Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov