Prvič v zgodovini na čelo več kot 550 let stare osrednje slovenske škofije prihaja redovnik, frančiškan. 56-letni nadškof Stanislav Zore prihaja s Sel pri Kamniku, kjer je odraščal v kmečko-delavski družini. Gimnazijo je obiskoval v Kamniku, nato je študiral na ljubljanski Teološki fakulteti. Dolga leta je bil kaplan, zdaj pa je že drugi mandat provincial frančiškanov. V pogovoru z Boštjanom Debevcem bo nadškof Stanislav Zore spregovoril o dozdajšnjem delu svojih predhodnikov, položaju Cerkve v Evropi in Sloveniji, predvsem pa o tem, kakšna je njena vloga v prihodnosti.

Do nedavnega ste bili pater, zdaj ste nadškof. Ste še frančiškan? Boste nosili frančiškansko obleko, habit?
Tukaj pred vami sem v frančiškanski obleki, v habitu, kot ste tako lepo in tudi prav povedali. Pravno ne bom več član slovenske frančiškanske province, kajti član province je v pokorščini do svojega provinciala. Nadškof seveda v tej pokorščini ne more biti. Bo pa to redovništvo ostalo v meni, tudi vse tri redovne zaobljube. Pokorščino in uboštvo bom živel v svojem srcu, kolikor bo le mogoče, saj imata pomembno mesto in poslanstvo tudi na nadškofovskem mestu. Po duši pa bom ostal frančiškan, tudi umrl bom kot frančiškan.

Komu boste odgovorni kot nadškof?
Gospodu papežu. Tako kakor je tudi Frančišek na začetku obljubil pokorščino gospodu papežu in njegovim zakonito izvoljenim naslednikom.

Rodili ste se na kmetiji v Tuhinjski dolini. Za Tuhinjce pravijo, da so odločni in trmasti. Kako bi sebe opisali?
Pravzaprav sem se rodil v Ljubljani, v porodnišnici, tako da sem po rojstvu Ljubljančan. Drugače pa bi mojemu domu težko rekli kmetija, ker gre samo za nekaj zemlje – toliko, da je bilo dovolj dela, da smo ga spoznavali že od otroštva. Tuhinjcev se dejansko drži sloves, da znajo biti nekaj posebnega. Sami imamo tudi posamezne stopnje, kakor je to po vseh krajih. Povsod so kake Butale, povsod je Tuhinj, še bolj Tuhinj. So pa to ljudje, ki so res živeli od dela, ki so se morali naučiti sožitja z zemljo in naravo. Naučiti so se morali živeti skromno in preživeti. Je pa sicer znano, da tam, kjer so razmere zahtevnejše, rastejo ljudje, ki so navzven nekoliko trši, navznoter pa so še vedno kot kruhova sredica. Ko prideš blizu, si rečeš: lepo je biti s temi ljudmi.

Radi prihajate domov? Ste povezani tudi z bratom in dvema sestrama?
Zelo lepo smo povezani, pravzaprav vse življenje, čeprav smo vsak na svojem koncu. Ena sestra je doma z dvema nečakoma, brat je poročen na Vrhpolju pri Kamniku, druga sestra je šolska sestra, redovnica, in dela kot medicinska sestra v bolnišnici v Celju. Vedno pa radi pridemo skupaj, vedno nam je lepo biti skupaj in vedno tudi poiščemo razlog, da se srečamo.

Nekoč ste dejali, da ste se za frančiškane odločili mimogrede.
V Kamnik sem hodil v višje razrede osnovne šole in tam sem obiskoval tudi gimnazijo. Bili smo vozači in smo včasih med koncem šole in odhodom avtobusa morali počakati uro ali celo dve. Sošolec Jernej me je enkrat povabil, kaj pa, če mi šla midva pogledat k frančiškanom. In sva potem začela hoditi tja, pri frančiškanih sva začela brati berila, ministrirati, in to je bil začetek mojega frančiškanskega poklica. V drugem letniku gimnazije sem že odšel v frančiškansko malo semenišče v Kamniku, rekli smo mu Serafinski kolegij.

Ste vstopili že z odločitvijo, da postanete duhovnik?
Ta dokončna odločitev zori v vsakem poklicu. V malo semenišče sem vstopil leta 1974, slovesne zaobljube, se pravi tista končna odločitev za frančiškanstvo, pa so bile leta 1984. To je vse čas zorenja. Seveda pa si ves čas usmerjen v pozitivno odločitev, rasteš v to odločitev. In vsak korak – matura, vstop v noviciat, prve zaobljube – je bila odločitev za to, da bom frančiškan. Cerkev pusti človeku, da dozori za dokončno odločitev.

Kaj pa dekleta? Je bilo kakšno, ki je stopilo med vas in samostan? Ste bili kdaj zaljubljeni?
Seveda sem bil, tako da mi ni nič tujega, ko danes slišim, da se že v vrtcih zagledajo drug v drugega. In se mi zdi, da je to del človekovega življenja, tudi duhovnika, da v sebi oblikuje odnos do žensk, da dozori v tem odnosu. Kajti samo tako, v zrelosti, lahko potem odgovorno sprejme in živi tudi celibat.

Dotakniva se še vaših dozdajšnjih funkcij. Bili ste dvakrat provincial frančiškanov, do imenovanja ste bili predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije. Kakšna je razlika med redovniki in škofijskimi duhovniki?
Redovniki smo poklicani k življenju v skupnosti. Vse redovne ustanove imajo kot pomemben temelj življenje v skupnosti, kjer se za to skupnost vzgajaš od samega začetka. Škofijski duhovniki se vzgajajo za življenje sami po župniščih, po župnijah. Sicer se srečujejo redno z drugimi duhovniki, nimajo pa skupnega življenja. Poleg tega naredimo redovniki tudi tri zaobljube uboštva, pokorščine in čistosti. Škofijski duhovniki pa zaobljube uboštva nimajo, imajo zaobljubo celibata in zaobljubo pokorščine.

Ali to pomeni, da lahko imajo osebno lastnino?
Imajo osebno lastnino, mi osebne lastnine nimamo. Odvisno od posameznega reda ali kongregacije tudi nekakšne skupne lastnine ni. Bili so samostani – cistercijanski, benediktinski – ki so bili zelo gospodarsko močni. So pa tudi drugi redovi, pri katerih ne gre za to, pri katerih sta v ospredju materialna skromnost in uboštvo. To je tista osnovna razlika.

Za frančiškane sicer velja, da ste bolj liberalna smer v Cerkvi. To drži?
Najprej bi se morala dogovoriti, kaj pomeni biti liberalen. Tukaj bi rad izhajal iz Frančiška. Je bil liberalen za svoj čas? Kdo bi rekel, da, zelo liberalen. Hkrati je taisti Frančišek šel, kakor on dosledno reče, h gospodu papežu in ga prosil, da sme živeti evangelij takšen, kakršen je napisan in izročen, brez komentarjev. Se pravi, da se je vrnil k evangeliju, kar je pravzaprav konservativnost. In se mi zdi, da je tudi poslanstvo nas redovnikov, frančiškanov, ostajati zvest karizmi ustanovitelja in jo živeti v Cerkvi. To je hkrati konservativno – ohranjaš tisto bistveno, prvotno – po drugi strani pa vedno prinaša neko novost, drugačnost. Ti se moraš opredeljevati glede tega do okolja, do časa in hkrati postavljaš vprašanja pred okolje. Glede liberalnosti in konservativnosti smo vedno na terenu, ki ga je treba dobro opredeliti.

Dokaj turbulentno obdobje je bilo v minulih desetih letih v Cerkvi na Slovenskem: številne menjave na vrhu Cerkve, gospodarski zlom Mariborske nadškofije, upadanje zaupanja v Cerkev. Kako ste vi spremljali to dogajanje?
Te stvari sem vedno doživljal kot boleče. Boleče za posameznike, ker verjamem, da vsak človek, ki se mu nekaj ponesreči ali pa doživi težke trenutke, to težko preživlja. To je zanj preizkušnja ne glede na to, na katerem mestu je, kakšno službo ali pa kakšen položaj ima. In mi je bilo vedno težko za te ljudi. Ne samo za škofe, ki so sprejeli upokojitev, ampak mi je težko tudi za politike, ki doživljajo ta pritisk in diskvalifikacijo, in velikokrat doživljam to kot krivico. Kar zadeva potem razmišljanje o stvari kot takšni, sem skušal vedno razmišljati v okviru Cerkve. To pomeni: Frančišek je vedno ljubil Cerkev in ji skušal prihajati naproti tam, kjer je Cerkev potrebovala njegovo pomoč. Zato sem vedno zagovarjal, da se moramo odkrito pogovarjati, in smo se v okviru KORUS-a odkrito pogovarjali z gospodi škofi, si izmenjali mnenja, skušali uvideti, kje smo, in skušali vedno videti tudi, kaj lahko zdaj mi redovniki naredimo za Cerkev na Slovenskem. Redovniki smo bistveni del Cerkve, smo tisto molitveno srce znotraj nje. Nikoli pa nisem bil za to, da stvari razkopavamo v javnosti, ker v tem ne vidim koristi, ne verjamem, da bi to moglo roditi sadove. Sami med sabo pa se moramo zelo odkrito pogovoriti.

Ljudje, ki vas poznajo, so mi dejali, da ste oseba, ki dobro premisli, preden naredi korak. Ne veljate za revolucionarja, da bi izvajali radikalne spremembe. Verniki in tudi širša javnost pa po vašem nastopu pričakujejo spremembe. Imate pred sabo že konkretne načrte in cilje?
Poglejte, nisem politik in ne stopam na to mesto, kakor stopajo politiki z obljubami, kaj vse bo zdaj drugače. Na to na mesto, v to službo – to bi rad poudaril v tistem osnovnem pomenu služenja – prihajam kot škof, kot duhovnik, kot tisti, ki je zavezan evangeliju. To je temelj ali pa osnovni, programski dokument mojega delovanja. Moja osebna želja pa je, da bi rad našim ljudem, najprej gotovo vernim, pomagal do tega, da svojo vero osvobodijo, da postanejo samoumevno verni v prostoru, v družbi. Ne samoumevno kot neka osebna drža, ker tukaj mora biti vedno znova sprejeta odločitev za Kristusa, za evangelij. Tu ni samoumevnosti. Da pa bo to samoumevno živeto v družbi, to bi pa rad. Tako med vernimi kakor tudi med tistimi, ki ne izpovedujejo vere, da bo tudi zanje samoumevno, da ob njih nekdo živi svojo vero, ne da bi zaradi tega drug drugega ogrožala ali pa izključevala. To bi bila moja osebna želja.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v oddaji Radijski intervju.