Sam sicer kakšnih hudih predsodkov zaradi starosti ni občutil. Kot pravi sam: "Gibam se v takšni družbi, da nimam teh težav. Imam somišljenike, tudi starejše kolege in sorodnike, tako da tistega značilnega stanja staranja niti ne občutim." "Kdo pa mi dopoveduje, da sem star? Mogoče atletika, mogoče šport, nogomet, ker žoge brcati res ne morem več," pravi in dodaja, da se pa umsko kondicijo, če ne pride kakšna bolezen, da ohranjati.

"Sam nisem nikoli čutil, da sem odvečen. Seveda upokojili so me, država me je upokojila, ker so predpisi taki. A ker sem po stroki slavist, so me kmalu našli mlajši kolegi in sem še dolgo lektoriral njihove diplomske naloge, magistrske naloge, doktorate ... To ni bil noben problem," pove Štrbenc, ki je obdobje delovne aktivnosti preživel kot profesor slovenskega jezika v Novem mestu.

Se pa zaveda, da družba na populacijo starejših pogosto gleda kot na breme, s katerim ne ve, kaj storiti. Tako izpostavi, znano težavo pomanjkanja gradnje domov za starejše in drugih kapacitet, kot so varovana stanovanja, v katerih bi lahko starejši ob pomoči nadaljevali kakovostno življenje. Tudi sicer se veliko starostnikov otepa odhoda v dom za starostnike (če v njem sploh dobijo prostor).

Dokler migam, bom doma

"Hudo je. Nekateri se zelo težko odločijo. Saj poznamo to navezanost na dom in hišo. Nekateri pa po drugi strani komaj čakajo. Nekateri zdravi nočejo iti in pravijo, dokler se bom gibal, ne grem. Velika ovira so tudi finance," razmišlja Štrbenc in dodaja, da je država jasno pokazala svoj odnos do starejših državljanov, saj se že več kot desetletje ni resno lotila problematike pomanjkanja bivanjskih prostorov za starejše državljane.

Zase pravi tako: "Jaz še nimam stališča do tega. Dokler tako migam, bom doma. Vem pa, da bi si želel dostojno oskrbo, če ne bom več mobilen. Je pa vprašanje ‒ če bi bil nepremičen ‒ kaj bi si takrat zaželel. Takrat se bomo pa res pogovarjali o evtanaziji," razmišlja Štrbenc, ki je velik del otroštva preživel na Nizozemskem, kamor se še vedno vrača na obisk sorodnikov in prijateljev.

Nekateri se bojijo smrti, nekateri pa še ne mislimo na to

Ali starejši razmišljajo o smrti? "Ne le, da razmišljajo, tudi pogovarjajo se o njej, čeprav je to še vedno tabu," pravi Štrbenc in doda: "Saj veste, kaj so pri Slovencih tabuteme: smrt, spolnost, denar." Pri tem načel tudi vprašanje evtanazije. Meni, da bo država morala ustrezno urediti tudi to področje. "Nekateri se bojijo smrti. Nekateri še ne mislimo na to. Slej ko prej je pa zakon narave tak. To bo prišlo, vendar … počakajmo," pravi Štrbenc.

Opaža pa, da je družba izrazito orientirana k mladosti in lepoti. "Ena teorija trdi, da smo stari modri, izkušeni, da lahko mnogo svetujemo mlajšim, nekatere družbe to tudi dokazujejo. Naša Evropa ne, v Evropi smo res taki, da velja samo tisto, kar je mlado," pravi in omeni obsedenost z videzom. "Tudi botox. Ne samo ženske, slišim, da ga tudi moški hočejo," pravi Štrbenc in dodaja, da nas s temi podobami bombardirajo predvsem mediji, ki "zelo redko propagirajo srednja in stara leta".

Je prilagajanje novim tehnologijam za starostnike res nemogoče in ali starejši resnično govorijo samo o svojem zdravju? Kako 80-letni Janez Štrbenc odgovarja na najpogostejše predsodke in stereotipe o starostnikih, preberite v spodnjem besedilu.

Predsodek: Starejši imajo hude težave s prilagajanjem novim tehnologijam. Splet, elektronska pošta, pametni telefon, SMS so zanje prezahtevne stvari, ki se jih ne morejo več priučiti, niti tega nočejo.

To je predsodek, pravi Štrbenc in doda, da je njegova generacija doživljala razvoj tehnologije, a sam temu pravi napredek in ga z veseljem sprejema. "Za nas je bil najprej dogodek že prvi televizor, najprej črno-beli, potem barvni in nato telefoni. Najprej stacionarni in ko smo z razvojem ugotovili, da bomo lahko mobitele nosili … ja nič. Kupil sem ga in se prilagajal," pravi. Zanj tako telefon ni le naprava za telefoniranje, navdušen je tudi nad možnostjo navigacije. "Imenitno je. Imenitno je to, kar ti Google pokaže. Nekoč smo namreč potovali z zemljevidom in branjem uličnih napisov," pojasni. Tako kar se tiče pametnih telefonov pravi: "Obvladam ga, če je kaj zahtevnejšega, se pa povezujem z mlajšo generacijo. S sinom in hčerjo ali pa celo z vnukinjo." Enako velja za uporabo računalnika.

Štrbenc hkrati poudari, da je sprejemanje novih tehnologij zelo odvisno od posameznika in da pozna ljudi, ki uporabo zavračajo in je zanje pametni telefon res le … telefon. Tako da je potrditev tega predsodka odvisna od človeka oziroma okolja, v katerem živi. "Če si bil prej navdušen nad novimi stvarmi, si verjetno tak tudi ostal," pove Štrbenc.

Predsodek: Starejši so tako počasni. Na primer na blagajnah v trgovini počasi štejejo svoje denarce, ti pa čakaš, čakaš …

Da so starejši ljudje počasnejši ni predsodek, ampak dejstvo. Ne more biti človek pri devetdesetih letih poskočen kot pri dvajsetih. Čeprav imamo tudi mečkače pri mlajših, ki se kar ne morejo odločiti, razmišlja. Vendar pa: "Spomnite se Leona Štuklja. On ni bil samo starejši občan, on je bil prastar. Pa se spomnite olimpijade. Kako poskočno," pravi Štrbenc in dodaja, da so tudi izjeme.

Glede počasnosti starejših ob nakupih v trgovinah pa pravi, da je dobro, da je blagajn več in da je razlog za počasno štetje "drobižka" lahko tudi to, da je to edini denar, ki ga starejši državljan v nekem trenutku ima. "To je nerodno. Treba je pač počakati in se zadržati. Nisem sicer opazil zelo očitne nestrpnosti. Navznotraj pa sem jo opazil. Zavijanje z očmi ali pa mencanje. Dejstvo je, da to ni predsodek, da so starejši malo počasnejši. Ampak mene bolj moti to, da je blagajna počasna, da morda koda ne prime. Pa da v trgovini ne skoči na pomoč takoj nova blagajničarka, ampak se mora po ozvočenju poklicati: odpiramo novo blagajno. Kdo je zdaj v resnici počasen?" pravi Štrbenc.

Predsodek: Starejši ljudje postanejo spet kot otroci. Vse jim moraš petkrat razložiti, in to zelo počasi, na zelo preprost način.

"Veste, kaj bi starejšim priporočil? Slušni aparat. Ta dela čudeže," razlog za pojav zgornjega predsodka pojasnjuje Štrbenc. Hkrati pa je potreba po ponavljanju in pojav pozabljivosti lahko tudi znak bolezni, kot je demenca. "Vem pa, da se hočejo mlajši takih ljudi znebiti. Ker so jim v breme. V napoto, v breme. To je pa hudo. Takšni ljudje potrebujejo pomoč, varstvo in bližino človeka," je prepričan Štrbenc in dodaja, da gre za bolezensko stanje, ki ga ni mogoče posploševati na celotno populacijo starostnikov. "Ni pa vsak človek, ki slabo sliši, tudi dementen," poudari.

Pogosto se starejši različnih pripomočkov sicer tudi otepajo, ker jih vidijo kot fizični znak nemoči. "Tu smo pa kot družba, kot ljudje negativni. 'Aha, ta ima pa slušni aparat'. Kot da to ni nekaj normalnega. Še dobro, da ima denar, da si ga lahko kupi," je odločen naš sogovornik.

Predsodek: Starejši pogosto ne vedo, kdaj pride čas, ko se je treba odpovedati vožnji avtomobila. Tako sedejo v avto in se potem kot polži vozijo po avtocesti.

Treba je biti odgovoren do sebe in drugih, upoštevati omejitve, ki jih določi zdravnik, in ko nisi več gotov v vožnji, odnehati, je prepričan Štrbenc. "Meni, ki občasno težko hodim, avto pomeni rešitev. Sem pa tako samokritičen, da če ne bi mogel varno voziti, bi odnehal," pravi.

Kako velika je njegova ljubezen do vožnje, kaže tudi to, da je za 80-letnico najel avtodom in se odpravil na 1200 kilometrov dolgo pot na Nizozemsko: "Čeprav so mi kolegi rekli začudeno: Kaj si upaš? Obstaja ta predsodek, da si starejši človek tega ne bi smel privoščiti. Jaz sem ocenil, da lahko, za varstvo sem s sabo vzel hčerko, ampak se je jezila, ker sem ji redko kdaj prepustil volan. Ker mi pač fizična kondicija vožnjo dovoljuje. Ker ni treba hoditi za volanom."

In kako je s podaljšanjem vozniškega dovoljenja? "Zdravnik me je vprašal, ali si upam voziti. Rekel sem: 'uživam v vožnji'. Odkljukano. Dokler uživam. Je pa res, da mora biti človek samokritičen. Če ni, naj ga pa sorodnik na to opozori," je odločen Štrbenc.

Predsodek: Starejši se neprestano izgubljajo v nekih spominih in tarnajo, kako je bilo včasih vse veliko bolje.

"Stari ljudje se radi vračajo v spomine, ker so slabo pozabili in ohranjajo spomin na tisto lepo. Običajno imajo ljudje lepe spomine na preteklost tudi za to, ker so takrat nekaj pomenili, ali na svojem delovnem mestu, v družbi … Zdaj pa se čutijo izločene. Zato se radi spominjajo preteklosti," realnost, ki je v ozadju takšne nostalgije, osvetli Štrbenc, ki sicer poudarja, da se danes mnogo bolje živi, ni pa nujno, da je vse tudi boljše.

Predsodek: Starejši bi ti neprestano razlagali o svojih zdravstvenih težavah.

To je preokupacija mnogih starejših, prizna Štrbenc. "Ni pa to popularno za poslušanje," doda, a pojasni, da včasih starejši na ta način le iščejo dodatne informacije, da bi razumeli svoje stanje. Je pa pogosto tudi res, da nekdo, ki se ga samo vpraša po zdravju, to informacijo močno razširi in tega se mnogim mlajšim res ne ljubi poslušati.

Predsodek: Za starejše je mogoče poskrbeti na en način, saj imajo vsi iste/podobne potrebe.

To nikakor ne drži, saj so starejši tako kot drugi ljudje različni glede na značaj, miselnost in potrebe. "Jaz imam nekatere drugačne interese in zanimanja že kot moja soproga. In jih ločeno tudi uresničujeva. Ta stereotip, ta predsodek je popolnoma zgrešen. Vsak ima svoje potrebe. Tudi duševne, ne samo telesne," poudari Štrbenc.

Predsodek: Neverjetno je, kaj nekateri starostniki (umetniki, pisatelji …) zmorejo še ustvariti, pa so že tako stari.

"Če se poudarja, da je Picasso slikal še pri 80 letih, je to nepotreben podatek. On je bil ustvarjalen tudi, ko je bil star 20 ali 50 let. Tudi za Tolstoja se poudarja, kako star je bil, ko je napisal Vojno in mir. Ojoj," se jezi Štrbenc.

"To pa je predsodek. Ker je nekdo star, je čudno, da je še to ustvaril? Pač ni ostarel v smislu, da bi mu zmanjkalo življenjske energije. Ne drži, da v starosti usahnejo vse življenjske moči," pravi. "Starost naj ne bi bila ovira za nič, razen tisto, kar biološki zakoni zapovedujejo," je odločen.

Predsodek: Starejši so breme za družbo.

"Ja, res tako pravijo. Pravijo tudi: škoda denarja za starejše," izpostavlja Janez Štrbenc. A tukaj smo na tankem ledu, dodaja, saj starejši, ne samo, da so si skrb zaslužili, saj so veliko ustvarili, hkrati še vedno dajejo delo mlajšim. "Če bomo starejšim dali, bo korist tudi za mlajše. In če bo dom za starejše zgrajen, bodo, ko se bodo starejši umaknili, vanj prišli ti, ki so zdaj mlajši."

"Kam gredo starejši, če potrebujejo pomoč? V domove za starejše občane. Kdo tam dobi službo? Gotovo ne drugi starejši. Mlajši. Pa še bolnišnice, institucije, zdravstveni domovi … kdo oskrbuje starejše občane? Ogromna populacija mlajših in ljudi srednjih let," na vsakdan življenja spomni Štrbenc in doda, da ima od tega tudi družba vzporedno korist.

"Da so starejši breme, je kruto, posebej če jih človek gleda samo skozi prizmo denarja," konča razmišljanje.