Teden dni pred referendumom o arbitražnem sporazumu smo primerjali še prepričanja predsednika Liberalne akademije Darka Štrajna in predsednika Zbora za republiko Gregorja Viranta, ki imata o sporazumu in njegovih posledicah popolnoma različna mnenja. Strinjata pa se, da je bilo v kampanji preveč osebnih diskreditacij.

Podporniki arbitražnega sporazuma zagotavljajo, da bo Slovenija po razsodbi arbitrov dobila stik z odprtim morjem, nasprotniki pa trdijo, da za to ni nobenega zagotovila. Če se pri takšnem določanju meje upoštevajo vitalni interesi držav, ali je mogoče, da kateri od vitalnih interesov Hrvaške »preseže« interes Slovenije, da ima stik z odprtimi vodami? Navsezadnje ima takšen stik tudi Monako.

Gregor Virant: Arbitraža naj bi mejo na morju določila »po pravilih in načelih mednarodnega prava«. Ni pravila v mednarodnem pravu, ki bi omogočilo, da se mejna črta, ki bo potekala po Piranskem zalivu, »zaviha« proti odprtemu morju tako, da bi imela Slovenija teritorialni dostop do odprtega morja. Če bi arbitražni sporazum omogočil takšno razmejitev, sploh ne bi bila potrebna posebna točka o določitvi »junction« z odprtim morjem. Zakaj naši pogajalci niso preprosto zahtevali, da se v sporazum zapiše: »Meja na morju se določi tako, da ima Slovenija neposreden teritorialni stik z odprtim morjem« ali: »Meja na morju se določi glede na dejansko izvajanje nadzora na morju na dan 25. 6. 1991«?

Darko Štrajn: Glede na besedilo, ki utemeljuje arbitražni sporazum, so možnosti za to uveljavitev simbolno pomembnega »stika z odprtim morjem« - realno pa ta v okviru veljavnih pravil mednarodnega prava ni tako pomemben, kot se zdi – zelo, zelo velike, skoraj absolutne. Vitalni interes Slovenije je v danem primeru nazornejši od hrvaškega. V tem pogledu je primerjava z Monakom povsem v prid Sloveniji. Vsekakor pa ni nobenega dvoma, da bo arbitraža poiskala rešitev, kakršne v primeru opustitve možnosti, ki jih ta arbitraža daje, nikoli več ne bi mogli doseči. Dosego neke take hipotetične rešitve pa bi dodatno plačali z nepotrebnimi dolgoletnimi slabšimi odnosi s Hrvaško.

Kaj bi v arbitražnem sporazumu ocenili kot dobro in kaj kot slabo?

Gregor Virant: Če izhajam iz tega, da je naš temeljni strateški interes pri razmejitvi celovitost Piranskega zaliva (ali vsaj 80% Piranskega zaliva) in teritorialni dostop do odprtega morja, potem v sporazumu ni nič dobrega. Slabo je to, da nam sporazum z veliko verjetnostjo jemlje pravico, da po svojem morju plujemo v svet. Slabo je to, da sporazum ne zahteva, da pred začetkom dela arbitraže Hrvaška restituira prvotno stanje na vseh točkah, kamor je enostransko posegala po 25. 6. 1991. Slabo je to, da vsi roki začnejo teči šele po podpisu pristopne pogodbe med EU-jem in Hrvaško. Slabo je to, da je sporazum v bistvu že od prvega dne nesporazum, saj ga obe pogajalski strani tolmačita diametralno nasprotno. Slovenska stran je od prvega dne vedela, da Hrvaška sporazum tolmači tako, da »se nič v njem ne razume kot hrvaška privolitev v neposredni teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem.«

Darko Štrajn: Arbitražni sporazum je seveda slabši od neposrednega sporazuma. Toda, kot vemo, je ta v letih kopičenja zlorab tega vprašanja za notranjepolitične interese na obeh straneh postal popolnoma nemogoč. Vladajoče koalicije v obeh državah so postale ujetnice političnih skrajnežev. Ta arbitražni sporazum pa pomeni neke vrste presekanje gordijskega vozla – ne pozabimo – tudi z izdatno pomočjo EU-ja in njegovimi jamstvi za pošteno presojo. Besedilo sporazuma je neizbežno tudi odprto za različne interpretacije, je pa v ključnih točkah dovolj enoznačno. Seveda pa je jasno, da sam sporazum ne rešuje spora, ampak je pot k rešitvi. Arbitražni sporazum pravzaprav nima šibke točke in je v celoti najboljše mogoče izhodišče, ki ga je bilo sploh mogoče izposlovati. Nenehna ponavljanja opozicije, da nam sporazum ne zagotavlja izhoda na odprto morje, da vrstni red besed, vejice v besedilu itn. kdovekaj pomenijo, so iz trte zvita in razvidno izmišljena zato, da bi lahko ugovarjali zaradi ugovarjanja samega, in zato, da bi s tem zavajali volivce. Najbolj prozoren je npr. ugovor, češ da bo razsodba arbitrov »določila rešitev enkrat za vselej«. Za kaj pri presoji sploh gre, če ne za to, da bi nepotrebe težave »enkrat za vselej« odstranili?

Pojavile so se vzporednice med prihajajočim referendumom o arbitražnem sporazumu in plebiscitom za osamosvojitev Slovenije. Bi vlada lahko dosegla takšno enotnost slovenske politike, kot je bila ob plebisticu, glede na to, da je vprašanje meje s Hrvaško pomembno predvolilno vprašanje zadnjih let in imajo stranke do njega različna stališča?

Gregor Virant: Slovenska politika bi morala oblikovati enotno stališče in prepričan sem, da bi dober pogajalski položaj podprla večina političnih strank. Morda ne vse, ampak dvotretjinska večina pa gotovo. Sporazum pokojnega dr. Drnovška z Račanom je podprla tudi tedanja opozicija (SDS in SLS). Reševanje spora s Hrvaško ne bi smelo biti prestižno vprašanje. Ko družina rešuje težave s sosedi, se mora najprej poenotiti navznoter. Hrvaška politika je sporazum podprla soglasno; tudi to jasno kaže, v čigavo korist je napisan.

Darko Štrajn: Razloge za neenotnost je jasno mogoče videti v nihilizmu trenutne opozicije, ki se ne sprašuje o posledicah v svojem računanju na vrnitev na oblast. Pri tem zavzema ekstremistična nacionalistična stališča in tako zdaj v Sloveniji sploh nimamo zmerne desnice. Enotnost bi sicer vsekakor bila dobra, toda odgovorna oblast se mora odločiti za dolgoročni nacionalni interes, za izboljšanje odnosov s sosedi in za ugled v mednarodni skupnosti. Enotnost, kot je bila ob plebiscitu, niti ni nujna, saj navsezadnje tudi ne gre za nobeno zelo usodno vprašanje. Določitev meje v zadnjih podrobnostih, ob tem, da je z Badinterjevo presojo meja globalno že določena, vsekakor ne ogroža niti obstoja naroda, niti njegove identitete in tudi ne mesta v mednarodni skupnosti, da o obstoječem statusu pomorske države niti ne govorimo.

Se vam zdi, da gre v tem predreferendumskem boju resnično za interese naše države ali bolj za politični prestiž ene in druge strani? Zdi se namreč, kot da se stranke o podpori sporazumu odločajo glede na to, ali so v koaliciji ali v opoziciji.

Gregor Virant: Motivov Boruta Pahorja in koalicijskih strank (DeSUS se je sicer v zadnjem času nekoliko distanciral) ne bom komentiral. Motivi nasprotnikov sporazuma, vsaj tistih, s katerimi sodelujem, so iskreni. Z veseljem bi podprli vlado, če bi našla za Slovenijo dobro rešitev. Če bi Pahor v ključnih trenutkih osnutke pokazal širšemu krogu ljudi, bi mu hitro svetovali, kakšen tekst mora Slovenija doseči. Trije, štirje stavki bi drastično spremenili vsebino sporazuma. Denimo: »Arbitražno sodišče določi mejo na morju tako, da bo imela Slovenija neposredni teritorialni stik z odprtim morjem.« Ali: »Meja na morju se določi glede na dejansko izvajanje nadzora na morju na dan 25. 6. 1991?« In: »Roki po tem sporazumu začnejo teči z dnem, ko ga ratificira zadnja od pogodbenih strank.« In: »V roku treh mesecev od ratifikacije tega sporazuma morata pogodbeni stranki zagotoviti vrnitev v prejšnje stanje na vseh spornih točkah, kjer je po 25. 6. 1991 prišlo do enostranskih posegov.«

Darko Štrajn: Gre za popolnoma neodgovorno opozicijo, ki brezvestno dramatizira in ponareja jasne pomene doseženega sporazuma. Notranjepolitični prestiž opozicije, če niti ne govorimo o npr. SLS, ki je že nekaj časa »one issue party« (stranka, ki stoji in pade na enem samem problemu), pa ima lahko neprijetne posledice za razvoj v celotni regiji. Slovenija bi z zavrnitvijo zapadla v »balkanizacijo« in bi jo pomagala še okrepiti na vsem območju Balkana, ki je rojstni kraj tega pojma. Spomnimo pa se, da je l. 1990 Slovenija iz tega vzorca izstopila.

Če pa bi arbitražni tribunal določil mejo, ki bi bila po slovenskem mnenju v prid Hrvaški, in Sloveniji ne bi določili stika z odprtimi vodami, kaj bi to pomenilo za Slovenijo - prizadet prestiž ali resne gospodarske posledice? Ali bi bili lahko priča hrvaškim blokadam na morju?

Gregor Virant: O tem, da ima teritorialni dostop do odprtega morja (poleg simbolne nacionalne note – morje je bilo vedno del naše identitete) konkreten gospodarski pomen, ni dvoma. Naj nekdo razloži, zakaj bi bilo sicer Hrvaški toliko do teh nekaj navtičnih milj morja ob 1244 otokih, ki jih premore. Zakaj, če ne zato, da nas spravi v kot, teritorialno zaklene in (kot je dejal prof. Bučar) podredi svojim interesom? Koprsko pristanišče in njegovo logistično zaledje ne bosta v enakem položaju, če bodo morale ladje pluti do odprtega morja čez tuje morje.

Darko Štrajn: Ta vprašanja izhajajo iz strahu pred mednarodnim pravom, ki ga vsiljujejo nasprotniki sporazuma, s tem pa tudi pred kakršno koli rešitvijo spornih vprašanj s Hrvaško. Arbitri bodo verjetno določili mejo, s katero bosta obe strani približno enako zadovoljni in nezadovoljni. Seveda za skrajneže na obeh straneh meje ni druge dobre rešitve kot popoln poraz druge države. Padec sporazuma bi vsekakor škodil gospodarskim interesom, in to zlasti slovenskim! Govorjenje o blokadah na morju, razen »že ustaljenega motenja ribičev onkraj sredinske črte«, je seveda neumnost, vsaj dokler s sosedi nismo v vojni. V takem, hvala bogu, zdaj nezamisljivem skrajnem primeru pa nikakršna določenost meje, ki bi bila še tako v prid Sloveniji, ne bi nič pomenila.

Kaj sledi, če sporazum na referendumu pade? Predsednik SDS-a Janez Janša trdi, da bi bilo najbolje doseči dogovor med državama, čeprav tega tudi njemu kot premierju ni uspelo doseči. Je to po skoraj 20 letih pogovarjanj sploh še mogoče?

Gregor Virant: Ne pozabimo, da je Hrvaška v procesu vstopanja v EU, Slovenija pa je članica EU-ja. Ta položaj moramo znati izkoristiti. Saj ne postavljamo nobenih nepravičnih ali čezmernih zahtev kot, na primer, Grčija, ki od kandidatke Makedonije zahteva, da spremeni svoje ime, torej se odreče svoji identiteti. Tudi mi smo v pristopnem procesu morali sprejeti določene kompromise. Zavedajmo se svojega položaja, spoštujmo se, da nas bodo tudi drugi. Poleg tega menim, da bo krivična rešitev mejnega spora na dolgi rok škodovala odnosom med državama bolj kot nerešen mejni spor.

Darko Štrajn: Padec sporazuma na referendumu bi imel škodljive posledice predvsem za Slovenijo in bi povzročil akcije mednarodne skupnosti za omejitev škodljivih posledic za nadaljevanje urejanja težav Zahodnega Balkana, za ustvarjanje sožitja v regiji in oblikovanje njene evropske perspektive. Slovenija bi bila v teh dejavnostih prepoznana kot neverodostojna država partnerica. Sam »problem« meje pa bi obvisel v medprostoru kot vedno znova uporabni vir političnega zdraharstva v notranji in zunanji politiki.

Med čem naj po vašem volivci tehtajo, ko se odločajo, kako glasovati na referendumu?

Gregor Virant: Ali bi želeli tvegati, da si nas zgodovina zapomni kot generacijo, ki je zapravila slovensko morje? Ali bi želeli tvegati, da gremo naprej z rešitvijo, ob kateri je narod tako razdvojen in ob kateri je bila izključena polovica slovenske politike, znaten del stroke (Pavliha, Cerar, Jerovšek, Čebulj …) in velika imena slovenstva (Bučar, Boris Pahor)?

Darko Štrajn: Za volivce je najpomembnejše vprašanje sožitje s sosedi. Nobene potrebe ni, da se trapijo z izmišljenimi in mednarodnopravno neobstoječimi fantazmami o npr. slovenskem morju od italijanskega Tržiča do Rovinja, o meji na Mirni in podobnem, kar ni v skladu z redom Evrope po sprejetju helsinške deklaracije l. 1975. Nadalje se volivci ne smejo pustiti zavesti trditvam o tem, da referendum pomeni prelaganje odgovornosti politikov na ramena »neukih« volivcev. Razlogi za to, da sploh imamo referendum, so jasno na strani popolne zaslepljenosti politične opozicije,zato bi bilo prav, da se volivci predvsem zamislijo o našem nacionalnem interesu. Prav tako naj pomislijo, kaj je dosegla sedanja opozicija najprej v vlogi Demosa pred 20 leti in kaj v času Janševe vlade, ki je celo predsedovala EU-ju in je uspela samo dokončno pokopati sporazum Drnovšek-Račan. Navsezadnje pa naj volivci ne nasedejo mahanju opozicije z enostranskimi gestami na hrvaški strani, ki nastajajo v že dve desetletji "zastrupljevanem" ozračju med državama. Naj pomislijo, kaj se kot enostransko kaže v pogledu z druge strani v Sloveniji – še posebej v pregretem referendumskem ozračju.