Premier Pahor je svoj govor začel z besedami angleškega državnika Winstona Churchilla: "To še ni konec. To ni niti začetek konca. To je šele konec začetka." Kot meni premier, tokratni slavnostni govornik, krize še zdaleč nismo premagali, "a kriza tudi ni premagala nas". "Obstajajo dobre možnosti za našo premoč v naslednjem letu."

"Kaj želimo doseči jutri in v prihodnosti?" se je med govorom še vprašal premier in si odgovoril: "Prevečkrat se je zdelo, da nas vrtinec krize neobvladljivo meče sem in tja - bolj, kot je to morda ustrezalo dejanskemu stanju. To šteje za uspeh in neuspeh. Vlada je dejanja podrejala cilju Slovenijo iz krize izvleči boljšo in bolj solidarno."

Ob tem si Pahor, kot pravi, upa trditi, da v celoti niso uspeli. "Lansko leto sem na leto 2009 gledal s pogumom, a zaskrbljenostjo, na prihajajoče gledam s pogumom in neučakanostjo." Ob tem je še dodal, da tudi na prihajajoče leto ne gleda brez zaskrbljenosti, a ve, da so "vajeti zdaj v naših rokah". In dodaja, da smo v tem letu "tehnično zašli v in izšli iz recesije".
Slovenija, učeča se družba, zasnovana na trajnostnem razvoju
Če je bil uvodni del govora namenjen hitremu pregledu kriznega leta, je premier nadaljeval z vprašanjem o želenih ciljih in vizijah "jutri in v prihodnosti". "Slovenija, učeča se družba, zasnovana na trajnostnem razvoju," jih je strnil v enem stavku. Ni dvoma, da bodo trgi prihodnosti zaradi lekcij krize bolj regulirani, a še vedno bodo trgi, na katerih bo treba biti konkurenčen. In bolj solidaren, trdi Pahor. V prihodnjem letu si bo z vlado prizadeval za oblikovanje učinkovite strategije za izstop iz krize na področju prometne politike, atraktivnost slovenskega poslovnega okolja, sodelovanje s socialnimi partnerji ter spodbujanje raznolikosti tujih naložb v Sloveniji in naših na tujih trgih, tudi neevropskih. Ob tem je naštel Kitajsko, Indijo, Rusijo in arabske države.
Pri tem je opozoril na pomen okolijsko naravnanih politik in investicij. "Ali bomo na lokomotivi razvoja zelenih tehnologij ali pa nas bo premetavalo na zadnjem vagonu dragih, nezelenih tehnologij - prvo je drago, drugo je pogubno. Teh priložnosti v prihodnjem letu absolutno ne smemo zamuditi."
Od težav do priložnosti
Sklepni del govora je Pahor namenil Hrvaški. "Blokada ni bila cilj sama zasa, temveč je bila odgovor hrvaški diplomaciji, ki je s pristopnimi dokumenti prejudicirala potek meje. Slovenski interes ostaja, da bi jo obkrožale članice Evropske unije. Pet minut pred dvanajsto smo rešili 18 let trajajoč problem. Ali ga bomo rešili ali pa bi bile posledice nepredvidljive. S to potezo smo si pomembno okrepili mednerodni ugled. Iz problema je nastala priložnost."

Iz težav v priložnosti smo zavili tudi pred 19 leti. Plebiscit nas je pripeljal v EU, Nato, schengen, prihodnje leto pa nas bo pripeljal tudi v OECD, je slavnostni govor sklenil premier.

"Politični in moralni zmagovalec je bil slovenski narod"
Pred proslavo je v državnem zboru potekala tudi slavnostna seja parlamenta. na kateri je imel glavno besedo podpredsednik DZ-ja Miran Potrč. Ob dnevu ustavnosti in obletnici plebiscita o samostojnosti je opozoril na potrebo po enotnosti in skupni odgovornosti za boljši jutri.
Uvodoma je dejal, da si želi, "da bi bila ob praznovanjih vedno in čim bolj spoštovana nesporna dejstva; da bi bili tolerantni v ocenah; da bi gradili na skupnih spoznanjih; na dejanjih, ki nas združujejo; na odločitvah, katerih dejanski politični in moralni zmagovalec je bil slovenski narod, skupaj s pripadniki italijanske in madžarske narodnosti ter pripadniki drugih narodov bivše Jugoslavije, ki so se ob plebiscitu in pozneje odločali za samostojno slovensko državo".

"Razpis plebiscita in izidi glasovanja na njem so bili sad spoznanja, da slovenski narod ne more in tudi ne želi več svojih vitalnih interesov in ciljev uresničevati v socialistični Jugoslaviji. Njeno vodstvo namreč ni doumelo nujnosti družbenih sprememb za večjo samostojnost narodov v vse bolj centralistično oblikovani in vodeni federaciji ter družbenih sprememb, ki bi ukinile politični monopol ene partije in uvedle večstrankarski parlamentarni politični sistem," je Potrč orisal takratne politične okoliščine, v katerih je dejavno deloval tudi sam. "To dvoje so bile tudi glavne zahteve, ki so jih že nekaj let poudarjale novonastale politične stranke in gibanja, civilnodružbene organizacije in slovenski razumniki, v formalnem pogledu pa so jih s svojimi odločitvami omogočali tudi legalni oblastni organi, pospeševale pa demokratične spremembe v komunističnih državah Varšavske zveze in spremenjeni odnosi med dvema blokoma, posebej ob padcu Berlinskega zidu."

Ob zdajšnjih dogodkih je opozoril, da "država ni le njen politični sistem in delovanje njenih institucij". "Od države ljudje pričakujejo, da jim zagotavlja ne le človekove pravice in svoboščine, temveč da lahko v njej uresničujejo tudi svojo ekonomsko varnost, delovno mesto, pošten zaslužek, dostopnost do zdravstvenih storitev, stanovanja in šolanja otrok, varno starost. Glede teh vprašanj pa so naše ocene, kako smo udejanjili plebiscitna pričakovanja, že zelo različne. Mnogi so ob plebiscitu pričakovali, da bo nova država ohranila in še razvila ekonomske ter socialne pravice prejšnje države. Da ne bo dopustila novih krivic, pridobitniškega kapitalizma, prisvajanja dela drugih, pretiranih socialnih razlik. To so vprašanja, ki posebej v času krize, s katero smo soočeni, skrbijo ljudi. Njihove skrbi in nerazpoloženja ne smemo podcenjevati. To ni nostalgija po preseženem. Ker želimo biti odgovorna, pravna in socialna država, mora biti naša odgovornost za blaginjo vseh posebej poudarjena."

Kaj je torej temeljno sporočilo plebiscita, se je Potrč povprašal ob koncu slavnostnega govora. "Še tako zahtevne in negotove, toda jasne cilje, skladne z interesi ljudi, je ob politični enotnosti in skupni odgovornosti mogoče uresničiti. Medsebojna obtoževanja, poudarjanje razlik in ustvarjanje nesoglasij pa nam vsem lahko le škodujejo. To naj velja tudi za državni zbor, od katerega ljudje, ker jim je najbolj na očeh, tudi največ pričakujejo. To ni poziv k zlagani enotnosti. To je klic k razumu, k večji medsebojni toleranci in iskanju resnice, k spoštovanju razlik, k prizadevanjem za skupno dobro in boljši jutri."

"Kaj neki bo iz tega otroka?" so se po Uranovih besedah spraševali nekateri.

Ob tem je spomnil na takratne besede, ki jih je zapisal njegov naslednik, Anton Stres: "Vsi, ki zagovarjamo temeljne krščanske vrednote, smo prepričani, da niso samo nepogrešljiva podlaga osebne in družinske sreče, temveč tudi nadaljnjega obstoja našega slovenskega naroda in naše državne skupnosti v združeni Evropi. Naše osnovno stališče je, da je vsak človek – vsako človeško življenje - neskončno več vredno, kakor vsak gospodarski interes in uspešnost." Uran je Stresove besede postavil v današnji čas: "Žal so se mnoge vrednote v tem času izgubile, posebno je ogrožena družina," se je dotaknil aktualne razprave o predlogu družinskega zakonika, ki čaka na državnozborsko obravnavo.