Predlagatelj želi v zakonu urediti tudi področje uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev, zato je v novelo zakona zapisal tri koncepte uporabe sodobne tehnologije, ki se nanašajo na obveščanje javnosti o postopkih in nadzor nad delom sodstva. Vlada je predlog konec januarja že poslal v državni zbor.

Predlaga možnost neposrednega prenosa informacij s pisnimi sporočili, in sicer konkretno preko Twitterja in SMS-sporočil, možnost neposrednega prenosa sodnih postopkov in snemanje brez neposrednega prenosa.

Javnosti pokazati, da je pravici zadoščeno
Z neposrednim prenosom sodnega procesa bi bilo po mnenju predlagatelja zagotovljena možnost bistveno realnejšega sodelovanja javnosti pri nadzoru nad delom sodišč, in sicer v smislu "da ni samo pomembno, 'da se zadosti pravici, temveč da se tudi pokaže, kako ji je bilo zadoščeno'. Predlagatelj sicer na tem mestu priznava, da obstaja tudi nevarnost, da se proces spremeni v javni spektakel in kot primer navede sojenje O. J. Simpsonu v ZDA.

Naj javnost kritizira tudi sodno vejo oblasti?
Ministrstvo v obrazložitvi spremembe tega člena zakonika piše, da je "potrebno poudariti videz pravičnosti sojenja," ki se lahko ustvari le, če imajo državljani možnost neposrednega spremljanja poteka sojenja. Zapisali so še, da "ne gre prezreti, da državljani zahtevajo pravno in pravično državo, pri tem pa kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti".

Predlagatelj nezadovoljen s poročanjem medijev
Po mnenju predlagatelja gre krivdo pripisati "popačenim, delnim informacijam, ki do državljanov prihajajo iz medijev," za kar je krivo ali nepoznavanje strokovne problematike ali pa "namerne manipulacije z informacijami". To bi rešili z "odprtjem sodnih dvoran javnosti," da bi lahko javnost s sliko in zvokom spremljala poteke kazenskih obravnav. Na tem mestu je sicer nujno dodati, da so sodne obravnave, razen če sodnik ne odloči drugače (v primeru občutljivih primerov, ali če so npr. vpleteni otroci), javne in jih lahko v dvorani spremlja kdor koli.

Kako bi (ali bo) takšno spremljanje "v živo" dejansko delovalo, ni mogoče napovedati, saj v spremenjenem členu zakona ostaja zapisano tudi, da je snemanje in prenos v živo nedopustno, če obdolženec, priče ali izvedenci temu izrecno nasprotujejo.

Novinarji in drugi navzoči bodo lahko tvitali
Poleg snemanja in prenosa sodnih procesov sprememba ureja tudi komuniciranje navzoče javnosti preko sms-ov in tvitov in jih v spremenjenem 301. členu dovoljuje, razen če tega zaradi motenja reda ali drugih razlogov ne prepove sodnik.

Spremenjeni člen tako dovoljuje neposredni prenos informacij s pisnimi sporočili, kar do zdaj ni bilo dovoljeno. Znani so primeri odločitev sodnikov o uporabi motilcev GSM-signala in odvzemu telefonov (in celo tabličnih računalnikov), da bi preprečili odtekanje informacij v javnost.

Ne le novinarji, SMS-e pošiljajo tudi drugi
Kot je navedeno v primerjalnem pregledu o snemanju in tvitanju na sodiščih, ki ga je leta 2011 pripravila strokovna služba državnega zbora pa tovrstna, za zdaj še nedovoljenih uhajanj informacij iz sodne dvorane niso "krivi" le novinarji in njihovo neposredno poročanje, ampak so pri takšnem komuniciranju ujeli tudi zagovornika enega od obdolžencev s sorodnikom obdolženega, ki je sedel v dvorani.

Snemanja in prenose si je zaželela vlada?
Sprememba zakona sicer prinaša še druge manjše spremembe, ki jih je predlagatelje uskladil s pristojnimi institucijami in vrhovnim sodiščem. Po pisanju časopisa Dnevnik naj bi vlada dodala del sprememb o neposrednih prenosih in snemanju obravnav, mnenja pristojnih institucij pa pri tem ni iskala. Poleg tega je zakon v državni zbor romal po hitrem postopku, kar pa je preprečil Gregor Virant, predsednik državnega zbora, ki je novelo uvrstil v redni postopek in razpisal 14-dnevni rok za pripombe državnotožilskega in sodnega sveta, še piše Dnevnik.

Neenotna evropska praksa, ki se zaveda dilem
Pregled evropske prakse sicer kaže, da se večina držav spoprijema z dilemami, povezanimi z neposrednim "odtekanjem" informacij s pomočjo sodobnih tehnoloških naprav. Evropska praksa je neenotna.

V Avstriji snemanje in prenos sojenj nista dovoljena, glede tvitanja pa so mnenja deljena in razprava še ni končana. V Belgiji omejitve snemanja in fotografiranja ni, a morajo mediji dobiti dovoljenje sodnika. Belgijska praksa načeloma ne dovoli snemanj med obravnavami zaradi morebitnega vpliva na potek sojenja. Ciper prepoveduje fotografiranje in kakršno koli snemanje, prepovedano je snemati vklenjene obsojence.

V Estoniji si lahko novinar na obravnavi dela zapiske, v primeru kazenskih postopkov tudi zvočne, če s tem ne moti obravnave. V Franciji je vsakršno zvočno ali slikovno snemanje prepovedano, sodna praksa pa tvitanje dopušča, čeprav v zakonu te vrste komuniciranja ne omenja. V Nemčiji je snemanje in fotografiranje med obravnavo prepovedano (mogoče pa ob prekinitvah), medtem ko so mnenja glede pošiljanja SMS-sporočil ipd. različna, saj besedilna sporočila v zakonu niso izrecno omenjena. V Španiji prenosov sodnih postopkov ni, razen izjemoma, ko gre za procese povezane s terorizmom.

Na Švedskem je dovoljeno zvočno snemanje, slikovno pa le z dovoljenjem sodnika, za kar pa merila določa zakon (med drugim mora sodnik upoštevati morebitno nelagodje obdolženca). Tudi švicarski predpisi tvitanja in SMS-sporočil ne urejajo, se je pa sodišče opredelilo v enem konkretnem primeru in dovolilo pisna sporočila, če se s tem ne moti obravnava. Zvočno in slikovno snemanje sta prepovedani.

V Veliki Britaniji sta fotografiranje in snemanje prepovedani, novinarji pa v skladu z zakonom lahko poročajo na podlagi svojih zapiskov in skic, ki jih narišejo sodni umetniki, a hkrati tvitanja iz sodne dvorane ne sankcionirajo, saj zakon neposredne tekstovne komunikacije ne prepoveduje. Izjema je britansko Vrhovno sodišče, kjer je snemanje dovoljeno, zasedanja pa se neposredno prenašajo.

V večini evropskih držav tako snemanje ali celo neposrednega prenosa sojenj ne poznajo, področje pošiljanja besedilnih sporočil, pa je za zakonodajno večinoma še neurejeno, čeprav se države razširjenosti novih načinov komuniciranja zavedajo, zato ga strogo ne prepovedujejo.