševali kar nekaj ljudi, ki so nepripravljeni in brez kondicije obstali v snežni odeji. Razmere v gorah so nestabilne in vsako gibanje, posebej v visokogorju, je treba načrtovati, pravi gorski reševalec postaje GRS Tolmin Miljko Lesjak, ki je Mariši Bizjak povedal tudi, kako se prepričati o tem, kakšne so prave razmere v gorah in ne tiste, ki jih kažejo lepe fotografije na družabnih omrežjih.
Jasna Hengović, razvijalka programske opreme za protonsko terapijo v podjetju Cosylab je postala Inženirka leta 2020.
Pogovor s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom v izvirniku. Prevedeno različico pogovora najdete tukaj: https://val202.rtvslo.si/2020/12/vroci-mikrofon-257/
Vlado Kreslin je izdal že sedemindvajset albumov z avtorsko glasbo, nekaj pesniških zbirk, nastopal je v filmu in gledališču kot avtor glasbe in kot igralec. Pogosto sodeluje s slovenskimi in s priznanimi tujimi glasbeniki. Njegove pesmi so postale navdih za romane, celovečerne filme, diplomske naloge. Aktualni Ježkov nagrajenec, pevec, skladatelj, kantavtor, pisec besedil in poezije je povedal, kaj je njemu zelo všeč in kaj priporoča.
Kot kaže se postopno ugašanje dolgoletnih paradnih konjev iz nabora študentskih združenj in zavodov pod okriljem Študentske organizacije Univerze v Ljubljani nadaljuje … Najbolj je na udaru Radio Študent. Sredstva ŠOU sicer predstavljajo zgolj še slabo četrtino vseh sredstev za njegovo delovanje, a njihova odtegnitev ogroža celotno strukturo financiranja, ki izhaja iz sofinanciranja številnih domačih in evropskih projektov. Letos naj sredstev ŠOU sploh ne bi prejeli.
Neveljaven email naslov