Ko se človek sreča z najrazličnejšimi težavami, je v prvem trenutku morda razumljivo, da se mu zazdi, da je najbolj ubog od vseh na svetu, da se nikomur ne godijo tako hude stvari kot njemu. Če pa takšno razpoloženje traja dalj časa, mora o tem resno razmisliti. Potem nekaj ni v redu z njegovim dojemanjem življenja in vsega, kar nam življenje prinaša.
Zelo, zelo pomembno je, da znamo videti druge, da se ne vrtimo samo okrog sebe, da ne živimo v prepričanju, da smo sami središče sveta. Če znamo malo opazovati življenje ljudi okrog sebe, vidimo, da doživljajo ljudje veliko hudega. Pogosto moramo občudovati druge, da vse to tako dobro prenašajo. Vsaj meni se to vedno znova dogaja. Tudi ni slabo, če si včasih postavimo vprašanje: S kom pa bi res želel zamenjati svoje življenje? Za trenutek morda najdemo koga, s katerim bi želeli menjati, ko pa življenje tega človeka bolj natančno preučimo, se nam zazdi kar v redu, da smo v svoji koži. Če bi sami lahko načrtovali svoje življenje, bi verjetno marsikaj načrtovali drugače. Jaz bi si gotovo ne načrtovala invalidskega vozička. Ker pa okoliščin, v katerih sem, ne morem spremeniti, si moram predvsem prizadevati, da si v teh razmerah, kakršne so, uredim življenje čim bolje.
Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je lahko tudi življenje s številnimi omejitvami zelo kakovostno. Res je, da ni vedno lahko. Ampak to spada k vsakemu človeškemu življenju. Ena najpomembnejših stvari pa se mi zdi to, da znamo videti tudi druge. Da ne živimo tako, kot da smo sami središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. Če znamo videti tudi druge, če znamo biti z njimi solidarni, postane naše življenje čisto drugačno. Čutimo se povezane z drugimi, osebna stiska izgubi svojo ostrino in težo, doživljamo se kot del velike množice, ki skupaj koraka po poti življenja, v upanju in veri, da nekoč mora biti vse dobro za vsakogar od nas.