Po za mnoge spornem imenovanju Borisa Štefaneca se je predsednik republike v prvem javnem intervjuju odzval na očitke, ki so pospremili njegovo izbiro. Čeprav se mu osebno ne zdi "fino", da je bil Štefanec tik do imenovanja član PS-ja, pa kot predsednik ni imel nobene druge možnosti, kot da ga potrdi, je pojasnil za TV Slovenija.

Postopek izbire se mu kljub temu zdi slab, zato meni, da bi lahko ta trenutek sprejeli kot priložnost, da slabe prakse popravimo.
S predsednikom republike se je pogovarjala Tanja Gobec.

Če bi bili kot državljan Borut Pahor pred televizorjem in bi izvedeli, da je za šefa protikorupcijske komisije imenovan nekdo, ki je bil še pred dvema dnevoma član največje vladne stranke, bi bilo to za vas kot državljana sporno?
Ne bi se mi zdelo "fajn", vendar bi bil to državljan Borut Pahor. Predsednik republike Borut Pahor pa je moral pri odločitvi upoštevati, ali gospod Štefanec zaradi dejstva, da je bil oz. je član stranke, ni primeren za opravljanje te funkcije, čeprav ima vse druge ustrezne reference in ga je kot takega predstavila tudi izbirna komisija.

Bil sem soočen s povsem resno nevarnostjo, da bi se odločal ustavno sporno. Tega nisem želel, vedel sem, da se bom kot predsednik republike odločil tako, da večini ne bo všeč. Vendar se po svoji vesti in prisegi, ki sem jo dal v državnem zboru, nisem mogel odločiti drugače.
Razumem vaše argumente. Vendar kot državljan Borut Pahor, ki se mu to ne bi zdelo "fino", se seveda ne bi mogli odločati, ali bo ta človek imenovan ali ne. Kot predsednik države pa v imenu državljanov podpišete tak ukaz in tudi državljanom odgovarjate, da ste izbrali najboljše. Kako gre to skupaj? Kot nekdo, ki ima pristojnost, da suvereno odloči, ste se odločili tako, kot se vam je kot državljanu zdelo sporno.
Ne, ni se mi zdelo sporno. Rekel sem, da se mi ni zdelo "fajn". Ampak to ne velja samo za članstvo v senatu KPK-ja. To velja tudi za članstvo v upravnih odborih družb, ki upravljajo državno premoženje, v nadzornih svetih. Tudi tam so ljudje, ki so strankarsko pripadni.
Poglejte, če menimo tako jaz kot državljan in kot predsednik republike in vi, da je članstvo v stranki resna nevarnost za pristranskost, potem zapišimo zakon, da kandidat ne sme biti član stranke. Če tega v zakon ne zapišemo, moram kot predsednik republike paziti, da ne kršim njegovih ustavnih pravic.
Ampak, ali ni to, takšna so bila tudi prva mnenja pravnikov, zelo birokratsko gledanje na vaše pristojnosti? Vi ste rekli, da bi lahko drugačno ravnanje dalo vtis, da gre za lustracijo. Ampak, kje je lustracija v tem, da nekemu kandidatu rečeš, imate vso pravico po zakonu in ustavi, da imate politično prepričanje, da ste član stranke, vso srečo pri tem, ampak kot predsednik države vas ne bom imenoval za predsednika senata, ker sem državljanom dolžan, da pri tem organu absolutno ni vtisa pristranskosti že vnaprej?
Vprašal sem njega in vse druge kandidate, ali obstaja osebna ali kakršna koli druga okoliščina, zaradi katere bi bili pri svojih ravnanjih v težavah, prvič. Drugič, in tega se prosim zavedajte, če bi postavil to merilo zdaj, bi se ga moral držati tudi v ponovljenem razpisu.
Takrat pa bi izbirna komisija – ki tega vprašanja, kakor sem razumel, ni želela postaviti, ker se ji je zdelo ustavno sporno – morala to vprašanje postaviti že na začetku. In tudi naslednji kandidati ne bi smeli nikoli biti člani stranke, če bi hoteli biti kdaj imenovani. Čez dva meseca bom predlagal novega informacijskega pooblaščenca. Ali bom dejal, ker gre za občutljivo mesto z veliko močjo, da sme ali ne sme biti član stranke …
In kaj vi mislite, gospod predsednik? Sme ali ne sme biti član stranke?
Če bom imel dva in bosta imela popolnoma enake reference, eden pa bo v stranki, bi se morda prej odločil za tistega, ki ni v stranki. Vendar pa si moramo zastaviti še eno vprašanje. Ali je članstvo v stranki bolj obremenjujoče za morebitno pristranskost, kot je bilo pred leti imenovanje spoštovanega gospoda Klemenčiča, ki je bil državni sekretar na ministrstvu v neki vladni koaliciji?
Ni bilo. Želim reči, da moram kot predsednik države sem in tja povleči poteze, ki jih javnost niti ne bo takoj razumela niti ji ne bodo všeč pozneje, ko jih bo. Vendar pa moram tako storiti, ker mi tako nalaga vest. In če me vprašate, ali bi danes storil enako, bi storil enako.
Rekli ste, da prevzemate vso odgovornost, da je bil gospod Štefanec imenovan za predsednika KPK-ja. Kje se kaže ta odgovornost? Ali to pomeni, da absolutno stojite za njim, da zagotavljate državljanom, da bo delal nepristransko, da tudi vtisa nepristranskosti ne bo?
Nisem se odločil za gospoda Štefaneca samo zato, ker je bil od 63 kandidatov, ki so šli skozi proces izbirne komisije, edini predlagani kandidat. Če bi menil, da zaradi drugih referenc ne ustreza nekemu liku, podobi predsednika KPK-ja, ga ne bi predlagal. Najprej in predvsem je deloval kot zelo pošten, zelo odkrit, zelo neposreden in suveren sogovornik. Glede tega me je prepričal in tako sem stal za njim kot tudi za obema namestnikoma.
Na koncu je ostalo vprašanje stranke in pri tem sem se zavedal, da hodim po zelo tankem ledu morebitne lustracije. In tukaj vam rečem; ko bomo pisali nov zakon o integriteti – sprašujem danes javnost in tudi goste v studiu – ali je prav, da kandidat ali kandidatka ne sme biti član politične stranke.
In če to napišemo v ta zakon, ali bomo pri holdingu, ali bomo pri zakonih, ki omogočajo, da politika imenuje člane v nadzorne svete in upravne odbore, zapisali, da ne smejo biti člani političnih strank. To bo meni vsekakor zelo olajšalo odločitev. Vprašanje pa je, ali je to prav. Do neke mere vsekakor je.
Moram pa vam povedati svoje osebne izkušnje. Kot predsednik parlamenta, vlade in zdaj države sem sodeloval z ljudmi, ki niso bili člani strank in so bili zelo pristranski v svojih stališčih in odločitvah. In sem sodeloval s člani strank, ki so, ko so opravljali svoje dolžnosti, absolutno abstrahirali svoje članstvo v stranki in se vedli popolnoma nepristransko.

Se lahko strinjam tudi z novinarskega stališča, ampak vtis je, da brez strankarske izkaznice ni več mogoče dobiti položaja.
Tu bi želel nekaj reči. V minulem letu sem imel sedem postopkov, zelo zahtevnih: guverner centralne banke, varuhinja človekovih pravic, predsednik računskega sodišča in drugi. V kratkem času sem sedem imenovanj skupaj z drugimi deležniki, predvsem z državnim zborom, spravil skozi, tudi take z dvotretjinsko večino.
Ampak tokrat se je zalomilo.
Tokrat pa se je zalomilo. In moramo povleči nekaj naukov iz tega. Ne samo da bomo pripravili nov zakon, ki bo določal nov postopek imenovanja komisije. S tem se strinjajo vsi pravniki, da trenutni postopek ne omogoča neke zelo pregledne izbire. Predvsem pa, zdi se, da predsednik republike imenuje senat, v bistvu pa imam zvezane roke, kajti ne morem predlagati svojega kandidata mimo izbirne komisije. Bil sem pred izbiro enega kandidata, presodil sem - ne glede na to, da je bil nekdanji član stranke - da je po svoji konstituciji, moralni, etični, sposoben opravljati svoje delo.
Na novinarski konferenci se je videlo, da niste ravno zadovoljni z izbiro, potem se je dan zatem izvedelo, zakaj je tako. 11 pisateljev je, ko vas je pozvalo k odstopu, vedoč, da ne boste odstopili, zapisalo, da ste sprejeli odločitev in istočasno pljunili nanjo. Mislili so seveda prav to, da če bi imeli večje pristojnosti, bi bila izbira najbrž drugačna. Za vami pa je stal novoizvoljeni senat. Kakšna popotnica je to? Dva podpredsednika sta že odstopila - je to za vas osebni poraz?
Prizadelo me je, da nekdo reče, da se v tem primeru ali pa kadar koli popljuval kakšnega človeka. Imam 100 napak, ampak nisem bil žaljiv in sem se znal tudi opravičiti, če sem kdaj bil. Tako predsednika kot namestnika, in to se vidi z magnetograma novinarske konference, sem podprl in tudi rekel, da imajo vso mojo podporo pri svojem delu. Nisem bil kritičen do njih, bil sem kritičen do postopka.
Zakaj? Zato, ker sem dejal, da se pripravlja zakon o fiskalnem svetu, in rekel sem, če tisti, ki pripravljajo zakon o fiskalnem svetu kanijo ubrati isti postopek, kot ga imamo za izbiro članov senata protikorupcijske komisije, pravim, da je ta postopek zelo slab. Izbirna komisija je imela možnost in si jo je tudi vzela, da je med kandidati izbrala kandidate za podpredsednika, zelo malo izmed vseh prijavljenih, izmed vseh pa samo enega za predsednika in nisem imel druge izbire, kot da samo o tem odločam. To mislim, da ni dobro. Pa ne valim krivde na izbirno komisijo, ampak postopek ni dober in menim, da se o tem vsi strinjamo.
Ampak postopek je še iz časa vaše vlade. Ali je po vašem mnenju KPK potreben? Interpretacija v javnosti: glede na to, da ste bili deležni najmanj kritike za to izbiro v tistem delu političnega spektra, v katerem niso navdušeni nad KPK-jem oz. ga želijo odstraniti oz. menijo, da je nepotreben. Ena od interpretacij je, da ste s to potezo tako okrnili KPK, da ga praktično ni več v potrebni polnokrvnosti. Grobar KPK-ja - in če ne, kako boste to, recimo temu, zagato rešili?
Ko je bila pred leti razprava o potrebnosti KPK-ja, sem glasoval za to, da ga Slovenija potrebuje. Korupcija je težava, ni potrebno, da se s tem ukvarja preveč institucij, toda ta ni odveč. Ko sem postal predsednik vlade in sem proračunskim uporabnikom krčil sredstva, sem komisiji ohranil skoraj vsa, zato da je lahko normalno delovala. V mojem času smo pripravili zakon o integriteti in smo komisiji dali še posebna pooblastila.
Prav tako sem v tem času, ko se je imenovalo vodstvo KPK-ja, skupaj z ustavnimi pravniki pripravil novelo zakona o integriteti. Vse zato, da bi KPK lahko še uspešneje opravljal svoje delo. Lahko rečem eno stvar - ni se zgodilo prvič in žal ne tudi zadnjič, da se pri kakšnem postopku stvari zapletejo.
Če in kolikor bo prevladala modrost, da se, ko se nekaj zalomi, iščejo praktične rešitve, bomo tudi to rešili. Želim si, da bi KPK od 31. marca delal nemoteno, potem pa bomo poiskali pravne načine, jih že iščemo, da bo senat lahko delal tako, da bo korupcija, kolikor je v pristojnosti KPK-ja, preganjana.
Ne pristajate torej na teorije zarote, da vam je bil kandidat podtaknjen?
Nikoli ne razmišljam o tem, dolžan sem se odločati po svoji vesti. Izvoljen sem bil zato, da bi po svoji vesti presojal, kaj je prav in kaj ne. Ko sem sprejel to odločitev, in to se je videlo tudi na mojem obrazu na novinarski konferenci – pa ne zavoljo izbranca, temveč zavoljo postopka – nisem bil najboljše volje. Tudi danes nisem.
Ampak, če bi sprejel drugačno odločitev, da bi bila kratkoročno všeč vam, da bi zavrnil kandidata za predsednika KPK-ja, zato ker je član stranke, potem vedite, da bi danes imeli povsem drugačno diskusijo. Pogovarjali bi se o lustraciji, to pa bi imelo nepredvidljive posledice, ki bi bile slabe za demokratičen občutek v tej družbi.