Samo na zadnji dan šole so pred nami še cele počitnice. Občutek, ki omili nekaj grenkobe zaradi ločitve od sošolcev ali morebitnega nezadovoljstva s končnimi ocenami. Počitnice so čas svobode in čas uresničevanja velikih in malih načrtov ter povsem primeren čas za pasenje dolgčasa. "Dolgčas je zelo pomembna dobrina, ki jo je danes težko zagotoviti," meni Ajda Erjavec, profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad in predsednica Sekcije za vzgojo v skupnosti pri Socialni zbornici Slovenije. "Predvsem bi morali starši najprej znati poiskati svoj dolgčas, preden to pričakujejo od svojih otrok. Če so ves čas z nečim okupirani, je otroka težko prepričati, da to ni pravi način življenja," dodaja. Predvsem pa staršem svetuje, naj med počitnicami čim več časa preživijo z otroki ob dejavnostih, ki ne vključujejo zaslonov. Da bi razumeli, zakaj, se moramo ozreti nazaj, na preteklo šolsko leto.

Šola ni le prostor izobraževanja, za otroke in mladostnike je predvsem prostor srečevanja. Za številne med njimi je celo edini prostor, v katerem vstopajo v živi stik z vrstniki. "Šola je vesel prostor druženja. Lahko pa je tudi manj prijetna izkušnja. Trudimo se, da bi bila šola učna skupnost, v kateri se otroci in mladostniki počutijo varno," pove Ajda Erjavec. "Kadar nam to ne uspeva, je šola lahko tudi grozljivka," doda.

Odrasli se svojega obdobja šolanja najbrž spominjamo zelo različno. Ne glede na razmerje med dobrimi in slabimi spomini so bile neprijetne izkušnje sestavni del odraščanja. "Pomembno je, da se negativne izkušnje ali konfliktne situacije vsaj do neke mere razrešijo, da vidimo luči na koncu temnih tunelov. Če gre za ponavljajoče se in nerazrešljive težave, je popolnoma drugače," meni Ajda Erjavec. Ob tem pripomni, da imamo Slovenci dokaj šibko tradicijo uspešnega razreševanja konfliktov. "Tudi odrasli pogosto nismo zgled reševanja nakopičenih zamer. Tega v preteklosti nismo bili vešči. Treba je vzpostaviti dialog in spoštljivo komunikacijo, ki ne temelji na nekih tradicionalnih vlogah, ampak na tem, da si želimo dobro za otroke."

"Še vedno opažamo posledice dolgotrajnega zaprtja šol"

Žal strokovni delavci v šolah niso preveč optimistični. Socialne veščine otrok so po epidemiji slabše, kar pomeni, da so šibkejši pri razreševanju konfliktov, posledice pa se kažejo v pogostejših duševnih težavah in nasilnih situacijah.

Čeprav je letošnje šolsko leto prvo po treh letih, ki je minilo povsem brez epidemioloških ukrepov, je epidemija zaznamovala generacije osnovnošolcev in srednješolcev. "Še vedno opažamo posledice dolgotrajnega zaprtja šol. Nekateri odnosi v šolah niso tako dobro delujoči kot pred epidemijo." Med dijaki, ki so letos končali tretji letnik in so srednješolsko izobraževanje začeli med zaprtjem, Ajda Erjavec opaža precej več nezadovoljstva s šolskim procesom kot pri prejšnjih generacijah. "Vraščanja v šolsko skupnost ni bilo, manjkajo jim temelji. Precej hudo je bilo tudi letošnjim maturantom, za katere se zdi, da so jim gimnazijska leta spolzela med prsti. Komaj so se navezali drug na drugega, že morajo narazen. Prvi in drugi letnik pa sta po načinu delovanja že bolj podobna preteklim generacijam." Razen tega, da učitelji in drugi strokovni delavci tudi pri njih opažajo upad socialnih veščin.

Dijaki manj socializirani: Težje počakajo na vrsto in se v razredu primerno vedejo

"Socializacija je proces učenja in postopnega spoznavanja in uvajanja v odraslo družbeno vlogo. Ni prav, da se otrokom in mladostnikom najprej odvzame možnost za učenje socialnih veščin, potem pa jih obsojajo, ker kažejo primanjkljaje," opozarja Erjavec. Od socialnih veščin je odvisno, ali znamo prepoznati želje in občutja drugih in hkrati ubesediti svoje potrebe. Med socialnimi veščinami je tudi sklepanje kompromisov, razreševanje konfliktov in vzpostavljanje dolgotrajnejših odnosov. "Pomembno je, da se otroci znajo opravičiti, če storijo napako, da se znajo zahvaliti, da znajo biti vljudni in obzirni ter da znajo poslušati sogovornika. Gre za osnovne stvari, ki se jih med epidemijo niso učili." Tako Ajda Erjavec pri 16 let starih dijakih na primer opaža, da med poukom, ko dvignejo roko, ne znajo počakati, da pridejo na vrsto. Njihova nestrpnost je podobna tisti, ki jo je v preteklosti zaznavala med osnovnošolci.

Slabše socialne veščine so tudi posledica tega, da je komunikacije "v živo" vedno manj. Dijakom se pozna, da so se ob koncu osnovne šole med epidemijo šolali pred zasloni, kjer so bili "mutani" oziroma "utišani" in nihče ni komentiral njihovega obnašanja in njihovih reakcij. "Izgubili so občutek, kaj s svojim vedenjem počnejo in sporočajo. V učilnicah je tako veliko več neprimerne drže, prehranjevanja med poukom ali pa recimo vrtanja po nosu, kar se med srednješolci prej ni več tako pogosto pojavljalo." Ajda Erjavec opaža, da se celo profesorji na srednjih šolah vse bolj spreminjajo v vzgojitelje. Otroke opominjajo, kako naj sedijo, kako naj se vedejo, naj pozdravijo, se zahvalijo in opravičijo.

Tudi v društvu šolskih svetovalnih delavcev opozarjajo, da je vzgoja v družini drugačna od vzgoje v šolskem sistemu. Vzgoja v šolskem sistemu je namenjena predvsem socializaciji otroka in mladostnika, da zna živeti v skupnosti. "Danes pa opažamo, da sta vrtec in šola podaljšek družinske vzgoje," so zapisali. Celo mladostniki potrebujejo vedno več podpore pri vstopanju v odnose z drugimi. Ker veščin ne obvladajo, se počutijo nemočne. Posledica vsega tega je, da navadni konflikti postajajo nasilni, opozarja Erjavec.

"Kolegice v svetovalnih službah opažajo, da je bilo včasih potrebne več pomoči pri razreševanju konfliktov. Zdaj malih konfliktov, kot da jih ni več oziroma se ne zaznajo. Danes v primerih, ki pridejo do svetovalnih služb, že govorimo o nasilju." Do nasilja pride, ko se razmerje moči med dvema stranema poruši. Razlika med konfliktom in nasiljem je v tem, da situacija za eno od strani postane nevzdržna oziroma da se žrtvena stran počuti nemočno. "Znašli smo se v situaciji, ko otroci drug z drugim ne znajo komunicirati, hkrati pa se jim dogajajo stvari, za katere nočejo, da se jim dogajajo. Tak položaj poraja nezdrav žrtveni položaj, mi pa si želimo, da bi drug do drugega pristopali bolj proaktivno."

