V začetku tega meseca mi je umrla mama. Nekaj dni po pogrebu sem s svojo sestro in njenim dve in polletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je nenadoma vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu,« sem kratko odgovoril. Ni spraševal naprej, ampak je začel z rokama razmikati vence na gomili. Hotel je priti do mame in videti, kako ji je. Še bolj kot njega, je v duši zabolelo mene. Kar najbolj preprosto sem mu pojasnil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Zmolimo Očenaš za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama sklenil roke in žebral Očenaš in Zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil pogleda od gomile. Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem.
V tistih nekaj trenutkih zbranosti je moj pranečak občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha. Teh dveh svetov s tem, kar znamo in zmoremo, ne moremo povezati. Razpetost premagujemo z vero, sicer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdaljo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele odkopati njeno mrtvo telo, sklenil v molitev. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko poglobil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prejel pri sv. birmi, mu bo stvari usklajeval v odrešenjsko celoto.
Vsi smo na istem, kot ta deček hočemo, da bi se dvigali k transcendentnemu, kjer nas končno ne bi bolelo ne telo ne duša. Ruski filozof Nikolaj Berdjajev pravi, da v njem obstaja intenzivna težnja k transcendentnemu, k prehodu prek meje tega sveta. In dodaja: »Nikoli se nisem mogel pomiriti z ničemer časnim, prehodnim, minljivim, kar obstaja zgolj kratek trenutek. Nikakor se ne morem pomiriti s tem, da se ta trenutek hitro izmenjuje z drugim. Očitno pripadam religioznemu tipu ljudi, ki ga opredeljuje hrepenenje po večnosti. Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni večnosti, ni ničesar. Trenutek je polnovreden samo, če pripada večnosti.«
Pranečak je ob gomili prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti. Prepad med tu in onkraj je bil presežen. Tesnobno zrenje razdalje med mrtvim in poveličanim telesom je popustilo, in dečka napotilo nazaj k igri in mu povrnilo otroško radoživost. To je binkoštni dar za nas – Sveti Duh, ki globoko v nas poveže, kar se zdi nepovezljivo, in v duši zaceli, kar je ranjeno.
