Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

22.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Primorska in višje ležeči kraji so iz tega besedila izvzeti. Drugje pa je že mesec dni megla. Takšna negibna, kot kozje mleko gosta megla. Meteorologe je minila siceršnja navihanost, puhlice o vremenu so izginile iz kurtuaznega besednjaka, v prometu so težave, brezvoljni so postali obupani, optimisti se zaklepajo v sobe. Vse zaradi megle.

Megla, ki traja tako dolgo, ne more biti več vremenska kategorija.

Ne gre več za vlago, ki je kondenzirana ali karkoli se že zgodi v tistih razigranih molekulah. Kot vedno pri nenavadnih vremenskih pojavih se moramo vsaj delno, vsaj nekateri in seveda na skrivaj vprašati: Zakaj tako? Kaj je slovenski rod spet zagrešil, da je nad nas poslana ta megla?

Ker zgodil se je zanimiv preobrat: prejšnja leta smo bili za svoje grehe kaznovani z najrazličnejšimi ujmami. Najpogosteje vodnimi, ni pa manjkalo niti toče, viharjev, žleda, vetrolomov in podobnega. Vse te grozne vremenske težave pa je tik pred volitvami zamenjala megla. Ki je pravzaprav brezvezen vremenski pojav …

Ujme rušijo, megla pa ne dela ničesar. Samo tu je –vsa negibna in večna, dolgočasna in naveličana.Za katere in kakšne grehe je bila poslana, je tako le eno izmed številnih vprašanj, ko gledamo, pa ničesar ne vidimo.

Najprej osnovno vprašanje: Ali se je megla razširila iz Ljubljane na vso Slovenijo ali pa gre zgolj za obliko decentralizacije, kot si jo predstavlja globalna klima?

Simbolno je najpreprosteje povzeti, kako se je ljubljanska klimatološka značilnost razširila prek dežele in če že Ljubljana ne more postati Slovenija, se je previdnost odločila, da bo iz Slovenije naredila Ljubljano! Drugače povedano: edino, kar je v cvetoči prestolnici res neprijetno, je megla, in se je odločila po Butalsko, “naj jo imajo še drugod, ako so v provinci belemu mestu tako zelo zavistni”.

Kar pa je zelo zanimivo in nas v teh meglenih časih pušča brez primernega orožja, je pomanjkanje umetniških referenc, ki bi nam pomagale pojasniti simbolni pomen megle. Razen legendarnega vzklika mladega Cankarja ob pogledu s stolpa ljubljanskega gradu o megli ni nobenih pomembnih zapisov.

Koliko jo slovenski človek ceni, je najlažje sklepati po antimeglenem vzkliku drugega večnega barda “Vreména bodo Kranjcem se zjasnile”, ki nedvoumno nakazuje, da je pod meglo slabo. In da mora miniti, če hočemo da bo bolje.

Nekaj več nam ponujajo primere, nastale v tujini. Ni potrebno daleč ne globoko. John Carpenter je leta 1980 posnel kultno grozljivko s preprostim naslovom Megla.
Majhno ribiško vasico prekrije nenavadna megla, iz nje pa prihajajo duhovi preteklosti in zahtevajo krvni davek. Šele po določenem številu žrtev so prebivalci vasice, katerih predniki so v preteklosti zagrešili grozljiv zločin, megle rešeni.

Po mnenju številnih občudovalcev filmske umetnosti, je Megla ne le žanrska mojstrovina, temveč je ob cineastični vrednosti tudi visoka pesem temu vremenskemu pojavu. Viharji imajo svoje pesmi in gledališka dela, sončno vreme prevzema celotno popularno kulturo, dež je vodilni motiv glasbene umetnosti. Megla pa ima le Carpenterja. In to je dovolj!

Da pa ne bi zdrsnili na izmuzljivih tleh filmske kritike, poskusimo prenesti meglo iz severne Kalifornije iz leta 1980 v Slovenijo iz novembra 2010. Osupli ugotovimo, kako je megla ne le vremensko, temveč tudi simbolno globalen pojav.

Tudi pri nas, nekaj dni pred novim demokratičnim odločanjem, ki je tako zelo podobno pripravam na veliko praznovanje v Antonio Bayu, kot je ime tisti vasici, megla zastira tako možnost nemotenega pogleda kot tudi jasne presoje. Tudi pri nas skozi kosme megle vstajajo grozljive postave, v glavnem žrtve zločinov iz preteklosti in z ostrino, ki je značilna za sablje pošastnih mornarjev, morijo vsakršno možnost za normalno sedanjost ali – bog ne daj – cvetočo prihodnost.

Megla, ki se je naselila po naših kotlinah, ni nič druga kot medij, skozi katerega, po Carpenterju, zločinski preteklosti ne morejo ubežati niti rodovi, rojeni stoletje po zločinu … Tako so generacije mladih, ki bodo letos prvič volile in nimajo s partizani in belogardisti popolnoma ničesar, na moč podobni mladi Jamie Lee Curtis, ki pride v mestece zgolj kot avtoštoparka, pa je kljub temu priča masakru.

Z drugimi besedami: kot ujetniki megle smo pravzaprav ujetniki usode in zelo se je bati, da nas tokrat Agencija Republike Slovenije za okolje ne bo odrešila.

Po zadnjih napovedih meteorologov, megla ne bo odšla nikamor. Najprej bo nekaj dni res oblačno, potem pa spet megleno. In tako bo, dokler se ne bomo nehali brez koristi bojevati s pošastmi, ki prihajajo iz megle, se ne bomo namesto tega z vso močjo lotili resničnih pritlehnih vzrokov, tega pritlehnega vremenskega pojava.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

22.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Primorska in višje ležeči kraji so iz tega besedila izvzeti. Drugje pa je že mesec dni megla. Takšna negibna, kot kozje mleko gosta megla. Meteorologe je minila siceršnja navihanost, puhlice o vremenu so izginile iz kurtuaznega besednjaka, v prometu so težave, brezvoljni so postali obupani, optimisti se zaklepajo v sobe. Vse zaradi megle.

Megla, ki traja tako dolgo, ne more biti več vremenska kategorija.

Ne gre več za vlago, ki je kondenzirana ali karkoli se že zgodi v tistih razigranih molekulah. Kot vedno pri nenavadnih vremenskih pojavih se moramo vsaj delno, vsaj nekateri in seveda na skrivaj vprašati: Zakaj tako? Kaj je slovenski rod spet zagrešil, da je nad nas poslana ta megla?

Ker zgodil se je zanimiv preobrat: prejšnja leta smo bili za svoje grehe kaznovani z najrazličnejšimi ujmami. Najpogosteje vodnimi, ni pa manjkalo niti toče, viharjev, žleda, vetrolomov in podobnega. Vse te grozne vremenske težave pa je tik pred volitvami zamenjala megla. Ki je pravzaprav brezvezen vremenski pojav …

Ujme rušijo, megla pa ne dela ničesar. Samo tu je –vsa negibna in večna, dolgočasna in naveličana.Za katere in kakšne grehe je bila poslana, je tako le eno izmed številnih vprašanj, ko gledamo, pa ničesar ne vidimo.

Najprej osnovno vprašanje: Ali se je megla razširila iz Ljubljane na vso Slovenijo ali pa gre zgolj za obliko decentralizacije, kot si jo predstavlja globalna klima?

Simbolno je najpreprosteje povzeti, kako se je ljubljanska klimatološka značilnost razširila prek dežele in če že Ljubljana ne more postati Slovenija, se je previdnost odločila, da bo iz Slovenije naredila Ljubljano! Drugače povedano: edino, kar je v cvetoči prestolnici res neprijetno, je megla, in se je odločila po Butalsko, “naj jo imajo še drugod, ako so v provinci belemu mestu tako zelo zavistni”.

Kar pa je zelo zanimivo in nas v teh meglenih časih pušča brez primernega orožja, je pomanjkanje umetniških referenc, ki bi nam pomagale pojasniti simbolni pomen megle. Razen legendarnega vzklika mladega Cankarja ob pogledu s stolpa ljubljanskega gradu o megli ni nobenih pomembnih zapisov.

Koliko jo slovenski človek ceni, je najlažje sklepati po antimeglenem vzkliku drugega večnega barda “Vreména bodo Kranjcem se zjasnile”, ki nedvoumno nakazuje, da je pod meglo slabo. In da mora miniti, če hočemo da bo bolje.

Nekaj več nam ponujajo primere, nastale v tujini. Ni potrebno daleč ne globoko. John Carpenter je leta 1980 posnel kultno grozljivko s preprostim naslovom Megla.
Majhno ribiško vasico prekrije nenavadna megla, iz nje pa prihajajo duhovi preteklosti in zahtevajo krvni davek. Šele po določenem številu žrtev so prebivalci vasice, katerih predniki so v preteklosti zagrešili grozljiv zločin, megle rešeni.

Po mnenju številnih občudovalcev filmske umetnosti, je Megla ne le žanrska mojstrovina, temveč je ob cineastični vrednosti tudi visoka pesem temu vremenskemu pojavu. Viharji imajo svoje pesmi in gledališka dela, sončno vreme prevzema celotno popularno kulturo, dež je vodilni motiv glasbene umetnosti. Megla pa ima le Carpenterja. In to je dovolj!

Da pa ne bi zdrsnili na izmuzljivih tleh filmske kritike, poskusimo prenesti meglo iz severne Kalifornije iz leta 1980 v Slovenijo iz novembra 2010. Osupli ugotovimo, kako je megla ne le vremensko, temveč tudi simbolno globalen pojav.

Tudi pri nas, nekaj dni pred novim demokratičnim odločanjem, ki je tako zelo podobno pripravam na veliko praznovanje v Antonio Bayu, kot je ime tisti vasici, megla zastira tako možnost nemotenega pogleda kot tudi jasne presoje. Tudi pri nas skozi kosme megle vstajajo grozljive postave, v glavnem žrtve zločinov iz preteklosti in z ostrino, ki je značilna za sablje pošastnih mornarjev, morijo vsakršno možnost za normalno sedanjost ali – bog ne daj – cvetočo prihodnost.

Megla, ki se je naselila po naših kotlinah, ni nič druga kot medij, skozi katerega, po Carpenterju, zločinski preteklosti ne morejo ubežati niti rodovi, rojeni stoletje po zločinu … Tako so generacije mladih, ki bodo letos prvič volile in nimajo s partizani in belogardisti popolnoma ničesar, na moč podobni mladi Jamie Lee Curtis, ki pride v mestece zgolj kot avtoštoparka, pa je kljub temu priča masakru.

Z drugimi besedami: kot ujetniki megle smo pravzaprav ujetniki usode in zelo se je bati, da nas tokrat Agencija Republike Slovenije za okolje ne bo odrešila.

Po zadnjih napovedih meteorologov, megla ne bo odšla nikamor. Najprej bo nekaj dni res oblačno, potem pa spet megleno. In tako bo, dokler se ne bomo nehali brez koristi bojevati s pošastmi, ki prihajajo iz megle, se ne bomo namesto tega z vso močjo lotili resničnih pritlehnih vzrokov, tega pritlehnega vremenskega pojava.


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov