Kdo sploh sem?
S spolnostjo so povezani naši najintimnejši deli identitete – torej tega, kdo sploh smo. V času pubertete, ko si še iščemo mesto v prijateljski skupini in družbi, smo bolj ranljivi, saj nam je zelo pomembno, kaj o nas mislijo drugi, še posebej naše simpatije. (O doživljanju pubertete lahko več prebereš tukaj.) Potreba po razkritju naših najintimnejših misli in delov telesa, s tem pa ranljivosti, vse skupaj le še dodatno oteži. Zato ni presenetljivo, da to za pubertetnika_co predstavlja poseben izziv, s katerim se lažje spopademo, če se primerno informiramo in imamo ustrezno podporo svojih zaupnikov oz. staršev.

Drugi del oddaje Prvič (Prvič sprašujem) si lahko ogledate tukaj:

Podkast oddaje Prvič Sprašujem:

Pogovor s starši
Pri pogovoru s starši se žal prepogosto zatakne. Prvič, tudi odrasli, ker so odnosi v družbi včasih zelo zapleteni, včasih težko odkrito govorijo o občutljivih, pa tudi manj občutljivih temah.

Drugič, skrbniki_ce ali starši imajo svoja pričakovanja, interese in življenjske izkušnje, medtem ko ste najstniki in najstnice bolj nepotrpežljivi_e in osredotočeni_e predvsem na iskanje lastnega mesta v svetu in svoje potrebe, kar lahko včasih privede do družinskih ali medgeneracijskih napetosti.

Bolj preprosto, zgodi se, da starši ne štekajo vas, vi ne štekate staršev, nekdo povzdigne glas, pride do spora, včasih tudi treskanja z vrati. Skratka, pogovor s starši je lahko posebej zahtevna naloga tako za vas kot tudi zanje.

Nič ni narobe, če se tudi vi potrudite biti malo potrpežljivi. Po drugi strani pa bi njim moralo biti jasno, da zaradi nevrotransmiterja dopamina, ki vam prinaša ugodje, težje odlagate nagrado. In to ni noben izgovor, ampak dejstvo! Skratka, prvi nasvet je potrpežljivost.

Tretjič, spolnost je tudi nekaj zelo intimnega, kar lahko oteži pogovor. Torej so nasveti – zaupanje, spoštovanje, razumevanje. Brez tega ne bo šlo. Prvi koraki so lahko precej neprijetni za obe strani, a če se vsi vpleteni potrudijo, gre. Četrtič, tudi večina odraslih ima svoje spolne oz. intimne težave, skrbi in negotovosti, pri čemer vaši starši niso izjema. So pa na tem področju verjetno bolj izkušeni, poleg tega pa ne pozabite, da so bili nekoč tudi sami v vaši koži.

Staršev vas tako naj ne bo sram vprašati, kar vas zanima tudi na področju spolnosti. Pa ne pozabite, tudi če ste ob kakšnem vprašanju presenečeni, lahko vedno rečete, da boste razmislili in odgovorili malo pozneje. In to tudi res naredite!

Kaj pa šola?
Včasih so ovire za pogovor doma vseeno prevelike. V tem primeru je pomembno, da vemo, kje kljub vsemu lahko najdemo sogovornika ali sogovornico, ki mu_ji lahko zaupamo in ob katerem ali kateri se počutimo dovolj varno in sproščeno za pogovor o intimnih temah.
Pomaga lahko tudi učitelj_ica, ki spolno vzgojo prepozna kot pomembno vsebino. To je toliko pomembneje, ker področje spolne vzgoje v Sloveniji za zdaj še ni primerno celovito urejeno, kar opažate tudi učenci in učenke ter dijaki in dijakinje, ki ste kdaj želeli_e vprašati kaj o spolni identiteti ali usmerjenosti, pornografiji, samozadovoljevanju ipd.

Šolski sistem teh tematik namreč ne obravnava, čeprav podatki sicer maloštevilnih študij kažejo, da vas mlade izmed vseh vsebin, povezanih s spolnostjo, prav te najbolj zanimajo. Pa čustva! Večino prostora tako zasede sicer zelo pomembna obravnava tveganj, povezanih s spolnostjo, premalo pa se poudarja lepota in pozitivni vidiki intime, ki je ne sestavlja zgolj spolnost, temveč predvsem to, kar jo obkroža, torej odnosi.
Bolj angažirani_e učitelji_ce si lahko pomagajo z odličnimi gradivi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Unesca, ki pa za zdaj žal še niso na voljo v slovenskem jeziku. Upamo, da nam bo vsaj delček tega primanjkljaja uspelo nadomestiti tudi s projektom Prvič in morda odgovoriti tudi na kakšno tvoje vprašanje. Naslednjič bomo pisali in govorili o srcozlomu.

Strokovno – da
O intimnosti in odraščanju se pogovarjamo in informiramo le s tistimi, ki jim zaupamo in so strokovni. Nihče vas nima pravice spravljati v zadrego ali vas nadlegovati z vprašanji o intimnosti, saj gre v tem primeru za nasilje!
Ena od možnosti za prave informacije je forum #to sem jaz, kjer lahko anonimno vprašaš, kar koli te zanima, ustrezno usposobljeni_e strokovnjaki_nje pa ti bodo pomagali_e razrešiti tvoje morebitne dileme. Na voljo ti je tudi Jaz Intimi, kjer najdeš tako na spletni strani kot na instagramu številne odgovore na vprašanja, ki se porajajo mladim. Več informacij o spolnih manjšinah in svetovanje pa nudi Legebitra.

Če želimo razviti primeren odnos in komunikacijo o intimi, spolnosti in svojih potrebah ter željah na tem področju, je zelo pomembno, da jih najprej dovolj dobro poznamo sami. Zato pogovor o samozadovoljevanju z izvajalci in izvajalkami spolne vzgoje ali starši ne bi smela biti tabutema. Hkrati pa moramo znati vzpostaviti distanco do pornografije, ki žal pogosto zapolni »molk« šolskega prostora.

Pornografija – ne
Pornografija odraslim sicer lahko da kakšno zanimivo idejo za popestritev spolnega življenja, vsekakor pa v nobenem primeru ne daje realne predstave o tem, kako poteka običajen spolni odnos, in še manj individualne potrebe na tem področju, ker je teh toliko, kot je ljudi oz. še bolje odnosov na tem svetu. Pornografija ni učni pripomoček! Saj se spomniš, kako zelo različni, pa vendar podobni smo si iz prvega prispevka, kajne?

Zaradi pornografije lahko, denimo, ponotranjimo občutek, da je bistvo spolnosti le orgazem – čemur rečemo na orgazem osredotočena spolnost. To pa ni dobro. Spolnost je mnogo bolj prijetna in zadovoljujoča, če se, ko smo seveda dovolj stari in zreli, ne obremenjujemo z vrhuncem, temveč se raje premišljeno prepustimo uživanju v celotnem procesu ljubljenja, ki se ne nujno vedno konča z orgazmom. Ta je pri osebah z moškimi spolovili v nasprotju z osebami z vulvo (žensko zunanje spolovilo) sicer res pogoj za ejakulacijo oz. izliv, kar pa ne pomeni, da dekleta niso sposobna ejakulirati, le da pri tem namesto sperme izločajo sluzavo tekočino iz različnih žlez (predvsem Bartholinijevih in Skenejevih). Tudi spoznavanje s spolovili in radovednost o njih je nekaj normalnega, zato ni treba, da nam je nerodno, če si jih želimo ogledati in se z njimi spoznati. Tudi z ogledalom v rokah.

*Članek je napisal Tim Prezelj, raziskovalec na področju seksologije in asistent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer izvaja predmet spolna vzgoja s spolno kulturo. Sicer je pa Tim tudi mladi raziskovalec na ZRC SAZU, kjer opravlja doktorat.

Tim Prezelj, raziskovalec seksologije*