V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš odpravila v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj.
Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad.
Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata.
Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti.
Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9)
Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne.
Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.