Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Živalska vrsta, ki je z nekega območja izginila, se sama tja ne bo vrnila, lahko pa ji z doseljevanjem pomaga človek. In prav na tak način želijo v sklopu projekta PoLJUBA v sodelovanju z raziskovalci iz Nacionalnega inštituta za biologijo v Krajinski park Ljubljansko barje spet doseliti hrošča puščavnika. V gnezdilnice, ki so postavljene na območju Mestnega loga, so prve ličinke hrošča, ki izvirajo iz populacij v ljubljanskem parku Tivoli in okolice Domžal, doselili leta 2019 in to je bil prvi poskus doselitve katere koli vrste hrošča v Sloveniji.
Slovenska glasbenica Senidah se je pred nastopom na glavnem odru festivala Exit ustavila tudi v terenskem studiu Vala 202.
Lucija Lepšina in Klemen Vodopivec sta ta hip najbolj vroča mlada kreativca na svetu. Po lanski zmagi na tekmovanju mladih kreativcev, ki poteka v okviru Slovenskega oglaševalskega festivala, sta se uvrstila na mednarodno tekmovanje Young Cannes Lions (Mladi kanski levi), kjer sta v kategoriji digitalnih del premagala močno konkurenco in osvojila prvo zmago za Slovenijo na največjem svetovnem festivalu kreativnosti. Kakšen pomen ima zmaga za Slovenijo in za njiju osebno? Ker je tekmovanje zaradi protikoronskih ukrepov letos potekalo na daljavo, smo ju povprašali, kje sta našla svoj Cannes, zanimalo pa nas je tudi, kakšen pomen ima to, da sta že skoraj deset let par tudi zasebno.
Nocoj bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO odprli razstavo o oblikovanju modernih interierjev v obdobju od leta 1930 pa do danes. Ena izmed treh kustosinj dvoletne raziskave Maja Vardjan pravi, da je namen razstave predstavitev interierja kot integralnega dela arhitekture, ki doslej še ni bil predmet nekega tehtnega raziskovanja in vrednotenja. Otvoritev razstave Svet znotraj, oblikovanje modernih interierjev 1930-danes bo nocoj ob 19. uri v Muzeju arhitekture in oblikovanja. Fotografija: Z razstave Stanovanje za naše razmere, Ljubljana, 1956 (vir: Zbirka MAO)
V Idriji skupina tujih prostovoljcev obnavlja staro rudarsko hišo Giser in hkrati spoznava bogato rudarsko dediščino. Petstoletno kopanje rude je v našem najstarejšem rudarskem mestu oblikovalo svojevrstno kulturo. Čeprav je idrijski rudnik živega srebra, ki je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine, zaprt, pa je za njim ostala bogata kulturna dediščina. V Idriji še vedno deluje Godbeno društvo rudarjev Idrija, ohranja se spomin na knapovske anekdote in lumparije, pa tudi na tovarištvo, ki se je iz jame preneslo v čas po delu. Na življenje rudarjev spominjajo tudi rudarske hiše.
Po lanskoletni odpovedi Soča Outdoor Festivala zaradi epidemije so se danes na tolminskem Sotočju ponovno zbrali ljubitelji teka, ki so se preskusili v štirih različnih razdaljah – na 10, 15, 25 in 45 kilometrov. Kakšno je vzdušje in kako so morali organizatorji prilagoditi dogodek trenutnim razmeram?
Vlada Republike Slovenije danes prevzema predsedovanje Svetu EU, zato v Sloveniji gosti kolegij komisarjev s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Delovni del obiska kolegija komisarjev vključuje srečanje predsednika vlade Janeza Janše s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, zasedanje članov slovenske vlade z evropskimi komisarji in skupno delovno kosilo. V roku pol leta so si na vladi zastavili več prednostnih nalog, nekaj so jih podedovali od Portugalske in držav, ki so Svetu EU predsedovale pred njo. Cilj je narediti Unijo kot prostor visokih standardov spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava. Kaj lahko pričakujemo od predsedovanja?
Poezija, glasba, svobodna misel in še več je pod polno luno brbotalo na že 20. festivalu Sanje, ki se je v nedeljo končal na Krasu in v Goriških brdih. Med reportažo s festivala, polnega ustvarjalnega vrenja, je poskrbljeno tudi za ohladitev, spustili smo se tudi v prijetno hladno Divaško jamo. Še veliko globlje pa gre v krizi človečanstva misel Srečka Kosovela.
V Evropi vsaka štiri leta pripravijo kongres matematike. Osmega po vrsti gosti Slovenija: organizacijo kongresa so zaupali Univerzi na Primorskem. V Portorožu in preko zooma se je zbralo več kot 1700 svetovno znanih matematikov, ki so predstavili 900 prispevkov z različnih področij matematike. Novost na 8. evropskem kongresu pa je sekcija, namenjena didaktiki matematike. O oranju ledine na področju didaktike matematike v Sloveniji nam bo več povedala prof. dr. Mara Cotič, dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Z gostjo se je pogovarjala Mojca Klarič, Radio Koper.
