Brez zmage Demosa na volitvah spomladi 1990 ne bi mogli vzpostaviti normalne demokracije, je prepričan nekdanji predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman. V koalicijo so se novoustanovljene stranke po njegovem povezale zato, da bi zmagale na prvih demokratičnih volitvah. Oman sicer razume nekatere, ki so se ustrašili nalog, ki so postavljene pred tistimi, ki lahko zmagajo. "Položaj je bil takrat tak, da je bila ta skrb upravičena," trdi in dodaja, da bi nekateri takrat rajši ostali v opoziciji. Po Omanovih besedah so bili konec osemdesetih let v strahu pred tem, kakšni bodo izidi raznih nočnih sej, tako v Beogradu kot v Ljubljani in so držali pesti, da bi v vrhu komunistične partije v Sloveniji prevladal Milan Kučan, "ki je bil mlajši in nekoliko liberalnejši".
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Po besedah prvega demokratičnega predsednika slovenske skupščine Franceta Bučarja je bil Demos hrbtenica, ki je nosila celoten proces osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije. Cilj Demosa je bil po njegovih besedah osamosvojitev, ki se ji je vse podrejalo. Po njegovem mnenju je bila to pomanjkljivost, saj Demos po osamosvojitvi, "ravno jasnega in konkretnega programa za nadaljnji razvoj ni imel", zato je zašel v težave. Slovenska komunistična partija je bila po Bučarjevih besedah pred volitvami spomladi prepričana, da bo zmagala in je imela za takšno mnenje vse razloge. "Ljudje so bili preplašeni", prav tako je ZKS "imel roko nad vsem državnim aparatom, vsa direktorska srenja je bila na strani partije". "V neki meri smo bili sami presenečeni nad rezultatom volitev," je dejal nekdanji predsednik skupščine in dodal, da je partijcem po aprilski volitvah "naraščal greben", ko so videli, da je v Demosu negotovost. Zato so, kot je poudaril, "začeli s protiofenzivo". Med drugim so s pomočjo medijev "izvedli pravo kampanjo proti Demosu". Opozicijske stranke so po njegovih besedah spravili v kot tako, da so se morale izjasniti o samostojnosti Slovenije. "Na tej osnovi je bil dobljen tudi plebiscit za osamosvojitev," je poudaril.
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Predsednik nekdanjih Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in predsednik prve demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle pravi, da je šel na volitve aprila 1990 s projektom demokratične in samostojne slovenske države in z voljo, da prelomi s totalitarnim družbenim redom, le Demos. Po Peterletovi oceni je ključna postavka razpada Demosa zakon o privatizaciji. "Šlo je za to, da se Demosu ne pusti, da bi ga izvedel. Ko smo mi padli, je bil zakon hitro sprejet. Vendar s tem, česar Demos ni naredil, opletamo še danes," je prepričan. "Mi smo realizirali največji narodnopolitični projekt Slovencev v zgodovini, izpolnili smo sanje," je dejal glede osamosvojitve Slovenije. O samorazpustitvi Demosa pa meni, da je bilo "z Demosom treba končati, ker so zmagali napačni".
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Korak k spravi. Plebiscit. Samostojnost. Vojna. Tolar. Ustava. Mednarodno priznanje. Kratek čas obstoja Demosa je bil dramatičen, njegov prispevek k rojstvu države pa neprecenljiv.
Ob 20. obletnici Demosa - Demokratične opozicije Slovenije - zato gotovo ne bo odveč pogled v preteklost - preteklost, ki je izpolnila dolgoletno hrepenenje slovenskega naroda po svoji državi. Kaj vse je torej Slovenija doživljala med kratkim življenjem Demosa?
Demos sestavljalo šest strank
Rojstvo koalicje Demos je umeščeno v čas razpada Zveze komunistov Jugoslavije, saj je Demos luč sveta na pobudo Jožeta Pučnika (ta je bil tudi predsednik koalicije) ugledal novembra 1989, ko so se povezale Slovenska demokratična zveza (soustanovitelji Janez Janša, France Bučar, Dimitrij Rupel), Socialdemokratska zveza Slovenije (pobudnik France Tomšič, njegov naslednik Jože Pučnik) in krščanski demokrati (dolgoletni predsednik Lojze Peterle). Pozneje so se naštetim pridružili še Kmečka zveza (pobudnik Franc Zagožen, prvi predsednik Ivan Oman), obrtniška Liberalna stranka (prvi predsednik Vitomir Gros) in Zeleni.
Na drugi stani sta se v samostojni stranki preoblikovali Socialistična zveza in Zveza socialistične mladine, ki je okrog sebe združila številne pripadnike civilnih gibanj, sledila pa je še "prelevitev" Zveze komunistov, iz katere je nastala Stranka demokratične prenove.
Peterle prvi premier slovenske nekomunistične vlade po letu 1920
Pred aprilskimi skupščinskimi volitvami leta 1990 je bil položaj strank precej neizenačen, saj so nekdanji komunisti pa tudi socialisti in kandidati do takrat Zveze mladine uživali nemajhne ugodnosti. Demos je kljub temu pometel s konkurenti, tako da je Lojze Peterle, predsednik krščanski demokratov, postal predsednik prve nekomunistične slovenske vlade po letu 1920, ko je bila ukinjena Deželna vlada za Slovenijo.
SESTAVA DEMOSOVE VLADE NA KRATKO
Koalicijsko Demosovo vlado (pravzaprav "izvršni svet"), nastalo po volitvah leta 1990, je vodil Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, stranke, ki je v okviru koalicije Demos dobila največ, to je 13 odstotkov glasov. Preostale najpomembnejše funkcije so zasedli člani SDZ: predsednik parlamenta (pravzaprav "skupščine") je postal France Bučar, Janez Janša je postal obrambni, Igor Bavčar notranji, Dimitrij Rupel zunanji, Rajko Pirnat pa pravosodni minister (pravzaprav "republiški sekretar").
Vir: Wikipedia
Demos je bil zelo pisana druščina, ki so jo sestavljali tako pragmatični zagovorniki stališča, da Slovenija nima druge izbire, kot da odide iz Jugoslavije, kakor pristaši bolj konservativnih nazorov, ki so z vstopanjem v slovensko politiko obnavljali stare ideološke delitve. Vse to je od začetka obremenjevalo odnose v koaliciji in povzročalo napetosti med njenimi partnerji, ki so bili pod vtisom kritičnih razmer v državi vendarle prisiljeni iskati konsenz.
Med ministri Demosove vlade tudi komunisti
Da so bile karte še bolj zapleteno premešane, kaže dejstvo, da so Peterletovo vlado sestavljali tudi nestrankarski ministri in celo aktivni člani Zveze komunistov Slovenije. Kljub temu se je vlada pod pritiski Beograda in zaostrovanja hrvaško-srbskih odnosov hitro znašla in ob vseh dogovarjanjih v srbski prestolnici nadaljevala priprave na slovensko osamosvojitev.
V času Demosa prvi korak na poti k narodni spravi
V času Demosa je bil storjen prvi korak na poti k narodni spravi, saj je bila julija 1990 slovesnost v Kočevskem Rogu, na kateri sta si pred grobiščem po vojni pobitih partizanskih in komunističnih nasprotnikov v roke segla tedanji predsednik republike Milan Kučan in tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar.
Prav pod Demosovo vlado je bil storjen tudi za usodo Slovenije pravzaprav najpomembnejši korak - plebiscit. Ko se je zdelo, da bo v Ljubljani izbruhnil oborožen spopad slovenskih teritorialcev in jugoslovanske vojske, so namreč slovenske stranke strnile vrste in odločile, da naj o samostojnosti Slovenije zadnjo besedo dajo ljudje. 23. decembra 1990 je tako 88 odstotkov vseh, ki so odšli na plebiscit, na vprašanje, ali želijo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, odgovorilo z "da".
Nepopustljivost pri stremljenju k samostojnosti
Vseslovensko slavje je seveda spremljala tesnoba, saj so se v Demosu zavedali vojaških groženj, neodobravanja tujine in številnih gospodarskih problemov, ki so državo čakali zaradi enostranske odcepitve, a alternative samostojnosti niso več videli.
Demosova vlada je maja 1991 Beograd obvestila, da bo Slovenija najpozneje 26. junija razglasila samostojnost. In pri tem slovenski politiki tedaj niso popuščali, tako da poti nazaj ni bilo več.
25. junija 1991 sprejeta temeljna listina o samostojni Sloveniji
Sledil je vrhunec slovenske pravljice in tudi vrhunec zgodbe okoli Demosa. Poslanci slovenske skupščine so pod vodstvom Demosovca Franceta Bučarja 25. junija zvečer sprejeli Temeljno listino o samostojnosti Republike Slovenije in ustavni zakon za njeno izvedbo. Listina je državo razglasila za samostojno, ustavni zakon pa je pristojnosti, ki jih je do tedaj imela federacija, prenesel na republiške organe. Ti so hkrati prevzeli tudi nadzor nad slovenskim ozemljem, slovenskim zračnim prostorom in slovenskimi mejami. Sledili so 10-dnevni oboroženi spopadi, ki so se relativno srečno končali.
Slovenija je nato začela živeti samostojno življenje. Oktobra 1991 je pod Demosom dobila svojo valuto - tolar; iz Kopra pa je odplul zadnji trajekt z jugoslovanskimi vojaki. Decembra je luč sveta ugledala še slovenska ustava, ki je dokončno prelomila s socialistično dediščino in Slovenijo opredelila kot moderno, demokratično, pravno in socialno državo, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine.
Po zgodovinskih uspehih začetek zatona
Ob vseh teh zgodovinskih uspehih pa se je začel zaton Demosa, saj je bila pozornost strank, starih in novih državnih ustanov in javnosti vse bolj usmerjena k notranjepolitičnim vprašanjem, gospodarskim težavam in oblikovanju nove zakonodaje. Vse to je pospešilo preoblikovanje slovenskega političnega prostora in delitve na strankarskem prizorišču. Ideološke in osebne razlike, predvsem pa različni pogledi na gospodarsko politiko in vprašanja privatizacije, so povzročali vedno večja razhajanja tudi v koaliciji.
Največ "hude krvi" je bilo v Demosu prelite prav zaradi finančnih in gospodarskih vprašanj, ki so se postavljala pred samostojno Slovenijo. Pri tem velja spomniti, da je del Demosovih politikov močno nasprotoval politiki postopnega spreminjanja gospodarskega sistema, ki ga je zastopal podpredsednik vlade Jože Mencinger, ter zagovarjal radikalnejši obračun z "rdečimi direktorji".
Nereklicni konec Demosa po mednarodnem priznanju Slovenije
Ko so evropski ministri sredi decembra 1991 v Bruslju sprejeli sklep o priznanju Slovenije, je bil programski cilj koalicije dosežen, v njej združene stranke pa novega, skupnega programa za prihodnji razvoj države, niso bile več sposobne oblikovati. Voditelji vseh v Demosu združenih strank so se zato konec leta 1991 odločili, da Demos razpustijo. Razpadanje koalicije je trajalo do aprila 1992, ko se je zgodil še nepreklicni konec Peterletove vlade.
Vir: Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina - 1780-2004
Brez zmage Demosa na volitvah spomladi 1990 ne bi mogli vzpostaviti normalne demokracije, je prepričan nekdanji predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman. V koalicijo so se novoustanovljene stranke po njegovem povezale zato, da bi zmagale na prvih demokratičnih volitvah. Oman sicer razume nekatere, ki so se ustrašili nalog, ki so postavljene pred tistimi, ki lahko zmagajo. "Položaj je bil takrat tak, da je bila ta skrb upravičena," trdi in dodaja, da bi nekateri takrat rajši ostali v opoziciji. Po Omanovih besedah so bili konec osemdesetih let v strahu pred tem, kakšni bodo izidi raznih nočnih sej, tako v Beogradu kot v Ljubljani in so držali pesti, da bi v vrhu komunistične partije v Sloveniji prevladal Milan Kučan, "ki je bil mlajši in nekoliko liberalnejši".
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Po besedah prvega demokratičnega predsednika slovenske skupščine Franceta Bučarja je bil Demos hrbtenica, ki je nosila celoten proces osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije. Cilj Demosa je bil po njegovih besedah osamosvojitev, ki se ji je vse podrejalo. Po njegovem mnenju je bila to pomanjkljivost, saj Demos po osamosvojitvi, "ravno jasnega in konkretnega programa za nadaljnji razvoj ni imel", zato je zašel v težave. Slovenska komunistična partija je bila po Bučarjevih besedah pred volitvami spomladi prepričana, da bo zmagala in je imela za takšno mnenje vse razloge. "Ljudje so bili preplašeni", prav tako je ZKS "imel roko nad vsem državnim aparatom, vsa direktorska srenja je bila na strani partije". "V neki meri smo bili sami presenečeni nad rezultatom volitev," je dejal nekdanji predsednik skupščine in dodal, da je partijcem po aprilski volitvah "naraščal greben", ko so videli, da je v Demosu negotovost. Zato so, kot je poudaril, "začeli s protiofenzivo". Med drugim so s pomočjo medijev "izvedli pravo kampanjo proti Demosu". Opozicijske stranke so po njegovih besedah spravili v kot tako, da so se morale izjasniti o samostojnosti Slovenije. "Na tej osnovi je bil dobljen tudi plebiscit za osamosvojitev," je poudaril.
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Predsednik nekdanjih Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in predsednik prve demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle pravi, da je šel na volitve aprila 1990 s projektom demokratične in samostojne slovenske države in z voljo, da prelomi s totalitarnim družbenim redom, le Demos. Po Peterletovi oceni je ključna postavka razpada Demosa zakon o privatizaciji. "Šlo je za to, da se Demosu ne pusti, da bi ga izvedel. Ko smo mi padli, je bil zakon hitro sprejet. Vendar s tem, česar Demos ni naredil, opletamo še danes," je prepričan. "Mi smo realizirali največji narodnopolitični projekt Slovencev v zgodovini, izpolnili smo sanje," je dejal glede osamosvojitve Slovenije. O samorazpustitvi Demosa pa meni, da je bilo "z Demosom treba končati, ker so zmagali napačni".
Vir: STA (povzetek okrogle mize ob 20-letnici Demosa)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje