Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jod ima kot esencialen element ključno vlogo pri nastajanju ščitniških hormonov in pri delovanju ščitnice, ko govorimo o njegovem priporočenem dnevnem vnosu, pa je ta v primerjavi z nekaterimi drugimi minerali zelo nizek – potrebujemo ga zgolj 150 mikrogramov. To pa še ne pomeni, da tak vnos zlahka zagotovimo; pravzaprav si v Sloveniji, podobno kot tudi drugod po Evropi, že skoraj 70 let pomagamo z obveznim jodiranjem kuhinjske soli.
Jod ima ključno vlogo pri nastajanju ščitniških hormonov in pri delovanju ščitnice
Elementarni jod je v naravi zelo redko zastopan, jodidi pa so kemijska oblika joda, ki med drugim opravlja tudi funkcije v človeškem telesu. Jod je sicer pri sobni temperaturi siva, trdna snov z relativno nizkim tališčem, ki hitro sublimira, pojasnjuje doktorica Petra Kolenc Peitl, specialistka radiofarmacije s klinike za nuklearno medicino na ljubljanskem kliničnem centru.
To pomeni, da gre iz trdnega direktno v plinasto agregatno stanje in zagotovo se marsikdo med nami spomni poskusov iz kemije in vijolične pare, ki pri tem nastaja. Prav po vijolični barvi pare je jod dobil ime, saj starogrško iodes pomeni vijoličen.
Človeški organizem vsebuje od 10–20 mg joda, približno 3 četrtine vsega joda pa je v ščitnici. Ustrezen dnevni vnos jodidov je glede na priporočila Evropske agencije za varnost hrane 150 mikrogramov in marsikdo bi lahko hitro pomislili, da takšno količino joda brez težav zagotovimo, pa ni čisto tako. V številnih državah je namreč prisotno pomanjkanje naravnih virov joda v hrani in pitni vodi.
Pri nas od leta 1953 ustrezno jodno preskrbo zagotavljamo z obveznim jodiranjem kuhinjske soli. Do leta 1999 je bila sol pri nas jodirana z 10 mg kalijevega jodida na kilogram soli, kar se je izkazalo za nezadostno, zadnji dve desetletji tako kilogram soli vsebuje med 20 in 30 miligrami kalijevega jodida.
Kalijev jodid pa je ključen tudi v primeru radiološke ali jedrske nesreče; za takšne primere imajo namreč države pripravljene tablete kalijevega jodida, ki bi jih razdelili ogroženi populaciji za zmanjšanje sevalnega bremena ob notranji kontaminaciji z radioaktivnim jodom. V radiju 10 km okrog jedrske elektrarne imajo prebivalci tablete ves čas na razpolago na domu oziroma jih ima na zalogi elektrarna.
Jod ima kot esencialen element ključno vlogo pri nastajanju ščitniških hormonov in pri delovanju ščitnice, ko govorimo o njegovem priporočenem dnevnem vnosu, pa je ta v primerjavi z nekaterimi drugimi minerali zelo nizek – potrebujemo ga zgolj 150 mikrogramov. To pa še ne pomeni, da tak vnos zlahka zagotovimo; pravzaprav si v Sloveniji, podobno kot tudi drugod po Evropi, že skoraj 70 let pomagamo z obveznim jodiranjem kuhinjske soli.
Jod ima ključno vlogo pri nastajanju ščitniških hormonov in pri delovanju ščitnice
Elementarni jod je v naravi zelo redko zastopan, jodidi pa so kemijska oblika joda, ki med drugim opravlja tudi funkcije v človeškem telesu. Jod je sicer pri sobni temperaturi siva, trdna snov z relativno nizkim tališčem, ki hitro sublimira, pojasnjuje doktorica Petra Kolenc Peitl, specialistka radiofarmacije s klinike za nuklearno medicino na ljubljanskem kliničnem centru.
To pomeni, da gre iz trdnega direktno v plinasto agregatno stanje in zagotovo se marsikdo med nami spomni poskusov iz kemije in vijolične pare, ki pri tem nastaja. Prav po vijolični barvi pare je jod dobil ime, saj starogrško iodes pomeni vijoličen.
Človeški organizem vsebuje od 10–20 mg joda, približno 3 četrtine vsega joda pa je v ščitnici. Ustrezen dnevni vnos jodidov je glede na priporočila Evropske agencije za varnost hrane 150 mikrogramov in marsikdo bi lahko hitro pomislili, da takšno količino joda brez težav zagotovimo, pa ni čisto tako. V številnih državah je namreč prisotno pomanjkanje naravnih virov joda v hrani in pitni vodi.
Pri nas od leta 1953 ustrezno jodno preskrbo zagotavljamo z obveznim jodiranjem kuhinjske soli. Do leta 1999 je bila sol pri nas jodirana z 10 mg kalijevega jodida na kilogram soli, kar se je izkazalo za nezadostno, zadnji dve desetletji tako kilogram soli vsebuje med 20 in 30 miligrami kalijevega jodida.
Kalijev jodid pa je ključen tudi v primeru radiološke ali jedrske nesreče; za takšne primere imajo namreč države pripravljene tablete kalijevega jodida, ki bi jih razdelili ogroženi populaciji za zmanjšanje sevalnega bremena ob notranji kontaminaciji z radioaktivnim jodom. V radiju 10 km okrog jedrske elektrarne imajo prebivalci tablete ves čas na razpolago na domu oziroma jih ima na zalogi elektrarna.
Starejši skupaj z nosečnicami in otroki sodijo v rizično skupino ljudi, pri katerih velja previdnost pri uživanju nekaterih skupin živil. V starejšem življenjskem obdobju se zmanjšujejo motorične zmožnosti, kar lahko povzroča težave pri pripravi hrane in hranjenju. Na željo po prehranjevanju vpliva tudi slabšanje funkcije okusa in vonja. Oslabijo tudi vid in sluh ter funkcije prebavnega sistema – od slabših zob in nezmožnosti žvečenja do upočasnjene peristaltike in zmanjšanja izločanja prebavnih sokov v celotnem prebavnem traktu. Tudi stranski učinki zdravil lahko odvračajo od hranjenja in povzročajo podhranjenost. Starostniki so zaradi oslabljenega delovanja imunskega sistema bolj dovzetni za okužbe in zastrupitve z živili. Zaradi vsega naštetega je v tretjem življenjskem obdobju uživanje zdravih in varnih živil še posebej pomembno.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Če bi vam rekli: izvolite za zajtrk malce fosforja ali fosfatov, bi nas najbrž malce čudno pogledali, a fosfati se nahajajo v mnogih živilih, zlasti beljakovinskih in so nujni za zdravje naših kosti in zob. Na drugi strani živilska industrija uporablja fosfate v obliki aditivov iz različnih tehnoloških razlogov – za uravnavanje kislosti živil ter kot emulgatorje in stabilizatorje. Kaj so pravzaprav fosfati, v katerih vrstah živil se nahajajo in ali nam preveč fosfatov lahko tudi škodi, o tem z Nino Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
V tokratni rubriki “Veste, kaj jeste?” govorimo o rastlinskih vrstah mleka, kot so mandljevo, kokosovo, ovseno ali sojino mleko. Vsaj proizvajalci so jim nadeli takšen naziv, četudi takšno poimenovanje ni točno, poudarja prehranska strokovnjakinja in dipl. inž. živilstva in prehrane Anja Pristavec. Mleko je namreč tekočina, ki jo pridobimo z molžo sesalcev, ti napitki pa so narejeni iz žit ali oreščkov. Kako zdravi so, je odvisno od sestavin, iz katerih so narejeni. Pri večini napitkov gre za industrijsko predelana živila, zato ni samo po sebi umevno, da so tako zdrava, kot se jim pripisuje. So pa, kot pravi sogovornica Anja Pristavec, lahko zelo funkcionalna, zlasti za ljudi z laktozno intoleranco.
Neveljaven email naslov