Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetku tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki.
Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi
daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo.
A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.