Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov