Sedim v močvirju in razmišljam.

Primorska in višje ležeči kraji so iz tega besedila izvzeti. Drugje pa je že mesec dni megla. Takšna negibna, kot kozje mleko gosta megla. Meteorologe je minila siceršnja navihanost, puhlice o vremenu so izginile iz kurtuaznega besednjaka, v prometu so težave, brezvoljni so postali obupani, optimisti se zaklepajo v sobe. Vse zaradi megle.

Megla, ki traja tako dolgo, ne more biti več vremenska kategorija.

Ne gre več za vlago, ki je kondenzirana ali karkoli se že zgodi v tistih razigranih molekulah. Kot vedno pri nenavadnih vremenskih pojavih se moramo vsaj delno, vsaj nekateri in seveda na skrivaj vprašati: Zakaj tako? Kaj je slovenski rod spet zagrešil, da je nad nas poslana ta megla?

Ker zgodil se je zanimiv preobrat: prejšnja leta smo bili za svoje grehe kaznovani z najrazličnejšimi ujmami. Najpogosteje vodnimi, ni pa manjkalo niti toče, viharjev, žleda, vetrolomov in podobnega. Vse te grozne vremenske težave pa je tik pred volitvami zamenjala megla. Ki je pravzaprav brezvezen vremenski pojav …

Ujme rušijo, megla pa ne dela ničesar. Samo tu je –vsa negibna in večna, dolgočasna in naveličana.Za katere in kakšne grehe je bila poslana, je tako le eno izmed številnih vprašanj, ko gledamo, pa ničesar ne vidimo.

Najprej osnovno vprašanje: Ali se je megla razširila iz Ljubljane na vso Slovenijo ali pa gre zgolj za obliko decentralizacije, kot si jo predstavlja globalna klima?

Simbolno je najpreprosteje povzeti, kako se je ljubljanska klimatološka značilnost razširila prek dežele in če že Ljubljana ne more postati Slovenija, se je previdnost odločila, da bo iz Slovenije naredila Ljubljano! Drugače povedano: edino, kar je v cvetoči prestolnici res neprijetno, je megla, in se je odločila po Butalsko, “naj jo imajo še drugod, ako so v provinci belemu mestu tako zelo zavistni”.

Kar pa je zelo zanimivo in nas v teh meglenih časih pušča brez primernega orožja, je pomanjkanje umetniških referenc, ki bi nam pomagale pojasniti simbolni pomen megle. Razen legendarnega vzklika mladega Cankarja ob pogledu s stolpa ljubljanskega gradu o megli ni nobenih pomembnih zapisov.

Koliko jo slovenski človek ceni, je najlažje sklepati po antimeglenem vzkliku drugega večnega barda “Vreména bodo Kranjcem se zjasnile”, ki nedvoumno nakazuje, da je pod meglo slabo. In da mora miniti, če hočemo da bo bolje.

Nekaj več nam ponujajo primere, nastale v tujini. Ni potrebno daleč ne globoko. John Carpenter je leta 1980 posnel kultno grozljivko s preprostim naslovom Megla.
Majhno ribiško vasico prekrije nenavadna megla, iz nje pa prihajajo duhovi preteklosti in zahtevajo krvni davek. Šele po določenem številu žrtev so prebivalci vasice, katerih predniki so v preteklosti zagrešili grozljiv zločin, megle rešeni.

Po mnenju številnih občudovalcev filmske umetnosti, je Megla ne le žanrska mojstrovina, temveč je ob cineastični vrednosti tudi visoka pesem temu vremenskemu pojavu. Viharji imajo svoje pesmi in gledališka dela, sončno vreme prevzema celotno popularno kulturo, dež je vodilni motiv glasbene umetnosti. Megla pa ima le Carpenterja. In to je dovolj!

Da pa ne bi zdrsnili na izmuzljivih tleh filmske kritike, poskusimo prenesti meglo iz severne Kalifornije iz leta 1980 v Slovenijo iz novembra 2010. Osupli ugotovimo, kako je megla ne le vremensko, temveč tudi simbolno globalen pojav.

Tudi pri nas, nekaj dni pred novim demokratičnim odločanjem, ki je tako zelo podobno pripravam na veliko praznovanje v Antonio Bayu, kot je ime tisti vasici, megla zastira tako možnost nemotenega pogleda kot tudi jasne presoje. Tudi pri nas skozi kosme megle vstajajo grozljive postave, v glavnem žrtve zločinov iz preteklosti in z ostrino, ki je značilna za sablje pošastnih mornarjev, morijo vsakršno možnost za normalno sedanjost ali – bog ne daj – cvetočo prihodnost.

Megla, ki se je naselila po naših kotlinah, ni nič druga kot medij, skozi katerega, po Carpenterju, zločinski preteklosti ne morejo ubežati niti rodovi, rojeni stoletje po zločinu … Tako so generacije mladih, ki bodo letos prvič volile in nimajo s partizani in belogardisti popolnoma ničesar, na moč podobni mladi Jamie Lee Curtis, ki pride v mestece zgolj kot avtoštoparka, pa je kljub temu priča masakru.

Z drugimi besedami: kot ujetniki megle smo pravzaprav ujetniki usode in zelo se je bati, da nas tokrat Agencija Republike Slovenije za okolje ne bo odrešila.

Po zadnjih napovedih meteorologov, megla ne bo odšla nikamor. Najprej bo nekaj dni res oblačno, potem pa spet megleno. In tako bo, dokler se ne bomo nehali brez koristi bojevati s pošastmi, ki prihajajo iz megle, se ne bomo namesto tega z vso močjo lotili resničnih pritlehnih vzrokov, tega pritlehnega vremenskega pojava.