Medvrstniškega nasilja je žal vedno več, spreminja pa se narava nasilja. Lahko se izraža fizično, psihično, v zadnjem času je veliko spletnega nasilja. Na vse skupaj pa močno vplivajo družbena omrežja ter odnosi z vrstniki na spletu. Spletno nasilje se je močno razpaslo med epidemijo, ko so bili otroci in mladostniki porinjeni pred zaslone. "Virtualna komunikacija med mladimi se je med epidemijo popolnoma normalizirala. Porinili smo jih v svet virtualnih odnosov, zdaj pa jim težko nudimo pomoč, ko imajo zaradi tega težave v realnem svetu. Pojavljajo se psihične težave in težave pri vzpostavljanju pozitivnih odnosov z vrstniki." Škoda na odnosih in duševnem zdravju je večja, kot bi se morda zdelo na prvi pogled, saj imajo izrazito negativne izkušnje v odnosih z vrstniki za posameznika lahko zelo dolgoročne škodljive posledice pri vzpostavljanju novih vezi.

Duševnih težav med otroki in mladostniki je vedno več

V Društvu šolskih svetovalnih delavcev so pridobili podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje o stroških obravnav otrok in mladostnikov zaradi težav v duševnem zdravju. Če je leta 2018 ta strošek znašal 10 milijonov evrov, se je leta 2022 skoraj podvojil in je znašal že 19 milijonov evrov. V znesek so zajeti le otroci in mladostniki, ki so prišli na vrsto v javnem zdravstvenem sistemu. Številni, ki v znesek niso zajeti, so se bili primorani zateči k zasebnim ponudnikom psihološke pomoči.

"Že iz zdravstvenih stroškov, seveda pa se tudi po poročanju svetovalnih delavcev, se pojavnost duševnih težav otrok in mladostnikov veča. Ta trend se je nakazoval že pred epidemijo. Zaradi prepleta številnih dejavnikov porasta težav v duševnem zdravju ne moremo pripisati zgolj epidemiji oziroma z njo povezanim ukrepom," sta zapisali Maruška Željeznov Seničar in Jasna Plahuta iz DŠSDS-ja.

Strokovni delavci v šolah čustveno izčrpani

Obremenjeni in premalo opremljeni z znanji za spoprijemanje z novimi situacijami so tudi zaposleni v šolskem sistemu, njihove težave se vlečejo že vse od "zategovanja pasu" med gospodarsko krizo, ki se je začela z letom 2008. Ajda Erjavec meni, da duševno zdravje mladih deloma sledi tudi temu, da zaradi izgorelosti in čustvene izčrpanosti nazaduje stanje duševnega zdravja zaposlenih v šolstvu.

"Mislim, da potrebujemo predvsem subtilnost, da se hitreje ustrezno odreagira na določene oblike odklonskega vedenja. Vse preveč se čaka in odlaša z ukrepi in nato pride lahko do vse bolj "nevarnega" odklonskega vedenja. Za to pa potrebujemo raznoliko usposobljene in pogumne pedagoške delavce, ki imajo dovolj pristojnosti in tudi časa, da se premišljeno in prožno odzivajo na aktualne razmere," dodaja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Maruška Željeznov Seničar.

"Želimo si, da bi bili učitelji in učenci večinoma na isti strani, da skupaj delamo nasproti učnim ciljem. Zdrava šolska skupnost pa je cilj, ki si ga vsi želimo doseči," doda Ajda Erjavec. Sodelovalen in zdrav odnos med starši in šolo je mogoč takrat, ko vsak izmed njih odigra svojo vlogo in prevzame odgovornost. Starši v družini, učitelji pa v šolah.

Po napornem letu so tu vendarle počitnice. Ajda Erjavec starše še enkrat poziva, naj si predvsem vzamejo čas za otroke in pokažejo, da je ta neobremenjeni čas zanje vrednota. Naj gre za obisk narave ali za skupno opravljanje domačih opravil. Starši lahko otroke tudi spodbudijo v druženje z vrstniki in jih vključijo v dejavnosti, kjer bodo prišli v stik z novimi ljudmi in bodo tako krepili svoje socialne veščine. Počitnice so tudi dobra priložnost za preživljanje časa pri starih starših ali drugih sorodnikih in za krepitev odnosov z razširjeno družino. "Otroci imajo potrebo po stiku. Na tehnologijo se naslonijo, če drugih odnosov ni na voljo."