Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja"
Danes pa nekaj neobveznih puhlic o davčnih oazah, ki nimajo nobenih ambicij, da bi postale dejstva. Najprej: ob ocenjenih vsotah denarja, ki so jih slovenski državljani parkirali v davčnih oazah, so nekateri davčni ukrepi FURS-a videti smešni. Recimo davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov.
Sicer pa: Bog ve, kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini lahko izognil samo tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših albumov rokenrola sploh! V današnji Sloveniji pa bi se lahko tako znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri denar odide na tuje, možje pa ostanejo na rojstni grudi, ne koristi nikomur razen njim samim.
Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja bi Slovenija, če bi ostal ves ta denar pri nas, sama postala oaza. Če bi se nenadoma vrnil ves tisti denar, za katerega si prizadeva država, ali bi se naše življenjsko okolje, naš standard BDP in podobno zares v hipu izboljšalo? Najbrž bi se; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi bila ob davkih, ki so se izgubili v davčnih oazah, videti minorna. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki preide neobstoječe meje.
Druga možnost, o kateri nihče resno ne razmišlja, pa je, da bi Slovenijo samo spremenili v davčno oazo. Kdo nam brani? Če nič drugega, smo večino svoje samostojnosti sanjali o tem, da bomo postali druga Švica. Pa smo se tega narobe lotili, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, odpravo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti tako kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti – športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav niže obdavčen, bi nas njegova količina potegnila v svetlo prihodnost.
Obstaja pa neka težava. Davčne oaze v srcu krepostne Evrope so postale precej neprijetne in pristojne ustanove so nanje že precej pozorne. Niti v Luksembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski šef mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav na teh moramo najti svojo priložnost.
V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov. Poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo. Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le blejski otok, ta pa se zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je zato delu svetovne javnosti že znan. Poleg tega ima dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj – kot vemo – so nedeljski darovi pri maši popolnoma neobdavčeni. Ob tem pa se je začel blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati.
Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru se popolnoma strinjamo z župnijo, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v sodelovanju z ljubljanskim kolodvorom. Ne nazadnje: paketni turizem, ki ga je izumil Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, saj so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo.
Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočanje tega, da bi se otok spremenil v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba: ni čisto jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje »Sinaj«. Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima veliko skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati »Noe« in naj bi na otok prevažala »po dva od vsake vrste«, pa bi postal ne le davčna oaza, ampak tudi kraj veselega nadaljevanja življenja.
Ob podatkih, ki bruhajo iz Panamskih dokumentov, imamo dve razumni možnosti. Lahko se zgražamo nad količinami skritega denarja, lahko celo občutimo zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resnični zgradbi sodobnega sveta. Spoznanje, da so elite poponoma izgubile občutek družbene soodgovornosti. Brez družbene soodgovornosti pa si tudi same režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratkotrajno.
Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš na zapleten način ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov