Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Primorska in višje ležeči kraji so iz tega besedila izvzeti. Drugje pa je že mesec dni megla. Takšna negibna, kot kozje mleko gosta megla. Meteorologe je minila siceršnja navihanost, puhlice o vremenu so izginile iz kurtuaznega besednjaka, v prometu so težave, brezvoljni so postali obupani, optimisti se zaklepajo v sobe. Vse zaradi megle.
Megla, ki traja tako dolgo, ne more biti več vremenska kategorija.
Ne gre več za vlago, ki je kondenzirana ali karkoli se že zgodi v tistih razigranih molekulah. Kot vedno pri nenavadnih vremenskih pojavih se moramo vsaj delno, vsaj nekateri in seveda na skrivaj vprašati: Zakaj tako? Kaj je slovenski rod spet zagrešil, da je nad nas poslana ta megla?
Ker zgodil se je zanimiv preobrat: prejšnja leta smo bili za svoje grehe kaznovani z najrazličnejšimi ujmami. Najpogosteje vodnimi, ni pa manjkalo niti toče, viharjev, žleda, vetrolomov in podobnega. Vse te grozne vremenske težave pa je tik pred volitvami zamenjala megla. Ki je pravzaprav brezvezen vremenski pojav …
Ujme rušijo, megla pa ne dela ničesar. Samo tu je –vsa negibna in večna, dolgočasna in naveličana.Za katere in kakšne grehe je bila poslana, je tako le eno izmed številnih vprašanj, ko gledamo, pa ničesar ne vidimo.
Najprej osnovno vprašanje: Ali se je megla razširila iz Ljubljane na vso Slovenijo ali pa gre zgolj za obliko decentralizacije, kot si jo predstavlja globalna klima?
Simbolno je najpreprosteje povzeti, kako se je ljubljanska klimatološka značilnost razširila prek dežele in če že Ljubljana ne more postati Slovenija, se je previdnost odločila, da bo iz Slovenije naredila Ljubljano! Drugače povedano: edino, kar je v cvetoči prestolnici res neprijetno, je megla, in se je odločila po Butalsko, “naj jo imajo še drugod, ako so v provinci belemu mestu tako zelo zavistni”.
Kar pa je zelo zanimivo in nas v teh meglenih časih pušča brez primernega orožja, je pomanjkanje umetniških referenc, ki bi nam pomagale pojasniti simbolni pomen megle. Razen legendarnega vzklika mladega Cankarja ob pogledu s stolpa ljubljanskega gradu o megli ni nobenih pomembnih zapisov.
Koliko jo slovenski človek ceni, je najlažje sklepati po antimeglenem vzkliku drugega večnega barda “Vreména bodo Kranjcem se zjasnile”, ki nedvoumno nakazuje, da je pod meglo slabo. In da mora miniti, če hočemo da bo bolje.
Nekaj več nam ponujajo primere, nastale v tujini. Ni potrebno daleč ne globoko. John Carpenter je leta 1980 posnel kultno grozljivko s preprostim naslovom Megla.
Majhno ribiško vasico prekrije nenavadna megla, iz nje pa prihajajo duhovi preteklosti in zahtevajo krvni davek. Šele po določenem številu žrtev so prebivalci vasice, katerih predniki so v preteklosti zagrešili grozljiv zločin, megle rešeni.
Po mnenju številnih občudovalcev filmske umetnosti, je Megla ne le žanrska mojstrovina, temveč je ob cineastični vrednosti tudi visoka pesem temu vremenskemu pojavu. Viharji imajo svoje pesmi in gledališka dela, sončno vreme prevzema celotno popularno kulturo, dež je vodilni motiv glasbene umetnosti. Megla pa ima le Carpenterja. In to je dovolj!
Da pa ne bi zdrsnili na izmuzljivih tleh filmske kritike, poskusimo prenesti meglo iz severne Kalifornije iz leta 1980 v Slovenijo iz novembra 2010. Osupli ugotovimo, kako je megla ne le vremensko, temveč tudi simbolno globalen pojav.
Tudi pri nas, nekaj dni pred novim demokratičnim odločanjem, ki je tako zelo podobno pripravam na veliko praznovanje v Antonio Bayu, kot je ime tisti vasici, megla zastira tako možnost nemotenega pogleda kot tudi jasne presoje. Tudi pri nas skozi kosme megle vstajajo grozljive postave, v glavnem žrtve zločinov iz preteklosti in z ostrino, ki je značilna za sablje pošastnih mornarjev, morijo vsakršno možnost za normalno sedanjost ali – bog ne daj – cvetočo prihodnost.
Megla, ki se je naselila po naših kotlinah, ni nič druga kot medij, skozi katerega, po Carpenterju, zločinski preteklosti ne morejo ubežati niti rodovi, rojeni stoletje po zločinu … Tako so generacije mladih, ki bodo letos prvič volile in nimajo s partizani in belogardisti popolnoma ničesar, na moč podobni mladi Jamie Lee Curtis, ki pride v mestece zgolj kot avtoštoparka, pa je kljub temu priča masakru.
Z drugimi besedami: kot ujetniki megle smo pravzaprav ujetniki usode in zelo se je bati, da nas tokrat Agencija Republike Slovenije za okolje ne bo odrešila.
Po zadnjih napovedih meteorologov, megla ne bo odšla nikamor. Najprej bo nekaj dni res oblačno, potem pa spet megleno. In tako bo, dokler se ne bomo nehali brez koristi bojevati s pošastmi, ki prihajajo iz megle, se ne bomo namesto tega z vso močjo lotili resničnih pritlehnih vzrokov, tega pritlehnega vremenskega pojava.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Primorska in višje ležeči kraji so iz tega besedila izvzeti. Drugje pa je že mesec dni megla. Takšna negibna, kot kozje mleko gosta megla. Meteorologe je minila siceršnja navihanost, puhlice o vremenu so izginile iz kurtuaznega besednjaka, v prometu so težave, brezvoljni so postali obupani, optimisti se zaklepajo v sobe. Vse zaradi megle.
Megla, ki traja tako dolgo, ne more biti več vremenska kategorija.
Ne gre več za vlago, ki je kondenzirana ali karkoli se že zgodi v tistih razigranih molekulah. Kot vedno pri nenavadnih vremenskih pojavih se moramo vsaj delno, vsaj nekateri in seveda na skrivaj vprašati: Zakaj tako? Kaj je slovenski rod spet zagrešil, da je nad nas poslana ta megla?
Ker zgodil se je zanimiv preobrat: prejšnja leta smo bili za svoje grehe kaznovani z najrazličnejšimi ujmami. Najpogosteje vodnimi, ni pa manjkalo niti toče, viharjev, žleda, vetrolomov in podobnega. Vse te grozne vremenske težave pa je tik pred volitvami zamenjala megla. Ki je pravzaprav brezvezen vremenski pojav …
Ujme rušijo, megla pa ne dela ničesar. Samo tu je –vsa negibna in večna, dolgočasna in naveličana.Za katere in kakšne grehe je bila poslana, je tako le eno izmed številnih vprašanj, ko gledamo, pa ničesar ne vidimo.
Najprej osnovno vprašanje: Ali se je megla razširila iz Ljubljane na vso Slovenijo ali pa gre zgolj za obliko decentralizacije, kot si jo predstavlja globalna klima?
Simbolno je najpreprosteje povzeti, kako se je ljubljanska klimatološka značilnost razširila prek dežele in če že Ljubljana ne more postati Slovenija, se je previdnost odločila, da bo iz Slovenije naredila Ljubljano! Drugače povedano: edino, kar je v cvetoči prestolnici res neprijetno, je megla, in se je odločila po Butalsko, “naj jo imajo še drugod, ako so v provinci belemu mestu tako zelo zavistni”.
Kar pa je zelo zanimivo in nas v teh meglenih časih pušča brez primernega orožja, je pomanjkanje umetniških referenc, ki bi nam pomagale pojasniti simbolni pomen megle. Razen legendarnega vzklika mladega Cankarja ob pogledu s stolpa ljubljanskega gradu o megli ni nobenih pomembnih zapisov.
Koliko jo slovenski človek ceni, je najlažje sklepati po antimeglenem vzkliku drugega večnega barda “Vreména bodo Kranjcem se zjasnile”, ki nedvoumno nakazuje, da je pod meglo slabo. In da mora miniti, če hočemo da bo bolje.
Nekaj več nam ponujajo primere, nastale v tujini. Ni potrebno daleč ne globoko. John Carpenter je leta 1980 posnel kultno grozljivko s preprostim naslovom Megla.
Majhno ribiško vasico prekrije nenavadna megla, iz nje pa prihajajo duhovi preteklosti in zahtevajo krvni davek. Šele po določenem številu žrtev so prebivalci vasice, katerih predniki so v preteklosti zagrešili grozljiv zločin, megle rešeni.
Po mnenju številnih občudovalcev filmske umetnosti, je Megla ne le žanrska mojstrovina, temveč je ob cineastični vrednosti tudi visoka pesem temu vremenskemu pojavu. Viharji imajo svoje pesmi in gledališka dela, sončno vreme prevzema celotno popularno kulturo, dež je vodilni motiv glasbene umetnosti. Megla pa ima le Carpenterja. In to je dovolj!
Da pa ne bi zdrsnili na izmuzljivih tleh filmske kritike, poskusimo prenesti meglo iz severne Kalifornije iz leta 1980 v Slovenijo iz novembra 2010. Osupli ugotovimo, kako je megla ne le vremensko, temveč tudi simbolno globalen pojav.
Tudi pri nas, nekaj dni pred novim demokratičnim odločanjem, ki je tako zelo podobno pripravam na veliko praznovanje v Antonio Bayu, kot je ime tisti vasici, megla zastira tako možnost nemotenega pogleda kot tudi jasne presoje. Tudi pri nas skozi kosme megle vstajajo grozljive postave, v glavnem žrtve zločinov iz preteklosti in z ostrino, ki je značilna za sablje pošastnih mornarjev, morijo vsakršno možnost za normalno sedanjost ali – bog ne daj – cvetočo prihodnost.
Megla, ki se je naselila po naših kotlinah, ni nič druga kot medij, skozi katerega, po Carpenterju, zločinski preteklosti ne morejo ubežati niti rodovi, rojeni stoletje po zločinu … Tako so generacije mladih, ki bodo letos prvič volile in nimajo s partizani in belogardisti popolnoma ničesar, na moč podobni mladi Jamie Lee Curtis, ki pride v mestece zgolj kot avtoštoparka, pa je kljub temu priča masakru.
Z drugimi besedami: kot ujetniki megle smo pravzaprav ujetniki usode in zelo se je bati, da nas tokrat Agencija Republike Slovenije za okolje ne bo odrešila.
Po zadnjih napovedih meteorologov, megla ne bo odšla nikamor. Najprej bo nekaj dni res oblačno, potem pa spet megleno. In tako bo, dokler se ne bomo nehali brez koristi bojevati s pošastmi, ki prihajajo iz megle, se ne bomo namesto tega z vso močjo lotili resničnih pritlehnih vzrokov, tega pritlehnega vremenskega pojava.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov