Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Čemu se ne bomo mogli zediniti, kdo je kriv za obupno slabo epidemiološko sliko, s katero smo se soočali ves drugi val? In čemu bo usodno, da se ne bomo mogli zediniti, ko pa ni bilo usodno, da se Slovenci že stoletje ne zedinimo o ničemer?
Največji problem, tako Mi, je v tem, da Oni živijo ne v novi realnosti, temveč v paralelni realnosti. Lep primer: te dni so Desusovi poslanci izjavili, da so zadovoljni z učinkovitostjo in delom vladne koalicije, moti jih le odpiranje ideoloških tem …
Ob predpostavki, da boj proti epidemiji ni ideološka tema, sklepamo, da so z bojem proti epidemiji, ki ga vodi njihova koalicija, zadovoljni!
Da gre za absurd, uvidimo, ko za uspešen razglasijo boj ali delovanje, ki že več kot en mesec prav stranki Desus v večnost odnese povprečno petdeset potencialnih volivcev dnevno … Ali pa gre med žrtvami bolezni vsaj za socialno skupino, za katero se stranka že tri desetletja z vsem svojim delovanjem deklarativno zavzema …
Se pravi, da gre ob manjši miselni redukciji za popoln, lahko bi rekli kretenizem, ko Oni vehementno trdijo, da so zadovoljni z delovanjem vlade, takrat ko to ni ideološko; se pravi so zadovoljni tudi s tem in medtem, ko nas virus kosi kot zajce …
Oni, se pravi elite, institucije sistema, organi v sestavi in organizirani navijači vseh naštetih, živijo v paralelnem svetu, ki z realnostjo, kot jo dojemamo in živimo Mi, nima nobene zveze …
Po neposrečenih in škodljivih medijskih eskapadah z začetka drugega vala se je strah pred epidemijo razpihal, in to tako zelo, da so se začele ponovno pojavljati kritike ukrepov. Tokrat pa vprašanj o nadzoru epidemije ne postavljajo spletni junaki, proticepivci, alternativci in teoretiki zarote, temveč je najti glasove dvoma tudi pri virih, osebah in institucijah, ki so vredne zaupanja.
Do dvomov v ukrepe pa ni treba daleč … Poglejmo direktorja NIJZ … Svoj pravičniški srd je zadnje tedne uperil v martinovanja. Da se je virus dodatno razširil, gre po njegovem pripisati tudi ali predvsem martinovanjem, ki so se kljub prepovedi zbiranja dogajala po kleteh. Pri tem gre za oceno. Za predpostavko. Za čenčo. Tako Oni.
In zdaj Mi. Vaš reporter se oglaša iz enega največjih centrov slovenskega vinogradništva, kjer ima martinovanje tradicijo še iz časov, ko je bilo v turistično/gostinsko/pijanske namene še povsem neznano. Pokrajina je prepredena z vinogradi, kletmi in kmečkimi turizmi ter tradicionalno podvržena veseljačenju vseh vrst. A letos, tako vaš reporter, ni bilo nobenega martinovanja. Niti enega. Iz nobene kleti se ni oglašalo značilno mukanje, niti se niso poznoantični škofje opotekali ob robu ceste. Pokrajina se je dosledno držala ukrepov in odpovedala tako javna kot zasebna martinovanja.
Sledi zaplet … Mnenje vašega reporterja, oziroma ocena, oziroma predpostavka, oziroma čenča se postavi ob bok mnenju, oceni ali predpostavki direktorja NIJZ. Se pravi, da je beseda človeka, ki stoji v prvi vrsti boja proti virusu kot njegova strokovna ost, enaka besedi navadnega medijskega pisuna. Oba operirata s približki, ocenami, predpostavkami in čenčami. Direktor, da so martinovanja kriva, ker so se odvijala, pisec, da niso kriva, ker jih ni bilo.
Razrešitev te dileme ni le bistvena za raven komuniciranja glede epidemije, temveč neposredno posega v samo srčiko boja proti epidemiji, kjer se javnost vsak dan napaja samo z "izhodnimi" podatki; vhodni pa so, kot tale o martinovanju, posplošene ocene, mnenja in čenče. Tako na naši strani medijskih pisunov kot na strani politike in kar nas najbolj skrbi –nekajkrat tudi na strani stroke …
Krivca za epidemijo je sedanja vlada začela iskati na prvi seji. Tedaj jim je utekel, danes, ko so sami plen, bodo ubežali. A za zgodovino bo ostalo: Mi smo prepričani, da so krivci Oni, Oni bodo do konca trdili, da smo odgovorni Mi …
Virus pa se medtem širi in se nam smeji.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi.
Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Čemu se ne bomo mogli zediniti, kdo je kriv za obupno slabo epidemiološko sliko, s katero smo se soočali ves drugi val? In čemu bo usodno, da se ne bomo mogli zediniti, ko pa ni bilo usodno, da se Slovenci že stoletje ne zedinimo o ničemer?
Največji problem, tako Mi, je v tem, da Oni živijo ne v novi realnosti, temveč v paralelni realnosti. Lep primer: te dni so Desusovi poslanci izjavili, da so zadovoljni z učinkovitostjo in delom vladne koalicije, moti jih le odpiranje ideoloških tem …
Ob predpostavki, da boj proti epidemiji ni ideološka tema, sklepamo, da so z bojem proti epidemiji, ki ga vodi njihova koalicija, zadovoljni!
Da gre za absurd, uvidimo, ko za uspešen razglasijo boj ali delovanje, ki že več kot en mesec prav stranki Desus v večnost odnese povprečno petdeset potencialnih volivcev dnevno … Ali pa gre med žrtvami bolezni vsaj za socialno skupino, za katero se stranka že tri desetletja z vsem svojim delovanjem deklarativno zavzema …
Se pravi, da gre ob manjši miselni redukciji za popoln, lahko bi rekli kretenizem, ko Oni vehementno trdijo, da so zadovoljni z delovanjem vlade, takrat ko to ni ideološko; se pravi so zadovoljni tudi s tem in medtem, ko nas virus kosi kot zajce …
Oni, se pravi elite, institucije sistema, organi v sestavi in organizirani navijači vseh naštetih, živijo v paralelnem svetu, ki z realnostjo, kot jo dojemamo in živimo Mi, nima nobene zveze …
Po neposrečenih in škodljivih medijskih eskapadah z začetka drugega vala se je strah pred epidemijo razpihal, in to tako zelo, da so se začele ponovno pojavljati kritike ukrepov. Tokrat pa vprašanj o nadzoru epidemije ne postavljajo spletni junaki, proticepivci, alternativci in teoretiki zarote, temveč je najti glasove dvoma tudi pri virih, osebah in institucijah, ki so vredne zaupanja.
Do dvomov v ukrepe pa ni treba daleč … Poglejmo direktorja NIJZ … Svoj pravičniški srd je zadnje tedne uperil v martinovanja. Da se je virus dodatno razširil, gre po njegovem pripisati tudi ali predvsem martinovanjem, ki so se kljub prepovedi zbiranja dogajala po kleteh. Pri tem gre za oceno. Za predpostavko. Za čenčo. Tako Oni.
In zdaj Mi. Vaš reporter se oglaša iz enega največjih centrov slovenskega vinogradništva, kjer ima martinovanje tradicijo še iz časov, ko je bilo v turistično/gostinsko/pijanske namene še povsem neznano. Pokrajina je prepredena z vinogradi, kletmi in kmečkimi turizmi ter tradicionalno podvržena veseljačenju vseh vrst. A letos, tako vaš reporter, ni bilo nobenega martinovanja. Niti enega. Iz nobene kleti se ni oglašalo značilno mukanje, niti se niso poznoantični škofje opotekali ob robu ceste. Pokrajina se je dosledno držala ukrepov in odpovedala tako javna kot zasebna martinovanja.
Sledi zaplet … Mnenje vašega reporterja, oziroma ocena, oziroma predpostavka, oziroma čenča se postavi ob bok mnenju, oceni ali predpostavki direktorja NIJZ. Se pravi, da je beseda človeka, ki stoji v prvi vrsti boja proti virusu kot njegova strokovna ost, enaka besedi navadnega medijskega pisuna. Oba operirata s približki, ocenami, predpostavkami in čenčami. Direktor, da so martinovanja kriva, ker so se odvijala, pisec, da niso kriva, ker jih ni bilo.
Razrešitev te dileme ni le bistvena za raven komuniciranja glede epidemije, temveč neposredno posega v samo srčiko boja proti epidemiji, kjer se javnost vsak dan napaja samo z "izhodnimi" podatki; vhodni pa so, kot tale o martinovanju, posplošene ocene, mnenja in čenče. Tako na naši strani medijskih pisunov kot na strani politike in kar nas najbolj skrbi –nekajkrat tudi na strani stroke …
Krivca za epidemijo je sedanja vlada začela iskati na prvi seji. Tedaj jim je utekel, danes, ko so sami plen, bodo ubežali. A za zgodovino bo ostalo: Mi smo prepričani, da so krivci Oni, Oni bodo do konca trdili, da smo odgovorni Mi …
Virus pa se medtem širi in se nam smeji.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov