Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Čemu se ne bomo mogli zediniti, kdo je kriv za obupno slabo epidemiološko sliko, s katero smo se soočali ves drugi val? In čemu bo usodno, da se ne bomo mogli zediniti, ko pa ni bilo usodno, da se Slovenci že stoletje ne zedinimo o ničemer?
Največji problem, tako Mi, je v tem, da Oni živijo ne v novi realnosti, temveč v paralelni realnosti. Lep primer: te dni so Desusovi poslanci izjavili, da so zadovoljni z učinkovitostjo in delom vladne koalicije, moti jih le odpiranje ideoloških tem …
Ob predpostavki, da boj proti epidemiji ni ideološka tema, sklepamo, da so z bojem proti epidemiji, ki ga vodi njihova koalicija, zadovoljni!
Da gre za absurd, uvidimo, ko za uspešen razglasijo boj ali delovanje, ki že več kot en mesec prav stranki Desus v večnost odnese povprečno petdeset potencialnih volivcev dnevno … Ali pa gre med žrtvami bolezni vsaj za socialno skupino, za katero se stranka že tri desetletja z vsem svojim delovanjem deklarativno zavzema …
Se pravi, da gre ob manjši miselni redukciji za popoln, lahko bi rekli kretenizem, ko Oni vehementno trdijo, da so zadovoljni z delovanjem vlade, takrat ko to ni ideološko; se pravi so zadovoljni tudi s tem in medtem, ko nas virus kosi kot zajce …
Oni, se pravi elite, institucije sistema, organi v sestavi in organizirani navijači vseh naštetih, živijo v paralelnem svetu, ki z realnostjo, kot jo dojemamo in živimo Mi, nima nobene zveze …
Po neposrečenih in škodljivih medijskih eskapadah z začetka drugega vala se je strah pred epidemijo razpihal, in to tako zelo, da so se začele ponovno pojavljati kritike ukrepov. Tokrat pa vprašanj o nadzoru epidemije ne postavljajo spletni junaki, proticepivci, alternativci in teoretiki zarote, temveč je najti glasove dvoma tudi pri virih, osebah in institucijah, ki so vredne zaupanja.
Do dvomov v ukrepe pa ni treba daleč … Poglejmo direktorja NIJZ … Svoj pravičniški srd je zadnje tedne uperil v martinovanja. Da se je virus dodatno razširil, gre po njegovem pripisati tudi ali predvsem martinovanjem, ki so se kljub prepovedi zbiranja dogajala po kleteh. Pri tem gre za oceno. Za predpostavko. Za čenčo. Tako Oni.
In zdaj Mi. Vaš reporter se oglaša iz enega največjih centrov slovenskega vinogradništva, kjer ima martinovanje tradicijo še iz časov, ko je bilo v turistično/gostinsko/pijanske namene še povsem neznano. Pokrajina je prepredena z vinogradi, kletmi in kmečkimi turizmi ter tradicionalno podvržena veseljačenju vseh vrst. A letos, tako vaš reporter, ni bilo nobenega martinovanja. Niti enega. Iz nobene kleti se ni oglašalo značilno mukanje, niti se niso poznoantični škofje opotekali ob robu ceste. Pokrajina se je dosledno držala ukrepov in odpovedala tako javna kot zasebna martinovanja.
Sledi zaplet … Mnenje vašega reporterja, oziroma ocena, oziroma predpostavka, oziroma čenča se postavi ob bok mnenju, oceni ali predpostavki direktorja NIJZ. Se pravi, da je beseda človeka, ki stoji v prvi vrsti boja proti virusu kot njegova strokovna ost, enaka besedi navadnega medijskega pisuna. Oba operirata s približki, ocenami, predpostavkami in čenčami. Direktor, da so martinovanja kriva, ker so se odvijala, pisec, da niso kriva, ker jih ni bilo.
Razrešitev te dileme ni le bistvena za raven komuniciranja glede epidemije, temveč neposredno posega v samo srčiko boja proti epidemiji, kjer se javnost vsak dan napaja samo z "izhodnimi" podatki; vhodni pa so, kot tale o martinovanju, posplošene ocene, mnenja in čenče. Tako na naši strani medijskih pisunov kot na strani politike in kar nas najbolj skrbi –nekajkrat tudi na strani stroke …
Krivca za epidemijo je sedanja vlada začela iskati na prvi seji. Tedaj jim je utekel, danes, ko so sami plen, bodo ubežali. A za zgodovino bo ostalo: Mi smo prepričani, da so krivci Oni, Oni bodo do konca trdili, da smo odgovorni Mi …
Virus pa se medtem širi in se nam smeji.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Čemu se ne bomo mogli zediniti, kdo je kriv za obupno slabo epidemiološko sliko, s katero smo se soočali ves drugi val? In čemu bo usodno, da se ne bomo mogli zediniti, ko pa ni bilo usodno, da se Slovenci že stoletje ne zedinimo o ničemer?
Največji problem, tako Mi, je v tem, da Oni živijo ne v novi realnosti, temveč v paralelni realnosti. Lep primer: te dni so Desusovi poslanci izjavili, da so zadovoljni z učinkovitostjo in delom vladne koalicije, moti jih le odpiranje ideoloških tem …
Ob predpostavki, da boj proti epidemiji ni ideološka tema, sklepamo, da so z bojem proti epidemiji, ki ga vodi njihova koalicija, zadovoljni!
Da gre za absurd, uvidimo, ko za uspešen razglasijo boj ali delovanje, ki že več kot en mesec prav stranki Desus v večnost odnese povprečno petdeset potencialnih volivcev dnevno … Ali pa gre med žrtvami bolezni vsaj za socialno skupino, za katero se stranka že tri desetletja z vsem svojim delovanjem deklarativno zavzema …
Se pravi, da gre ob manjši miselni redukciji za popoln, lahko bi rekli kretenizem, ko Oni vehementno trdijo, da so zadovoljni z delovanjem vlade, takrat ko to ni ideološko; se pravi so zadovoljni tudi s tem in medtem, ko nas virus kosi kot zajce …
Oni, se pravi elite, institucije sistema, organi v sestavi in organizirani navijači vseh naštetih, živijo v paralelnem svetu, ki z realnostjo, kot jo dojemamo in živimo Mi, nima nobene zveze …
Po neposrečenih in škodljivih medijskih eskapadah z začetka drugega vala se je strah pred epidemijo razpihal, in to tako zelo, da so se začele ponovno pojavljati kritike ukrepov. Tokrat pa vprašanj o nadzoru epidemije ne postavljajo spletni junaki, proticepivci, alternativci in teoretiki zarote, temveč je najti glasove dvoma tudi pri virih, osebah in institucijah, ki so vredne zaupanja.
Do dvomov v ukrepe pa ni treba daleč … Poglejmo direktorja NIJZ … Svoj pravičniški srd je zadnje tedne uperil v martinovanja. Da se je virus dodatno razširil, gre po njegovem pripisati tudi ali predvsem martinovanjem, ki so se kljub prepovedi zbiranja dogajala po kleteh. Pri tem gre za oceno. Za predpostavko. Za čenčo. Tako Oni.
In zdaj Mi. Vaš reporter se oglaša iz enega največjih centrov slovenskega vinogradništva, kjer ima martinovanje tradicijo še iz časov, ko je bilo v turistično/gostinsko/pijanske namene še povsem neznano. Pokrajina je prepredena z vinogradi, kletmi in kmečkimi turizmi ter tradicionalno podvržena veseljačenju vseh vrst. A letos, tako vaš reporter, ni bilo nobenega martinovanja. Niti enega. Iz nobene kleti se ni oglašalo značilno mukanje, niti se niso poznoantični škofje opotekali ob robu ceste. Pokrajina se je dosledno držala ukrepov in odpovedala tako javna kot zasebna martinovanja.
Sledi zaplet … Mnenje vašega reporterja, oziroma ocena, oziroma predpostavka, oziroma čenča se postavi ob bok mnenju, oceni ali predpostavki direktorja NIJZ. Se pravi, da je beseda človeka, ki stoji v prvi vrsti boja proti virusu kot njegova strokovna ost, enaka besedi navadnega medijskega pisuna. Oba operirata s približki, ocenami, predpostavkami in čenčami. Direktor, da so martinovanja kriva, ker so se odvijala, pisec, da niso kriva, ker jih ni bilo.
Razrešitev te dileme ni le bistvena za raven komuniciranja glede epidemije, temveč neposredno posega v samo srčiko boja proti epidemiji, kjer se javnost vsak dan napaja samo z "izhodnimi" podatki; vhodni pa so, kot tale o martinovanju, posplošene ocene, mnenja in čenče. Tako na naši strani medijskih pisunov kot na strani politike in kar nas najbolj skrbi –nekajkrat tudi na strani stroke …
Krivca za epidemijo je sedanja vlada začela iskati na prvi seji. Tedaj jim je utekel, danes, ko so sami plen, bodo ubežali. A za zgodovino bo ostalo: Mi smo prepričani, da so krivci Oni, Oni bodo do konca trdili, da smo odgovorni Mi …
Virus pa se medtem širi in se nam smeji.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov