Slovenska javnost le redko namenja toliko pozornosti obsojencem, kot jo v zadnjih tednih. Tako niti pravna stroka ni enotna, ali je lahko pravnomočno obsojeni predsednik SDS-a Janez Janša poslanec DZ-ja ali ne. Hkrati pa je v primerjavi z drugimi zaporniki deležen številnih ugodnosti, saj je bil v nekaj dneh premeščen na odprti oddelek zapora na Dobu, na ustanovno sejo DZ-ja je lahko prišel brez spremstva paznikov …

V domovino pa se je vrnil tudi eden najbolj znanih slovenskih ubežnikov Robert Zavašnik, pravnomočno obsojen zaradi tragedije pred diskoteko Lipa, ki se je pred zaporno kaznijo "uspešno" skrival toliko časa, da mu je zastarala kazen zapora.

Kaj sporočata primera omenjenih obsojencev, je za MMC skušal razložiti kriminolog in penolog Dragan Petrovec, profesor na pravni fakulteti in sodelavec inštituta za kriminologijo, ki velja za enega najbolj priznanih strokovnjakov na področju izvrševanja kazni.

V zadnjem času je bil precej pozornosti javnosti deležen primer Roberta Zavašnika, ki je bil obsojen na pet let zapora zaradi tragedije pred diskoteko Lipa in se je nato toliko časa uspešno skrival, dokler mu zaporna kazen ni zastarala. Zdaj se je svoboden vrnil domov. Drug podoben primer je nekdanji direktor Luke Koper Robert Časar, nekoč tudi vpliven član največje opozicijske stranke, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi zlorabe položaja. Ko bi moral v zapor, je pobegnil neznano kam in morda se bo ponovila zgodba z Zavašnikom.
Najprej to govori o neuspešnosti domačih organov pregona oz. organov, katerih naloga je iskanje pobeglih. Ne nazadnje tudi tujih agencij, služb, ki v skladu z mednarodnimi dogovori iščejo pobegle obsojence. Tu se je v primeru Robert Zavašnika pokazala popolna neuspešnost, medtem ko pri drugih primerih še ne vemo, kaj se bo zgodilo. V tem trenutku ne vem za nikogar drugega kot za Zavašnika, da bi se uspešno izmaknil prestajanju kazni.

Uspešni Zavašnikov beg je lahko tudi neke vrste sporočilo prihodnjim obsojencem, da se beg lahko izplača.
To je lahko sporočilo, vendar je teh primerov izjemno malo. Vsako leto imamo nekaj tisoč obsojencev in ne spomnim se, da bi v zadnjih tridesetih letih kdo tako ušel kazni. Podobne primere bi najbrž težko izbrskali tudi po arhivih, tako da je to res izjemen primer.

V primeru Robert Časarja gre za človeka, ki je za slovenske razmere razmeroma premožen, ne nazadnje je bil obsojen zaradi prejemanja podkupnin. Ubežniki, ki imajo dovolj finančnih sredstev za večletno preživetje na begu, se lahko precej uspešneje skrivajo, kot denimo neki majhni tatiči.
Zagotovo. Podoben primer je Walter Wolf, ki je soudeležen v primeru Patria. Ima dovolj premoženja, da ima vzpostavljen sistem varovalk, ki ga varujejo v določenem okolju, v konkretnem primeru v Kanadi.

V Wolfovem primeru bo kazenski pregon verjetno zastaral. Poleg tega je vprašanje, ali bi Kanada sploh izročila svojega državljana.
Kanada je v preteklosti že izročila nekatere premožne slovenske ubežnike (podjetnik Boštjan Šoba o. p.). Takšni primeri sicer pri ljudeh povzročijo neko utemeljeno ogorčenje, ki ga je težko potolažiti z neko statistiko, da se to izjemno redko dogaja. Lahko se še tako trudimo, toda svet nikoli ne bo do zadnjega drobca pravilno urejen. Nekaj teh drobcev, ki ostanejo nepravični, se dogaja tudi nam. Ne nazadnje ostaja neodkrita vrsta kaznivih dejanj, saj ne odkrijejo storilcev tudi zelo hudih kaznivih dejanj. Pri teh ubežnikih, ki so se izmuznili roki pravice, imamo vsaj občutek, da jih bo doletel ljudski srd v obliki nekega moralnega prezira, kar se dogaja v primeru Zavašnik.

Ali bi lahko takšne primere preprečili, denimo tako, da ubežniku kazen ne bi nikoli zastarala?
V takšnem primeru bi lahko nekoga, ki je bil obsojen na nekaj mesecev zapora zaradi tatvine in bi se želel temu izogniti, ta nekajmesečna kazen preganjala celo življenje. To niti ni civilizirano. Zaostritev celotne zakonodaje bi imela bistveno slabše stranske učinke.

V primeru Zavašnik so organi pregona tudi poudarjali, da nimajo drugih metod, kot da zbirajo obvestila o njem. Ne morejo pa uporabljati posebnih metod, denimo, da bi opravljali prisluhe njegovih najbližjih in ga tako skušali odkriti.
Če bi bile dovoljene tovrstne metode, bi lahko prisluškovali vsakomur. To bi pomenilo le razširitev oči in ušes "velikega brata" in absolutno zniževanje standarda človekovih pravic v imenu dveh, treh oseb, ki jih na leto ne moremo najti. To bi bila bistveno previsoka cena.

Kako v drugih državah iščejo pobegle obsojence? V ZDA imajo t. i. lovce na glave, ki v zameno za razpisano nagrado iščejo ubežnike.
V Sloveniji na srečo tega še nimamo. Imamo pa zasebne detektive, ki so v kakšnih poizvedovanjih bistveno uspešnejši od državnih organov. Vendar gre pri iskanju ubežnikov za državne pristojnosti, in ne vidim možnosti, da bi za takšno iskanje pooblastili zasebne detektive. Tudi v drugih državah imajo enake metode in težave. Nekje je nabor policijskih pristojnosti morda nekoliko večji. Vendar je tu treba iskati tenko mejo med širitvijo pristojnosti in med kršenjem osnovnih človekovih pravic. Zakaj bi, denimo, prisluškovali mojemu telefonu samo zato, ker sem sorodnik pobeglega obsojenca. V kaj takšnega ne bi nikoli privolil. Samo zato, ker si sorodnik, še ne pomeni, da si sumljiv ali vir podatkov. Nihče se ne bi počutil dobro ob takšni širitvi policijskih pooblastil v imenu večje varnosti. Nadzorovalni mehanizmi so že zdaj močnejši, kot bi si želeli in bi radi vedeli. To se občasno razkrije s t. i. žvižgači. Niti ni treba, da si kaj storil ali si s kom povezan, že si v bazi podatkov in te preiskujejo, ne da bi vedel za to.

Na drugi strani pa je ravno pri obsodbah nekdanjih pomembnežev, tajkunov, politikov ... javnost zelo pozorna na morebitno begosumnost, saj si želi, da bi domnevni "krivci" za stanje v državi in bogatenje na tuj račun odslužili kazen
Javnost je zelo občutljiva, ko gre za druge. Vsak posameznik pa postane občutljiv, ko se sam znajde v postopkih. Politiki tako citirajo določbe zakona o kazenskem postopku o domnevi nedolžnosti, ko so sami ogroženi. Prej jim kaj takšnega ne pade na misel. Podobno je z javnostjo. Ko jih stisnejo, govorijo o človekovih pravicah. Drugače pa jih imajo vsi preveč. To je neka zakonitost, ki jo s pridom izkoriščajo politiki v okviru populizma, s katerim si pridobivajo glasove. V resnici pa je treba zelo hladno in mirno paziti na ravnovesje med pooblastili in maščevalnostjo, med varstvom in standardi človekovih pravic ter to ravnovesje ohranjati, kolikor le zmoremo.

Javnost pa je na takšno ravnovesje bistveno manj pozorna, ko gre za obsodbe politikov, tajkunov ...
Nikoli še ni bilo toliko pomembnih ljudi v kazenskih postopkih in tudi obsojenih. Težko je oceniti, ali je javnost pomirjena ali je zgolj krvoločna ter ji ni nikoli dovolj.

Toda ali se je res tako povečalo število kriminalnih dejanj pomembnežev, ali so jim v preteklosti zgolj gledali preveč skozi prste. Zdaj pa jim organi pregona precej bolj "dihajo za ovratnik". Tudi v DZ-ju so v preteklosti poslancem precej lahkotno podeljevali imuniteto. Najbolj bizaren primer je bil s prvakom SNS-a Zmagom Jelinčičem, ki je uničil lisice, s katerimi so ljubljanski mestni redarji priklenili njegov napačno parkiran avtomobil na pločniku. Osumljen je bil storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar je za to dejanje dobil poslansko imuniteto.
Ne vem, ali število njihovih kaznivih dejanj narašča. Pomembno se mi zdi opozoriti na to, kar so nekateri opozarjali že pred menoj, da smo ustvarili sistem, v katerem je bilo praktično vse dovoljeno, tudi v gospodarstvu. Pred tem so bile nekatere stvari strogo prepovedano. Spomnim se prve kazenske obravnave, ki sem jo poslušal. Bila je proti človeku, ki je v dveh letih preprodal štiri avtomobile in je bil zato obsojen. V prejšnjem sistemu je bilo prepovedano kupovati zadeve z namenom preprodaje. Danes ne bi nikomur padlo na misel, da je bilo kaj takšnega lahko kaznivo. Po letu 1991 smo si izbrali neoliberalni koncept, ki je dopuščal vse mogoče zadeve, za katere smo ugotavljali, da niso moralne, vendar tudi niso kaznive. Zdaj smo nenadoma to zaostrili in marsikdo je danes preganjan za stvari, za katere ne bi bil v preteklosti. Torej smo zaostrili kaznovalno politiko.

Vendar na drugi strani ni prišlo do nekih radikalnih zakonodajnih sprememb.
Seveda ne. Spremenil se je naš odnos do nekaterih oblik poslovanja, ki so bile sprva tolerirane, zdaj pa več ne. Pozorno bi morali spremljati, katere stvari, ki jih zdaj preganjajo, imajo klasične znake goljufije ali česa podobnega, katere pa so v poslovnem svetu prepoznane kot klasične oblike bogatenja. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi človek izčrpal podjetje in vrgel na cesto več sto delavcev. Vendar smo ustvarili sistem, ki to omogoča, ne da bi bil kdo za to kaznovan. V današnjem odzivu kaznovalnih organov in ustanov je velika želja, da bi končno naredili red po nekih novih normah. Mislim, da smo postali bistveno bolj občutljivi in vzpostavljamo neko novo kulturo pregona gospodarskega kriminala. Meje pregona se širijo.

So sodniki postali pogumnejšii in odločnejši kot v preteklosti, ko so številni odmevni primeri padli zaradi postopkovnih zadev ali zastaranja, tudi na račun predolgih sodnih postopkov, ki so se vlekli po več let?
Večina postopkov poteka popolnoma ustrezno. Na našem inštitutu smo naredili temeljito raziskavo, ali res številni postopki zastarajo, ali se res tako dolgo vlečejo. Ugotovili smo, da se kar 95 odstotkov vseh zadev konča v primernem roku. Samo drobec se jih vleče zaradi različnih vzrokov. Pri tem ne gre za poskuse zavlačevanja pri odvetnikih in obtožencih, temveč gre za kompleksne postopke, pri katerih so potrebna mnenja številnih izvedencev, ustanov, laboratorijev … To so stvari, ki terjajo svoj čas. Vendar ti primeri večkrat končajo na naslovnicah medijev in po njih se oblikuje javno mnenje. Če nekoga, ki velja za storilca, nenadoma oprostijo na podlagi neke zadeve, ki je bila izvedena popolnoma korektno in je prestala vse instančne preizkuse, bomo rekli, da pravosodje ne deluje. To so posploševanja, ki so zelo nevarna. Mediji igrajo nevarno vlogo, zlasti v teh časih, ko se skuša ustvariti neko vzporedno sojenje, saj tisto na sodišču očitno ni dovolj. Izbere se porota različnih strokovnjakov, ki se na žalost z veseljem udeležujejo tovrstnih predstav in vsak poskuša nabrusiti svojo sekiro za tnalo, na kateri bo padla obtoženčeva glava, ali pa ga skušajo zaščititi, čeprav ne vedo, kaj se bo na koncu izkazalo. To je najbolj očitno v primeru Janeza Janše, ko se profilirajo strankarski pravniki. Že vnaprej se ve, kako se bodo opredelili.

Ali je trenutno najslavnejši slovenski zapornik Janez Janša, ki se lahko popolnoma prosto udeležuje sej DZ-ja, ob tem nagovarja privržence, z njim pa se prešerno nasmejan rokuje celo sam predsednik države Borut Pahor, deležen prevelikih privilegijev v primerjavi s preostalimi pravnomočnimi obsojenci.
Gre za precej paradoksalno situacijo, ki jo na eni strani zagovarjam. Tak standard odprtosti in reintegracije bi moral veljati za vse obsojence, ne samo za Janšo. Nič nimam proti temu, da je bil razmeroma hitro prestavljen v odprti oddelek. Ne verjamem, da so opravili vse strokovno delo, ki je potrebno v sprejemni fazi obsojencev, saj tega ne moreš narediti od petka do ponedeljka. Če bi vseskozi tako delali z obsojenci, tudi družba tega ne bi zavračala. V preteklosti smo imeli primere, ko smo odpirali zapore in je bila večina zapornikov doma konec tedna ali pa so delali zunaj zaporov. Družba se na to ni odzivala agresivno.

Se je to izkazalo kot pozitivno pri reintegraciji in resocializaciji zapornikov?
Človeka je treba ohraniti v stiku z normalnim okoljem. Odprti režim res ne pride v poštev za vse obsojence, toda vsekakor za veliko večino. Toda danes drugi obsojenci nimajo takšnih ugodnosti kot Janez Janša.

V primeru Janeza Janše se je po neuradnih informacijah vodstvo zapora odločilo, da ga premestijo na odprti oddelek, zato ker so se bližale volitve, kaznjenci pa imajo samo na odprtem oddelku možnost komunikacije po prenosnih telefonih in medmrežju. Tako je bil Janša lahko vseskozi v stiku s svojo stranko. Na drugi strani pa sodišče tudi ni določilo, v katerem delu zapora morda prestajati kazen, temveč je to prepustilo vodstvu zapora.
Vodstvo zapora ima vsekakor boljše možnosti kot sodišče, da ugotovi vse potrebe, morebitne nevarnosti ali ovire za tretma zapornika med prestajanjem kazni, saj imajo ne nazadnje na voljo strokovno osebje, kot so pedagogi, socialni delavci, psihologi …, ki jih sodišče nima. Vprašanje pa je, kako se to zlorablja. To bi najlažje ugotovili tako, da bi v zaporu na Dobu preverili, koliko obsojencev s podobno dolgo kaznijo so v zadnjih letih zgolj v treh dneh premestili na odprti oddelek. Sporne so tudi druge stvari. Kot sem prebral v medijih, je sklenjena pogodba o zaposlitvi Janše med prestajanjem kazni. Kar pomeni, da je uradno zaposlen v DZ-ju. To je popolnoma v nasprotju z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij, ker ga razporejajo v okolje in delo, ki ga je prej zlorabil. Zakon to izrecno prepoveduje. Pravniki se lahko izgovarjajo, da to ni klasično delo. Člen zakona pa je popolnoma jasen in ta poteza se mi zdi popolnoma nedopustna.

Drugi zaporniki si morajo takšne ugodnosti prislužiti, tudi s sprejemanjem kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, ki so ga storili. Janša pa je deležen velikih ugodnosti kljub neprestanim kritikam pravosodnega sistema. Strokovni delavci v zaporih naj bi že imeli težave zaradi tega pri drugih zapornikih, saj se tudi oni nenadoma počutijo kot žrtve „krivosodja“.
Tu gre za paradoks, da pravniki ne jemljejo za osnovo neke pravnomočne sodbe, temveč neki občutek, da bo sodba slej kot prej padla in da je postopek v osnovi napačno speljan. To je osnova za vse njihove kritike, akcije, sporočila, kaj bi bilo treba narediti. Vendar s tem zanikamo temeljno načelo zakonitosti. Janša ima za seboj pravnomočno sodbo. Popolnoma dopuščam možnost, da se v nekem postopku dokaže, da sodba ni pravilna, da so bile napake in kršitve nekaterih postopkov. Vendar se moramo v tem trenutku držati tega, kar je pravnomočno izrečeno. Nobene druge poti ni. Nimamo diktature vojaške hunte, da bi se ljudstvo upravičeno uprlo. Imamo popolnoma demokratičen postopek, saj je sodnike izvolil parlament. Vsi postopki, od preiskave do sodb, so bili podvrženi kontroli. Vrsta pravnikov pa se obnaša, kot da sodba ni korektna, kar se mi zdi zelo nevarno.

Od posameznikov, ki so oz. so bili na visokih položajih v družbi, bi pričakovali, da bodo stoično sprejeli sodbe sodišč, dokler ne dokažejo nasprotno. Že zato, da bi ljudstvo dobilo zaupanje v državne institucije, saj jih v nasprotnem primeru sami rušijo.
Tu bi morala svojo vlogo odigrati visoka politika, kar pomeni predstavniki vlade. Najprej minister za pravosodje, ki je v popolni ilegali in se ne oglaša, ko bi se moral. Ne nazadnje pa bi moral pravosodje braniti tudi predsednik države, vendar sam dodaja sum z opazkami, da morajo biti sodbe prepričljive. Prepričljivost sodb se preverja na sodnih instancah. Ne more predsednik države postaviti zahteve, da morajo biti sodbe zanj prepričljive. To je neposredno rušenje pravosodja.

To ste v javnem pismu opozorili tudi sodelavci inštituta za kriminologijo.
Nedopustno se nam je zdelo, da nihče od pristojnih ne komentira ravnanj politikov, ki napadajo pravosodje. Na drugi strani tudi ne komentirajo strašno zavržnega ravnanja posameznikov, ki grozijo sodnikom, tudi s sklicevanjem na njihovo sorodstvo, češ, kaj so sodnikovi predniki počeli pred desetletji. Na ta način jih želijo lustrirati. Želeli smo tudi, da se oglasijo tisti, ki imajo moralno in politično moč, ter naredijo red, tako da povedo, da se ne sme tako nastopati proti pravosodju. Če bi bil Janša kakor koli zaveden in bi imel pravno državo pred očmi, bi se moral distancirati od množice, ki se poteguje zanj. Množica, ki zahteva kastracijo, ne samo lustracije, je zametek drhali, ki jo zna spreten politik spodbuditi čez rob.

Vendar so v tej množici, ki Janšo glasno podpira tudi predstavniki moralnih institucij, kot so Katoliška cerkev in tudi nekateri predstavniki pravosodja …
To so prodane duše in je čisto vseeno, za koga bi se potegovale, ali za, če nekoliko banaliziram "za Janšo ali Kučana." V tistem trenutku, ko nič ne veš o stvari, se vroče poteguješ za nekaj zgolj iz lastnega interesa. Za nič drugega ne gre.

Ob kritikah pravosodja se pojavljajo zahteve po lustraciji oz. naj bi bila njena odsotnost vzrok za domnevno slabo stanje v pravosodju. Kaj bi lustracija v resnici spremenila in zakaj bi jo morali izvesti ravno v sodni veji oblasti, ne pa v preostalih dveh?
Lustracija v sodstvu je bila izvedena, vendar ne na način, da bi vsakega posebej preverjali, ali je primeren za funkcijo, ki jo opravlja. Prišlo je do nekakšne reelekcije in precej sodnikov se ni več prijavilo na to funkcijo. Šli so v pokoj ali na drugo delovno mesto. Če bi hoteli biti pravični, bi morali izvesti neko drugo lustracijo. Izveden je bil administrativni genocid nad 25.000 ljudi. Ali smo lustrirali ljudi, ki morda niso tvorci načrta, vendar so ga vestno izvajali? Nismo jih lustrirali, temveč jih celo nagrajujemo s trajnimi političnimi mandati in jih celo pošiljamo v Evropski parlament. To je naša lustracija.