Katja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja Sluga
Milan Bedrač je lovec na poletje, ki se seli, ko padejo temperature. Je nomad, ki živi po načelih sezonskega kolobarjenja: poletja preživlja na evropskih valovih, zime na azijskih plažah.
V juniju v Ljubljani poteka tradicionalna 21. Parada ponosa. V oddaji raziskujemo, kakšna je trenutna družbena klima do oseb LGBT skupnosti, kako je epidemija zarezala v njihova življenja in razmere v izobraževalnih sistemih, ki bi morale omogočati varne prostore za vse. Ob izidu končnega poročila o rezultatih raziskave o stanju v šolah 2019: LGBT mladi – Prebijmo molk v šolah so zaskrbljujoči podatki, da več kot polovica vprašanih poroča, da šolsko osebje v primeru nasilja ni nikoli posredovalo. Dve tretjini dijakinj in dijakov poročata o verbalnem nadlegovanju v preteklem letu, nekaj več kot desetina dijakinj in dijakov skupnosti LGBT je dejala, da ne namerava končati srednješolskega izobraževanja. ?Kakšna družba smo, kako živimo, kaj sprejemamo? V nadaljevanju bomo ogledalo nastavili kar samim sebi.
0:00 - Jakob Kobal 12:58 - Jure Lesar 25:05 - Emkej 37:23 - Joker Out 48:11 - Fed Horses 59:59 - Zalagašper 1:13:31 - Klemen Klemen 1:30:29 - Zmelkoow 1:43:15 - Alo!Stari Tri mesta, devet glasbenih nastopov, 49. rojstni dan Vala 202. Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru. Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani. Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru.
Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru, Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani, Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru
Kako velike športne prireditve, kot je Dirka po Sloveniji, ki si jo je predlani ogledalo več kot 10 milijonov ljudi iz 120-ih držav, ali pa Ljubljanski maraton, vplivajo na slovenski turizem in promocijo Slovenije v tujini. Kaj taki dogodki pomenijo za kraje, ki so vanje vključeni in naš športni turizem?
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je vse do konca leta na ogled razstava, posvečena življenju in delu Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice v Paragvaju, hkrati pa pripoveduje zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. Avtorica razstave je dr. Marija Mojca Terčelj s Fakultete za humanistične študije Koper, ki je odlična poznavalka dela Branislave Sušnik ter etničnih skupin Paragvaja. Razstavo La Doctora, tako so namreč pripadniki staroselcev v Paragvaju klicali Branislavo Sušnik priporočamo v ogled mi, kaj pa v branje priporoča antropologinja Marija Mojca Terčelj?
Gruzijski košarkar Vladimer Boisa se je pri 17-ih letih odločil, da pride iz Gruzije v Slovenijo, čeprav je imel ponudbe tudi iz Izraela, Turčije in Grčije. V Olimpiji se je uveljavil, kasneje pa igral še v številnih klubih po Evropi, a se je spet vrnil v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. S ponosom pove, da je Ljubljančan. Danes je razpet med Slovenijo in Gruzijo. Ukvarja se z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
9. neodvisni festival dokumentarnega filma je hkrati tudi prva izdaja festivala dokumentarnih filmov o človekovih pravicah. Festival DokuBazaar si lahko ogledate od danes, 7. junija, do 11. junija na dveh prizoriščih v Ljubljani: v Hostlu Celica in ŠKUC-u. Spremljali ga bodo tudi izobraževalni dogodki, srečanja in razprave, povezane s filmi, katerih namen je prispevati k promociji človekovih pravic, k bolj strpni družbi in kulturnemu sobivanju.
Omejitve, ki jih imamo, so predvsem v naših glavah, je eno od vodil Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki širi idejo, da lahko prav vsak pripomore svoj delček k raznovrstnosti in pestrosti pohodništva. K temu pripomorejo tudi inkluzivni pohodi, ko gore osvajajo gibalno ovirani, akcije, da gostom v planinskih kočah in domovih strežejo gluhi ljudje, ter osvajanja Slovenske planinske poti slepih in slabovidnih. Dogodek, kjer so se zbrali našteti in še mnogi drugi je prejšnjo soboto potekal na Mirni gori v Beli krajini.
Mateja Zorn je že vrsto let programska vodja Kinoateljeja. Živi v Stari Gorici, kjer je tudi sedež Kinoateljeja, ki deluje na obeh straneh meje. Povezujejo se s slovenskimi in italijanskimi institucijami in delujejo kot en sam prostor. Gostja je Nino Zagoričnik povabila v dolgoletni bar, ki na poseben način zaznamuje Trg Evrope.
Neveljaven email naslov