"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"

Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.

Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.

Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.

Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.

Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.

V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.

Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.

Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.

Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.

Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.