Leta 2000 je bil Afganistan na 69. mestu med prejemniki razvojne pomoči na svetu. Leta 2008 se je prebil na prvo, ko je dobil kar 1,3 milijarde dolarjev pomoči. Že naslednje leto je ta pomoč poskočila na zgodovinskih 6,2 milijarde dolarjev. Leta 2013 je v afganistanski proračun še vedno priromalo 4,1 milijarde donatorskih dolarjev. Veliko teh projektov so neusklajeno upravljali tujci brez pravih predstav o razvojnih prioritetah.

Ali so projekti, kot so zdravila za laboratorijske miške, ki jih je zagotovil slovenski PRT, res nujni, medtem ko ni niti najnujnejših zdravil za otroke? Afganistan se pogosto zdi kot velik laboratorij, katerega privlačnost je odvisna od gibanj na globalnem razvojnem trgu.

Bojne enote se umikajo in varnost prepuščajo v roke domačim silam, ki so med drugim do zob oborožene z visoko stopnjo nepismenosti in odvisnosti od drog. Gre za mlade ljudi – pričakovana življenjska doba je 48 let, verjetnost, da bo novorojenček doživel 40 let, je manj kot 60-odstotna. Afganistan zaznamuje še en fenomen – ženske ne živijo dlje od moških, kot je to običajno drugod po svetu.

Medtem pa tuje oborožene sile pri svojem umiku za seboj puščajo še nekaj – neeksplodirana bojna sredstva. Pogovarjal sem se s Soomo Aslami, ki pri Rdečem polmesecu v Afganistanu skrbi za izobraževanje o nevarnosti neeksplodiranih sredstev.

“Večina min je tu ostala še od prejšnje vojne z Rusijo, veliko min pa je bilo v Afganistanu postavljenih tudi med to vojno – Afganistan je, kot veste, v vojni. A to ni edina težava. Sile ISAF, ki so zapustile Afganistan, so za sabo pustile veliko količino strelnega orožja in min, vojaških baz niso počistili za sabo. To orožje ubije veliko ljudi, ki brez vednosti pobirajo delčke strelnega orožja za svojo zbirko in ga nato odnesejo domov. Tam pa ti delci eksplodirajo. Število smrtnih žrtev se tudi zaradi tega povečuje. Včasih je takih žrtev celo približno 100 na mesec.” - Sooma Aslami.

Ko se otrok odvaja od heroina

V centru za opekline sem se pogovarjal z žensko, ki je bdela ob iznakaženi sestri. Polila se je z oljem in se zažgala. Doma so jo vsakodnevno pretepali in nekega dne je bilo dovolj. Ni imela sreče in je za zdaj preživela. Zdaj je v še večjo bedo pahnila sestrino družino, ki se za njeno zdravljenje izdatno zadolžuje, čeprav še ni znano, ali bo bolnišnico zapustila živa.

Če jo bo, bodo morali zanjo skrbeti in jo skrivati pred ljudmi, ki jim je dolga leta svojega gospodinjskega suženjstva kuhala, čistila, prala in ob tem zakrivala svoj zgarani obraz.
To so zgodbe, ki jih živijo resnični ljudje. Ogromno jih je. Vsi bi radi zbežali, pa nimajo kam.

Nihče jih ne mara. Otrok, s katerim sem se pogovarjal v zavetišču, je že pravi veteran preživljanja. Čeprav mu pod nosom šele začenjajo poganjati prvi puhasti brki, je za seboj za seboj imel že dvomesečno odvajanje od heroina. Želi si postati inženir ali zdravnik.

"Sestrin mož mi je prisilno dajal heroin in me zasvojil. Potem sem moral na ulico in beračiti zanj. Na ulicah Herata je ogromno zasvojenih otrok. Številni umrejo. Otroke silijo v preprodajanje, neredko jih tudi ubijejo."

Dežela 300.000 zasvojenih otrok in korupcije

V Afganistanu so droge zelo lahko dostopne po zelo nizki ceni. Po rezultatih zadnjih raziskav vlade je v Afganistanu od 1,3 do 1,6 milijona zasvojencev. Med njimi je 300 tisoč otrok in 250 žensk. Na severu in jugovzhodu države so pogosto zasvojene celotne družine.

Lahka tarča za prekupčevalce so otroci, ki delajo na cesti. Zasvojijo jih, potem pa jih prisilijo v preprodajanje. Otroci niso tako sumljivi in laže preprodajajo kot odrasli.

Predvsem v ruralnih predelih so zasvojenci zelo diskriminirani in se otepajo velike stigme. Toda največja zbirališča narkomanov so v Kabulu, kjer država in nekatere nevladne organizacije v programe odvajanja letno vključijo največ 7.000 oseb. Kar 90 odstotkom zasvojencem, ki so izrazili željo po tem, da bi se vključili, tega ne morejo zagotoviti. Vseh odvisnikov od opiatov v prestolnici je 350.000. Ljudi pogosto zasvojijo tako, da jim proti njihovi volji podtikajo drogo v hrano in pijačo.

“Spopadanje z odvisnostjo žal ni prednostna naloga te države. Čeprav bi morala biti. Odvisnik lahko v svojem življenju zasvoji sedem drugih ljudi ali več, zato lahko že v nekaj letih ta problem postane še veliko hujši. Včasih so ljudje uporabljali samo hašiš, pa še tega ne tako pogosto kot danes,” mi je položaj opisal direktor programa za zmanjševanje uporabe drog na ministrstvu za javno zdravje dr. Mirwals Baheej.

Spopadanje z drogami ni prednostna naloga niti mednarodne skupnosti. Aktivnosti, ki jih je izpeljala na tem področju, niso bile usklajene in premišljene. “Mednarodna skupnost ne kaže znakov, da bi bila 100-odstotno pripravljena izkoreniniti ta problem,” je dejal Mirwals Baheej.

Slovenija je leta 2010 podprla pilotni projekt usposabljanja osebja za področje drog. Toda ni bil zasnovan trajnostno. Naslednje leto je na področju drog v Afganistanu že vrgla puško v koruzo, oziroma makova polja.

Trgovina z drogami prinaša neskromne dobičke. V Kabulu si odvisniki zatočišče iščejo pod mostovi.

Programov za odvajanje je premalo. Kot so se pohvalili v enem od tovrstnih centrov v Kabulu, so pri tem sicer zelo uspešni – povratnikov naj bi bila le tretjina. Ker pa so v najhujši abstinenčni krizi odvisniki zelo naporni, osebje včasih v roko vzame tudi palico.

Rokovanje z morilko

Medtem ko so ulice preplavljene z drogami in se uničevalci življenj svobodno sprehajajo po njih, so polni zapori za mladoletnike. V njih imajo tudi zaprte oddelke. Položaj v njih se je z evropskimi razvojnimi sredstvi izboljšal – ne tako daleč nazaj se je v majhnih zaprtih prostorih gnetlo po toliko otrok, da se niso mogli niti uleči.

V ustanovi, v katero zapirajo mladoletne "moralne zločince", sem med obiskom opazil samico. Zaporniško osebje mi je pojasnilo, da jo uporabljajo zelo prijazno in da se tam otroci menda zelo hitro umirijo. Risbe na stenah pa govorijo o njihovi zelo hudi stiski.

S slovensko razvojno pomočjo sta otrokom tam pomagala socialna delavka in zdravnik. Še posebej hudo je pozimi, saj jim primanjkuje tudi zdravil. Med mojim obiskom se je projekt iztekal in v Heratu še niso vedeli, kako bodo zdravniško in psihosocialno pomoč otrokom zagotavljali v prihodnje.

Dekle mi je z obrazom, obrnjenim proti zaporniškemu zidu, pripovedovalo, da je v zaporu pristalo zato, ker ni hotelo postati druga žena moškega, ki jo je posilil. Tudi zaradi pomoči Slovenije je takrat imela zagotovljeno vsaj psihološko pomoč.

Največ otrok namreč v poboljševalnicah pristane zaradi “moralnih zločinov.” To so dekleta, ki se nočejo poročiti, prijavijo posilstvo ali pobegnejo pred ugrabiteljem. Ženskam nenaklonjena policija in sodstvo sta prepredena s korupcijo. Poboljševalnica stoji ob zaporu za ženske. Obe stavbi sta obdani z bodečo žico, razlika je v najvišji kazni – kot mi je pojasnil pristojni tožilec, je najvišja zagrožena kazen za mladoletnike 7 let in pol. Ravno med mojim obiskom jo je uslužbenka v pisarni tožilstva “urejala” enemu od otrok, vendar je šlo za umor, ne za kak moralni prestopek.

Družine kaznovane otroke pogosto ne sprejmejo več. Ravno v času obiska teh ustanov se je zgodil še en umor. Brat je ubil sestro, ki se je vrnila iz poboljševalnice. Tam je bila, ker se ni želela poročita z moškim, ki ji je ga določila družina.

Drug zapor, v katerega sem vstopil in je bil prav tako zgrajen ob pomoči EU, je namenjen polnoletnicam. Tam so s svojimi otroci, za katere imajo urejeno prav posebno celico. Imel sem se priložnost rokovati z morilko. Ubila je svojega moža, ki ji ga je določil oče. Bil je zelo vpliven in premožen gospod. Za zapahi je tudi njen ljubimec, s katerim se je želela poročiti sama.

Snemanje v zaporih v Afganistanu je strogo prepovedano.

Zgodbe, opisane v filmu, je potrdila tudi sogovornica, ki je bila po enem letu izpuščena iz zapora za mladoletne.

"Zbolela sem. Sorodniki so me odpeljali k muli, da bi me pozdravil z verskim obredom. Ta je mojemu očetu dejal, da bom morala ostati čez noč. Za večerjo so mi ponudili jogurt. Ne vem, kaj so dali vanj, nenadoma sem postala zelo omotična in zaspana."

"Zbudila sem se v neki zapuščeni stavbi, ob meni pa sta bila dva neznanca. Začela sta se pogovarjati po telefonu, nekomu sta sporočila, da sta me ugrabila in da zahtevata plačilo. Izkoristila sem njuno nepazljivost in pobegnila. Tožilec je razsodil, da moram v zapor za mladoletne. Prvi ugrabitelj je bil obsojen na leto dni zapora, drugi pa na pet let, toda oba sta bila potem izpuščena pred mano."

Socialna delavka roti: "Ljudje, ki imajo denar, imajo tudi moč in avtoriteto. Lahko si privoščijo prav vse. Najpogosteje nimajo prav nobenih zadržkov pri nasilju nad ženskami. Vlada dekletom noče pomagati. Tudi države, ki so tukaj prisotne vojaško, nam nočejo pomagati. Nikogar na svetu ne zanima, kaj se zares dogaja. Revni ljudje, še posebej ženske, so tukaj brez vseh pravic. Svet rotimo za pomoč."

Eden od štirih Afganistancev je migrant

Nekdanji namestnik ministra za begunce in vrnitev v domovino dr. Abdulahom Samadom Hamijem je zaradi velike korupcije na ministrstvu izstopil iz vlade. Pravi, da korupcija vpliva na prav vsa področja življenja v državi, pri tem migracije niso izjema. Zadnje poročilo mednarodne protikurupcijske komisije v Afganistanu razkriva, da je ministrstvo za begunce zelo vpleteno v koruptivne dejavnosti in ne opravlja svojega dela.

“Na ministrstvo sem želel vpeljati določene spremembe, predvsem na področju korupcije, vendar mi je spodletelo. Predsednik in minister nista želel prisluhniti mojim predlogom."

Toda korupcija ni značilna samo za Afganistan. “Bral sem, da je ministrstvo za begunce eno najbolj skorumpiranih v Afganistanu. Toda tudi za druge organizacije, vključno z nekaterimi agencijami Združenih narodov, se je izkazalo, da so na področju migracij storile nekatera zelo koruptivna dejanja.”

V 13 letih vojne se Afganistan ni uspel ustrezno lotiti vprašanja migracij. Razseljenih je bilo okrog 6 milijonov ljudi. 5 milijonov jih je zapustilo domovino: 2,5 milijona v Pakistan, 1,5 milijona v Iran, pol milijona v druge države, predvsem ZDA.

Abdulah Samad Hami svari pred nepremišljenim vračanjem prosilcev za azil v Afganistan. Opozori, da so Talibani ravno takrat ubili enega od neuspešnih prosilcev za azil v Avstraliji. “Države morajo temeljito preučiti, ali se oseba res lahko vrne. Drugače obstaja resna možnost, da jo bodo ubili. Odločitev za beg ni lahka. Zapustiti moraš svoj dom, družino, premoženje, otroke. Za to mora obstajati resen razlog.”

Toda prosilci za azil morajo ta razlog dokazovati, kar pa nikakor ni preprosto. Na slovenskem ministrstvu za notranje zadeve pri odločanju v postopkih priznanja mednarodne zaščite nimajo vzpostavljenega rednega sodelovanja z drugimi resorji, ker gre za njihovo izključno pristojnost. Dr. Hami meni, da bi moralo biti popolnoma drugače. Zahodne države bi morale ustrezno ponovno premisliti svoje migracijske politike.

Samo v letu 2013 je EU vrnila 1.500 afganistanskih prosilcev za azil. Nekaj jih je vrnila tudi Slovenija, saj po njenem mnenju življenje v Afganistanu ni resno tvegano na področju celotne države. Hkrati na spletni strani našega ministrstva za zunanje zadeve piše: "Iz varnostnih razlogov odsvetujemo vsa potovanja."

“Migracijska politika je neposredno povezana z zunanjo, razvojno in drugimi politikami,” z umirjenim glasom razlaga sogovornik. Toda evropska trdnjava se pogosto zdi še bolj nepopustljiva kot trdnjava v Heratu. Zgradili so jo v obdobju osvajanj Aleksandra Velikega, jo v številnih vojnah nato večkrat porušili in potem vedno znova spet postavili.

Povratniki iz Irana

V Herat vsak dan prispe vsaj 40 avtobusov Afganistancev iz sosednjega Irana. Tam jih diskriminirajo, ponižujejo in jim jemljejo dostojanstvo. Številni so deportirani brez vsakega razloga, povedo jim, da je njihovi dokumenti niso več veljavni in jih lepo odpeljejo nazaj v Afganistan. Naziv Afganistanec v Iranu uporabljajo kot žaljivko.

Projekt ekonomske reintegracije povratnikov iz Irana je bil eden od večjih projektov slovenske razvojne pomoči v Afganistanu. S povratniki iz Irana kontinuirano dela nemška organizacija Help, ki je v Heratu zgradila svojo lastno infrastrukturo. V njihovih nastanitvah imajo posajeno travo, pijejo prečiščeno vodo, izkoriščajo sončno energijo. Kar nekoliko prehud kulturni šok za Herat, a svoje delo počenjajo temeljito in z nemško natančnostjo.

Družine povratnikov izobražujejo, usposabljajo in jim pomagajo na različne načine. Ne tolerirajo otroškega dela. Imajo dovolj denarja, da družine prepričajo, naj otroke namesto na delo na cesto začnejo pošiljati v šolo. Za razliko od večine drugih organizacij, ki povratnikom zagotovijo le šotor nad glavo, za ostalo pa jih ne skrbi, skušajo delovati celostno.

S to organizacijo je sodelovala tudi Slovenija. Zelo cenijo tudi delo nekaterih Slovenk, ki so prišle pomagat pri usposabljanju v Herat.

Učenje pod šotorskim platnom

Afganistancem je všeč, če jih pozdraviš v njihovem jeziku. Vedno odgovorijo in položijo roko na srce. Tudi v enem od številnih begunskih taborišč v okolici Herata. Približala se nam je nora ženska. Njen sin, ki se je v šotoru učil brati, mi je pojasnil, da se ji je zmešalo zaradi vojne. Zastavlja se mi vprašanje, kdo je zares nor. Ti, ki sekajo glave, ali ti, ki se jim od tega zmeša?

Njihove domove so ob orožju dokončno uničile poplave. Minevajo leta. Vsaka zima pobere številna življenja pod šotori.

Charahi Qumbar

V kampu za begunce Charahi Qumbar na zahodu Kabula, je starec v roko vzel kamen in ga zalučal proti otrokom, medtem ko je pojasnjeval položaj več kot 2.500 pribežniških družin pred bombami v Kandaharju. Veliko jih ima več kot 10 otrok, podatka o pravem številu ljudi v kampu ni. Evidence prebivalstva so v Afganistanu še zmeraj znanstvena fantastika. Na vzpostavljanju evidenc sodelujejo tudi slovenski strokovnjaki.

Ljudi, ki životarijo v kampu, evidence ne zanimajo, saj nimajo zagotovljenih niti najosnovnejših pogojev za bivanje.

"Prišli smo iz province Helmand. Tukaj nas živi 1.200 družin. Nujno potrebujemo pomoč. Že leta poslušamo samo obljube, toda nihče ne nič ne ukrene. Stradamo, naši otroci so lačni. Vidite kakšne v kakšnih razmerah živimo. Begunci še zmeraj prihajajo. V eno od barak se je pred sedmimi dnevi vselila nova družina. V dveh majhnih temnih prostorih brez oken se odslej stiska 24 ljudi. Nikjer ni postelje, kopalnice, stranišča. Le goli zidovi iz blata."

Medtem, ko paštunskim beguncem že leta vsi samo veliko obljubljajo, naredil pa ni nihče še nič, v mestu kot gobe po dežju rastejo novogradnje. Brez podkupnin je težko graditi. Tudi popolnoma razsuta cesta, po kateri se peljem, je posledica korupcije. Zgradili so jo pred dvema letoma, menda iz najboljšega materiala. Če bi tako kot ta cesta bili grajeni tudi zapori v Heratu, bi se zidovi že zdavnaj porušili.

Hitra cesta do korupcije

"To cesto so zgradili pred petimi leti, a je v takšnem stanju, kot če bi jo zgradili pred 100 leti. Nihče ni preverjal kakovosti del, izvajalec je vse podkupil. Zgradili so jo tako, da je že po petih letih popolnoma uničena,"opisuje voznik, ki na popolnoma razriti cesti spretno vijuga med nenadnimi premiki avtomobilov in mopedov. Zdi se, da je najpomembnejši dejavnik na kabulskih cestah hupa. Za volanom sedijo izključno moški. Izpit lahko naredijo tudi nepismeni.

Najlažja pot do vozniškega izpita pa je seveda s podkupnino. Tako kot do vsega na sploh.
Po podatkih mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije je bilo z zahodnim denarjem je bilo v Afganistanu zgrajeno več kot 10.000 kilometrov cest, ki zdaj razpadajo.

Zanje so plačali ogromne provizije. Član komisije dr. Yama Torabi pravi, da je razcvet korupcije v Afganistanu tudi posledica potez, ki jih je v Afganistanu vlekla mednarodna skupnost. Mogočni posamezniki so si ob tem nakopičili neizmerno bogastvo.

"Nekaznovano so postali milijarderji, le na podlagi tega, da so izkoristili svoj položaj. Denar ne pozna meja. Tem ljudem je vseeno, ali gre za dolarje ali za afganistanski denar, barva denarja ni pomembna. Ljudje na položajih poskrbijo za to, da obogatijo. Ali prek pogodb, ki jih sklenejo z mednarodno skupnostjo, ali pa si prilastijo domače vire."

Tuj denar pogosto ni prišel do ljudi, ki naj bi jim bil namenjen, meni Torabi: "Razmerje med denarjem, ki ostane v državi in denarjem, ki se vrne nazaj v tujino, je zelo nizko. Ostane ga največ 30 ali 40 odstotkov. S pomočjo prihaja tudi veliko pogojevanja. Donatorji ob tem sklepajo vse posle – od gradbenih do svetovalnih – s podjetji iz svojih držav. Podjetja pogosto ne zaposlujejo domačinov, ampak svoje državljane."

Stereotipi o Afganistancih

Za delo v humanitarni organizaciji bi ljudje morali biti usposobljeni, velikokrat pa se zgodi, da imajo v Afganistanu na razpolago precej bolj usposobljene ljudi od teh, ki pridejo tja kot "strokovnjaki" iz tujine.

Nekaj Afganistancev je celo prišlo na obisk v Slovenijo, a pravijo, da bi te izkušnje lahko bile tudi boljše. Namesto na terenu so veliko časa so preživeli po pisarnah nevladnih organizacij. Presenetila jih je tudi naša birokracija.

V Afganistanu je po podatkih mednarodne komisija za nadzor nad korupcijo za gradbeno dovoljenje potrebno premagati kar 497 birokratskih ovir, za gradbeno dovoljenje za poslovne namene pa kar 602. Po nekaj dneh Afganistanci pri nas niso dobili vtisa, da bi bilo glede tega v Sloveniji kaj bistveno boljše.

Pred obiskom zapora za ženske sem v pisarni spoznal gospo iz neke nevladne organizacije. Spraševala jih je o tamkajšnjih aktivnostih in zdela se je prestrašena, čeprav je bilo osebje zelo prijazno. Afganistanci na sploh veljajo za najbolj gostoljubne ljudi na svetu. Celo oboroženi gospodje, ki te do potankosti pregledajo na vsakem koraku, se mi opravičujejo, češ da to morajo storiti, ker je to njihova služba.

Družba tolerira otroško delo

V Afganistanu je otroško delo nekaj povsem običajnega. Heratski otroci najpogosteje čistijo čevlje, avtomobile, opravljajo pa tudi težka fizična dela. Ob tem se pogosto hudo poškodujejo. Na oddelku za opekline heratske bolnišnice se je znašel tudi 14-letnik, ki ima namesto osnovne šole za sabo več kot tri leta delovnih izkušenj. Je najstarejši otrok v družini, zato jo mora preživljati. Oče je odvisen od drog.

"Sprejeti moram čisto vsako delo, da bi preživel svojo družino. Pretakal sem gorivo in nenadoma je eksplodiralo. Neznosno me bolita vrat in spodnji del telesa, toda čim prej moram spet začeti delati. Medtem ko sem v bolnišnici, moji bratje in sestre stradajo. Tudi sicer smo pogosto lačni. Denar, ki ga zaslužim, dam mami, toda pogosto pride oče in ji ga vzame."

Majhna deklica skupaj s še mlajšo sestro od jutra do večera lupi pistacije. "Najin oče je odvisnik, mama je umrla pred nekaj leti. Morava delati, če hočeva preživeti."

V mestu Herat na ulici živi tudi okrog 10.000 otrok brez kakršnega koli zatočišča. Prisiljeni so v različne oblike suženjskega dela. Ob cesti je stal suh desetletnik. "Po smeteh iščem železo, ki ga od mene kupi trgovec. Popolnoma sam sem na svetu. Očeta so ubili med delom v Iranu. Mama je umrla zaradi bolezni. Imam dve sestri, ki pa sta poročeni in ju ne smem obiskati. Zagrozili so mi, da me bodo ubili."

Ko mi je zmanjkalo svežih srajc z dolgimi rokavi, sem pomislil, da bi si kupil tradicionalno afganistansko, ki je zagotovo najboljša izbira za lokalno podnebje. Toda naredi jo menda lahko le krojač. Vstopil sem in za šivalnim strojem je sedel otrok. Jaz vendar nasprotujem otroškemu delu! Rekel sem, da moram razmisliti o barvi, odšel in se hkrati zavedel lastne dvoličnosti. Na srajci, ki sem jo imel na sebi, in sem jo kupil za ceno, ki nikakor ne omogoča pravičnega plačila, piše “Made in Bangladesh”.

Med temi mislimi se je pred menoj znašel berač, ki je z roko segel v odprto ulično kanalizacijo iz nje potegnil kos plastike. Nekaj metrov naprej sem se na drugi strani ceste zazrl v zdaj že znan obraz z odrezanim nosom.

Nogomet s preluknjano žogo

Herat je zabeležil pomembno zmago v afganistanski ligi. Zdi se, da je nogomet tukaj pomembnejši od političnih preigravanj. V sirotišnici, ki sem jo obiskal, ga igrajo s preluknjano žogo.

Med udarci na gol mimogrede pade tudi kakšna klofuta na glave mlajših stanovalcev, a zaposlene to ne moti. Fant z najdaljšo sirotiščnično kariero je klofute delil s tako lahkoto, kot da je to najbolj normalen vzgojni ukrep na svetu.

Do pred kratkim je sirotišnico vodila afganistanska nevladna organizacija, vendar se je njen glavni uradnik naveličal prostovoljenja in je preprosto dal odpoved. Zdaj ni nikogar, ki bi urejal stvari.

Otrokom v sirotišnici največ težav povzroča onesnažena voda. Kljub vsem težavam imajo najboljšo učenko v celem Heratu. Obiskuje 12. razred in vse teste do zdaj je pisala 100%.

Sirota je genij v matematiki, njena enačba za Afganistan pa se izide le ob povezovanju in združevanju tako Afganistana kot celotnega človeštva.

Na fantovskem oddelku je otrok s težavami v duševnem zdravju. Prisotnim ni bila všeč pretirana pozornost, ki sem mu jo namenil, zato so ga preprosto odgnali. Živi v posebnem prostoru.

Proslava sredi agonije

Med vsemi pretresljivimi prizori, sem vljudnostno sprejel vabilo na proslavo, na kateri so otroci žonglirali in prikazali svoje spoštovanja vredne akrobatske sposobnosti. Kdo žonglira z njihovimi življenji? Morda bodo nekoč zaposlili v vojski in bodo neusposobljeni dobili priložnost za razminiranje. Tako kot ranjen vojak, ki je preživel eksplozijo in leži v centru za opekline.

"Tukaj ni služb. Če sem hotel preživeti, sem moral postati vojak. Nisem imel izbire," pove 25-letni Abdul Rahmad, ki ne ve, kaj se bo zdaj zgodilo z njegovo družino. Postal je invalid, za kar pa ne bo prejel nobene odškodnine.

Usoda otrok, katerih očetje postanejo nesposobni za delo, je bolj ali manj zapečatena. 6-letni fantič, ki namesto šole za drobiž 12 ur na dan čisti čevlje mimoidočim, opiše svojo trpko realnost: "Moj oče je paraliziran, zato moram delati, da preživimo."

Zdravnik dr. Jamar Afshar je obupan. Po otvoritvi je bil center za opekline “in”. Donatorjev je bilo na pretek. Sčasoma pa ni bilo več nobenega. Boji se, da bodo kmalu morali zapreti svoja vrata. Pozna Slovenijo, razvojnega sodelovanja z našo državo pa se ne spominja rad.

Proslava se je zaključila predčasno, saj jim je zagodla tehnika in nenadoma se je le pojavil čas za nakup kruha na ulici. Ljudje so neverjetno prijazni, le nekateri pa zgolj strmijo nekam v prazno.

Praznina v njihovih očeh je podobna praznini v votlini v Bamyanu, kjer je nekoč stal kip Bude. S svojo odsotnostjo pove veliko več kot vsi naboji, vsa eksplozivna sredstva skupaj. Govori o humanosti, ki smo jo vsi mi nekje izgubili.

Nasmeh v očeh

Gospod na sliki ne bo nikoli več tekel. Med obiranjem pistacij so ga ustrelili. Zdravniki pravijo, da bi s primerno opremo lahko rešili njegovo nogo, brez nje je ne morejo. Premožnejši si lahko privoščijo zdravljenje v tujini, revežem preostane le amputacija. Reven kmet pravi, da raje umre, kot ostane brez noge, saj je edini prinašal kruh v družino. Ta bo odslej obsojena na popolno bedo. Njegova noga pa iz ure v uro postaja bolj črna.

Več sreče je imel fant, ki je med kmetijskimi opravili naletel na eksplozivno sredstvo. Z operacijo bodo verjetno lahko rešili njegovo nogo. Če bi se delček bombe zaril centimeter globlje v njegove možgane, ga ne bi bilo na tem videoposnetku.

V bolnišnici nimajo dovolj prostora za vse, ki bi potrebovali pomoč zaradi eksplozij, strelov, prometnih nesreč z afganistanskih cest, na katerih vlada pravilo močnejšega. Nujno bi potrebovali urgentni oddelek, operacijsko mizo za ortopedske posege. Zaradi prostorske stiske so pogosto primorani odsloviti ljudi takoj po operaciji, brez kakršnega koli okrevanja.
Moj voznik je delal za ISAF. Ta se umika iz Afganistana, zato je ostal brez dela. Je edini v 8-članski družini, ki domov prinaša vsaj nekaj denarja. Njegova otroka sta stara 7 in 12 let.

Nobeden od njiju še ni videl šole. Treba je kupiti uniformo, torbo …

Umetnost

Slikar je v očeh te pokrite ženske naslikal nasmeh.

Vsaj nekaj lepega. Na fakulteti lepih umetnosti sem si ogledal neverjetne slike. Ogromno je tudi študentk, a pogosto ne dokončajo študija. Ne morejo si ga privoščiti, za študente je veliko laže. V času talibanskega režima so umetnost poučevali naskrivaj, zdaj odkrito slikajo celo portrete žensk. Umetnost v Heratu ima tisočletno tradicijo.

Na fakulteti imajo tudi grafični oddelek. Ta je plod sodelovanja s slovenskimi civilnimi strokovnjaki. A delež, ki ga je Slovenija namenila za podobne projekte, je v primerjavi s tistim, ki ga je namenila za vojaške, zanemarljiv.

Na eni od spodnjih grafik sta dva prsta pred soncem. Par slabih dejanj (prsta) še ne prekrije sonca. Prav tako velja obratno. Nekaj dobrih dejanj še ne spremeni slabega v dobro.

Kako naprej?

Slovenija je za bilateralno pomoč v Afganistanu v letu 2013 namenila 227 tisoč evrov, njen prispevek v okviru EU pa je znašal slabih 619 tisoč evrov. Skupaj torej 846 tisoč evrov. Za delovanje in plače vojske je v istem letu namenila 4 milijone 443 tisoč evrov. Kaj se bo zgodilo s tujo pomočjo po odhodu bojnih enot? V so tuji vojaki odkorakali iz Iraka, se je pomoč v to državo zmanjšala za 69 odstotkov. To je zgodba, ki se nikakor ne sme ponoviti.

Otroci v brezupnem položaju pogosto postanejo depresivni, življenje v nenehnem strahu pa se razvije v paranojo. Ustrezne pomoči ne dobijo nikjer, zato so še toliko lažja tarča posiljevalcev. Posilstva so v Afganistanu pogosta, opisuje heratski psiholog dr. Abdul Quasim Rahmany: "Revne družine nimajo denarja, da bi otroke poslale v šolo, zato jih pogosto pošljejo k klerikom. Ti naj bi jim ponudili določeno izobrazbo, vendar jih pogosto le pošiljajo beračit na ulico. Včasih jih spolno zlorabljajo. S posilstvom otroku odvzamejo vse dostojanstvo, ga psihično popolnoma zlomijo in si ga podredijo. Po dveh ali treh letih ima tak otrok do konca sprane možgane. Vse kar še ve, je to, da mora ubogati ukaze."

Vsebine so nastale v okviru Sloginega projekta "Svetovljanska Evropa"