Jana tako med novinarskimi kolegi najbolje ve, kaj se dogaja na terenu. Obiskala je že več kot sto slovenskih družin.

Jana, tvoje delo je takoj opazilo Društvo novinarjev Slovenije in te leta 2012 nagradilo. Kaj pa danes, še vedno čutiš veliko pozornosti kolegov ali se prej počutiš kot nekdo, ki je precej osamljen v svoji, kot ji tudi sama praviš, norosti?
Nagrade sem bila seveda zelo vesela, ker sem jo bolj kot osebni novinarski presežek razumela in sprejela kot priznanje temu, da smo skrito revščino, posledice zgrešenega socialnega sistema za otroke in družine vztrajno postavljali na medijsko agendo. Če na svoje delo pogledam z nekajletne distance, pa bi rekla, da je prišla bistveno prezgodaj, saj bi jo veliko raje dobila za to, ker bi se po zgodbah temeljito spremenil tako socialni sistem kot razumevanje revščine; predvsem med tistimi, ki o naši usodi odločajo. S kolegi z različnih medijev imam pa dober odnos, a k sreči ni med njimi za področje sociale nikogar tako norega, kar jim v bistvu zavidam.

17. oktober je mednarodni dan boja proti revščini, a niti na TV Slovenija ta tema ni bila posebej izpostavljena; novinarski prispevki, članki so zelo redki tudi sicer. Kako si to razlagaš?
Mediji družbo pomembno sokreirajo, a so hkrati tudi njen odsev. Pogubna dogajanja v medijih v zadnjem desetletju ali dveh se kažejo skozi vse bolj porazno uredniško politiko, ki povzroča »rumenenje« vsebin, s tem pa nižanje novinarskih standardov; ne vem, ali je kateri koli drug poklic izgubil toliko integritete, strokovnosti, etičnosti in neodvisnosti kot naš. S prikritim oglaševanjem, paktiranjem medijev s kapitalom oz. vplivneži vseh vrst, hkrati pa s prekarizacijo samega poklica je tej družbi narejena bistveno večja škoda, kot smo jo sposobni dojeti. Izginjanje družbeno relevantnih tem iz medijev, razumevanje različnosti, solidarnosti, strokovnosti, etičnosti, pomena suverenosti države in institucij je le posledica tega. Ko temu dodamo še vsestransko banaliziranje in krajšanje člankov, prispevkov ali oddaj na račun komercialnosti, na račun hipne všečnosti, je odgovor na dlani: obravnavanje revščine je zgolj en vidik te postranske škode.

V zadnjih tednih so zelo očitna politična preigravanja glede šolskih kosil; precej burno so se nekateri poslanci odzvali na pobudo Združene levice, naj se vsakemu otroku v šoli zagotovi brezplačen topli obrok, češ da nihče v šoli ni lačen. Kako jim odgovarjaš?
Da ne živijo na istem planetu, da ne razumejo realnosti. Ne le, da v zasebnem življenju nimajo stika z vse debelejšim slojem revnih, razočaranih, obupanih, otopelih in nesrečnih: tudi ko iščejo informacije, jih ne iščejo med njimi ali vsaj med ljudmi, ki njihove stiske razumejo, ampak jih iščejo med sebi enakimi: nadrejenimi, po možnosti od prakse odtujenimi opazovalci. Ko jim ti povedo, da je vse v redu, je to zanje to. Koliko šefov, sploh takih, ki imajo usodo zaposlenih povsem v svojih rokah, dejansko pozna stisko podrejenega? Enako je glede brezplačnih kosil: ravnatelj, učitelj ali socialni delavec je v tem procesu odločevalec, od katerega sta otrok in družina odvisna, ne pa zaupnik, kateremu brez zadržkov izpoveš svoje tegobe, sploh če gre za majhno krajevno skupnost. Revni pogosto stiske skrivajo, pa čeprav je lahko na drugi strani zelo veliko srčnih ljudi, ki so jim že pomagali. Stigma je namreč tako velika, da imajo tudi izjemno srčni ravnatelji in socialni delavci, ki jih osebno poznam in bi za njihovo dobronamernost in prizadevnost dala roko v ogenj, težave z detektiranjem resničnega stanja in s pridobivanjem zaupanja.

Zdaj je sicer pri kosilih prišlo do preobrata, a ga vsaj sama nisem razumela kot nenaden uvid ali pa dolgoročno spreobrnitev – razumela sem ga kot nujen kompromis ob razjarjeni javnosti. Upam, da se motim in bodo to dokazali dolgoročni, premišljeni in učinkoviti ukrepi za vse segmente ranljivih in revnih skupin, ne le za otroke, ki pač najbolj sežejo do srca. Obubožanih in razčlovečenih je namreč že ogromno Slovencev.

Vlada Boruta Pahorja je zadala ključen udarec socialni politiki; takrat je bila Anja Kopač Mrak državna sekretarka, danes je ministrica. Je sploh še kaj upanja, če celo socialni demokrati "pozabijo", da v svojem volilnem programu čislajo socialno državo, če takratni premier postane celo predsednik vseh državljanov, torej tudi revnih?

Vsi trije takratni najodgovornejši ljudje za sprejete spremembe niso prav z ničimer odgovarjali za to veliko strokovno napako. Karierno so celo napredovali. Zakaj? Ker odgovornosti od njih nihče ni niti zahteval, še najmanj javnost, mediji, prizadete skupine. Ne le socialni demokrati, nobena stranka ne izvaja svojega programa; volitve se odločajo na podlagi všečnosti, elokventnosti, koketiranja s kamero, z nekaj »sreče« stopi v ospredje kakšna vsiljena tema, kot so begunci, ali kakšen nepomemben domači škandal, ne pa vsebina, strategije, resnično pomembni cilji za državo.

Odgovor na vprašanje, ali je kaj upanja, je, da če smo kot narod pripravljeni v sekundi pozabiti na vse posledice njihovih minulih odločitev (pa tudi ne-odločitev) za nekaj populističnih predvolilnih floskul, plebejskih poz in praznega besedičenja, vseskozi všečno prilagojenega nezahtevni javnosti, hkrati pa privoliti v politiko brez stika z realnostjo in resničnimi potrebami ljudi oz. brez hrbtenice pri res pomembnih temah, potem ... Nikomur, ki si gradi svojo politično kariero, ne zamerim, da dela, kar pač dela. Toda vseskozi in vsakič se je ob tem treba opomniti, da imamo tako stanje predvsem zato, ker ga s svojo pasivnostjo, površnostjo in brezbrižnostjo dovoljujemo sami. Politiki in prikoritniki so le posledica.

Kaj najpogosteje slišite iz otroških ust?
Stisko, ker so neenaki z drugimi, razslojevanje, sploh ko postanejo najstniki, občutek stigmatizacije na vseh ravneh, vse pogosteje pa tudi občutek krivde, ker staršem ne morejo pomagati in se zaradi lastnih potreb čutijo kot dodatno breme družinskemu proračunu. Mnogi so prehitro odrasli, nemalo med njimi jih dela, stisko izražajo z agresijo ali apatijo vseh vrst. Strah me je, v kakšne ljudi bodo zrasli.

Vsak ponedeljek ob 10. uri zjutraj nas na Valu 202 spomnite na najbolj prezrt družbeni sloj; pred kratkim smo lahko slišali, da toliko lačnih otrok, kot jih je bilo letos na letovanjih, še ni bilo. Je vedno huje?
Po statističnih podatkih ne. A statistika je res lahko zavajajoča, sploh, ker pri nas ne upoštevamo razpoložljivega dohodka družine, pač pa absolutnega. Če denimo samohranilka z minimalno plačo in z dvema zdravima otrokoma brezplačno živi pri svojih bogatih starših, lahko minimalna plača z otroškimi dodatki in morebitno preživnino omogoča povsem spodobno življenje. Če taista gospa z isto plačo plačuje 400 evrov najemnine za enosobno stanovanje, ima bolnega otroka, ki zahteva posebno dieto, zraven pa mora nepokretnemu očetu doplačevati oskrbnino v domu, pa je pred nami kmalu družina, ki so jim na vodi kuhani makaroni ali riž stalnica na mizi. A tega nihče ne upošteva, socialni transferji so v obeh primerih enaki. Brutalna in nepremišljena ugonobitev socialnega dela, ki jo je "v imenu pravičnosti" spodbudila socialna reforma leta 2012, pomeni, da socialnega dela v pravem pomenu besede skorajda ni več.

Kar opažam, je, da se stiske tistih, ki jim ni uspelo dobiti zanesljive in znosno plačane zaposlitve, poglabljajo. Napake socialnega sistema namreč niso bile nikoli odpravljene, kaj šele, da bi bili sistemski ukrepi dodani. In dolgotrajne stiske ljudi hromijo; to niso več isti ljudje kot pred nekaj leti. Te subtilne posledice revščine včasih težko razumejo celo tisti, ki so zaposleni, da jim pomagajo.

Verjamete, da bomo kdaj še tako socialno občutljivi, kot smo bili v prejšnji državi?Težko sodim o dejanski socialni občutljivosti takrat, ker sem bila še otrok. Pa vendar: v resnici smo se sošolci bolj kot po imetju razlikovali po osebnostnih značilnostih – nihče ni bil izločen zaradi znamke obutve, oblačil, še manj zaradi znamke avtomobila, pravzaprav je bilo vseeno, če so ga sploh imeli. Prevoz za delavce je imela organizirana vsaka večja tovarna, enako tudi malice, počitniške zmogljivosti, pomoč pri ozimnici ... Nihče, ki je bil zaposlen, ni bil pod pragom preživetja, nihče ni med odmorom za malico tekel po paket k humanitarni organizaciji. Zdaj pa v tako stisko država peha svoje lastne zaposlene, nekaj deset tisoč jih s plačo javnega uslužbenca ne more preživeti!

Lastne hiše so si, tudi brez "znamenitih" kreditov, lahko sezidali ljudje z nizkimi plačami, celo upokojenci. Stanovanja so bila dostopna večini zaposlenih, večina za delo sposobnih ljudi je zaposlitev tudi imela. Če karikiram, so ljudje dlje časa čakali na nakup avta pri Zastavi kot na to, kdaj bodo lahko dobili v najem stanovanje pri svoji tovarni. Odhod v pokoj ni pomenil socialne smrti zaradi neposrednega prehoda pod prag revščine, ljudje so si s pokojninami lahko plačevali celo bivanje v domovih. Zdravstvene storitve, kakršne so pač takrat bile, so bile dostopne vsem. Koliko zaposlenih in upokojencev si danes lahko plača nov zobni vsadek?

Nikakor ne mislim, da takrat ni bilo revščine, še manj, da ni bilo krivic ali da je bil sistem vreden objokovanja v vseh pogledih. Vendar pa je z vidika socialne varnosti v primerjavi s sedanjim večini običajnih ljudi dajal trdnejše temelje za varno življenje.

Zadnje poročilo OECD-ja dokazuje, da smo tudi v primerjavi z drugimi članicami kot država s svojimi državljani neprimerno manj socialni in solidarni. Kako debel je torej sloj, ki živi sedaj bistveno kakovostneje, in kako tisti, ki se ugreza pod težo kreditov, stigme, sramu, stisk?

Kaj sploh pomeni – biti reven?
Mnogo bolj kot merljivo gostoto predmetov na človeka ali višino prihodka in premoženja na družinskega člana to razumem kot lasten občutek vrednosti in varnosti. Računalnik, novi mobilni telefon ali dizajnerska oblačila, denim,o otroku ne dajejo skoraj nobene dodane vrednosti pri sami kakovosti njegovega življenja, kar zelo dobro vemo iz svojega otroštva, a žal je družba oblikovana tako, da predmeti, premožnost skoraj povsem določajo zanje izjemno pomembno pozicijo med vrstniki. Kar imaš, kar si lahko privoščiš, kar lahko kupiš, to te definira! Podatki o razslojevanju otrok v šolah na podlagi socialnega statusa so zame eni najpresunljivejših.

Poleg tega revščino pomembno sooblikuje odsotnost varnosti. To pa sestavlja cela paleta strahov: od tega, kdaj bodo v šoli ugotovili, zakaj ne hodim na ekskurzije in nimam vseh delovnih zvezkov, do strahu, kako bomo plačali elektriko, kdaj nam bodo prišli rubit stvari ali pa nas bodo deložirali. Ta negotovost hromi otroke in starše, razgrajuje družinske odnose in s tem ljudi uničuje. O tem nihče ne razmišlja. In to je zame revščina, četudi morda imajo desetletje star avto. Za statistiko so ti ljudje preskrbljeni!

Še en vidik je močno spregledan: pričakovanja. Zdaj postajajo starši že tudi ljudje iz generacije, odraščajoče v najbolj evforičnih časih slovenske osamosvojitvene eksplozije, ki so (upravičeno) pričakovali, da jih s trudom, pridnostjo in prizadevnostjo čaka lepša prihodnost – kot je njihove starše. Uvid, kako zelo so se zmotili in da rastejo v generacijo, ki lahko le sanja o nekaterih »privilegijih« svojih staršev, ima hude posledice. Nezaposlenost, ubijalski krediti, nesposobnost zagotoviti preživetje otroku pehajo ljudi v stanje, podobno žalovanju: ko ob tem ne obstaja nič drugega in nič drugega ni pomembno kot to, zakaj ne morem dobiti službe, zakaj ne morem zaslužiti, kaj je narobe z mano, da nimam. Si predstavljate, kako kakovostno starševstvo lahko nudijo svojim otrokom v takem stanju?