Že od imenovanja novega senata Komisije za preprečevanje korupcije ne mine dan, ki ne bi prinesel novih informacij in zasukov dogodkov. Izbirna komisija pojasnjuje, da je Štefanec na njih naredil največji vtis in da jih je o njegovem članstvu v Pozitivni Sloveniji, potem ko so ga predlagali za kandidata, obvestila članica in poslanka PS-ja Melita Župevc. A samo članstvo v kateri koli stranki se Štefanecu ne zdi sporno, saj je politično prepričanje temeljna človekova pravica.

V Odmevih se je z Borisom Štefanecem pogovarjal Slavko Bobovnik.

Vaša odločitev je: Ostajam! Ker se po ukazu predsednika države ni zgodilo nič. Kako ne, polovica države govori o tem, vaša pomočnika sta predsednikov govor razumela kot nezaupnico in odstopila, kaj bi se še moralo zgoditi?

Moj stavek, da se ni zgodilo nič, ima nadaljevanje: ni se zgodilo nič, kar bi pri meni sprožilo razmislek, da bi morda po pozivih nekaterih odstopil. Odstop dveh mojih sodelavcev ne pomeni blokade, pa tudi sicer se ni zgodilo nič, da bi bil prepričan, da moram odstopiti. Obratno, trdneje sem prepričan, da ni mesta za odstop.

Se vam je res zdelo povsem nepotrebno predsedniku omeniti, če vas po tem že ni vprašal, da ste član politične stranke?
Ni se mi zdelo potrebno. Po osnovni profesiji sem pravnik in pravniki smo malo čudni ljudje. Predvsem smo zelo strogi pri spoštovanju ustave in zakonov. Ustava zagotavlja, da se v moje politično prepričanje nihče ne sme vtikati. Ustava pravi, da smo pred zakonom enaki in da je ena izmed temeljnih človekovih pravic tudi politično prepričanje. Glede na dejstvo, da sem poznal zakonske pogoje, ki jih moram izpolnjevati kot kandidat za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, se mi ni zdelo niti potrebno niti nujno.

Ampak, če že sami niste povedali in vas izbirna komisija ni vprašala, so vam to vprašanje zastavili v kabinetu predsednika. So ravnali neustavno?
To bi težko komentiral. Kot sam razumem zaščito človekovih pravic, je verjetno res vprašljivo, ali je bilo vprašanje, v kateri stranki ste bili, kakšnega prepričanja ste, na mestu. Popoldne sem o tem napravil primerjavo, da me tudi o moji veroizpovedi niso spraševali ali – če želite, da bo zadeva še bolj slikovita – tudi o spolni nagnjenosti ne. To so vse človekove temeljne pravice.

Po drugi strani pa po odločitvi, da kandidirate, verjetno niste izstopili iz cerkve, ki ji pripadate, iz stranke, v kateri ste bili, pa ste. Če je to povsem nepomembno, zakaj pa ste potem izstopili?

Ko mi je predsednik republike sporočil, da me je izbirna komisija predlagala kot edinega kandidata za predsednika, a da še premišljuje, ker še ni opravil vseh pogovorov s kandidati za moja namestnika, sem ugotovil, da je zadeva zelo resna. Moj premislek je bil, da je to napravil tudi kakšen predsednik, ko je bil izvoljen in je zamrznil člansko izkaznico. Razmišljal sem, da bi bilo vendarle dobro izstopiti, da ne bi povzročal sebi in komisiji, ki jo bom vodil, težav. Prepričan sem bil, da mi stranka tega ne bo zamerila, ker ve, zakaj se je to zgodilo – da zmanjšam kritiko o nepristranskosti do članov na najmanjšo možno mero.

Vendarle ste s tem priznali, da to igra nekakšno vlogo. Vaša kandidatura zanesljivo ni neustavna. Ampak ko k zakonitosti dodamo kontekst, naravo funkcije in primernost, dobimo malce drugačen pogled. Tudi kandidatura sina, brata ali sestre katerega vidnih preiskovancev komisije bi bila ustavna, bi se vam zdela primerna?
V tem ne bi videl velikega problema. To je verjetno ugotovil tudi zakonodajalec, ko je pisal načela zakona o integriteti in boju proti korupciji v tistem členu, ki govori, da se člani komisije, če je prizadeta njihova sposobnost nepristransko odločati, da se lahko izločijo. Za primere, ki jih navajate, bi se lahko tako odločil. Zakon celo pravi, da če so v postopku sorodniki do 4. kolena, se moraš izločiti. Lahko pa tudi stranke v postopku, če dvomijo o nepristranskosti, predlagajo izločitev in tedaj si dolžen o tem razmisliti in se odločiti. Že zakonska varovalka torej obstaja. Zdaj je o tem veliko govora in to je edina temna senca na ves ta postopek. Odkrito bom povedal, da imamo v Sloveniji nekaj tisoč sodnikov in tožilcev, ki tudi obravnavajo korupcijo, v primerih posameznih kaznivih dejanj jo preganjajo, izrekajo sodbe in kazni in kolikor vem, nihče ni bil vprašan po politični opredelitvi. Verjemite mi, velika večina sodnikov je vendarle politično opredeljenih.

Če ostajate na položaju, kako boste delali. Vse parlamentarne stranke mislijo, da morate odstopiti, to od vas pričakuje dobršen del javnosti, vsi ugledni pravniki, ki so se oglasili te dni, so mnenja, da bi bil vaš odstop najboljši izhod iz nastale situacije?
Del javnosti meni, kot pravite. A sam pri teh skupinah ne bi uporabil dobršen del, temveč majhen del. Pravni strokovnjaki s fakultete so slovenski javnosti povedali, da bi bilo dobro, da mi dajo priložnost, naj se dokažem z delom. Ne pa da se že pred prevzemom funkcije – prevzel jo bom 31. marca – že postavlja vprašanje, ali sem sploh primeren. Najglasnejši so seveda politiki, a tu ne gre za politične odločitve, temveč za spoštovanje zakona in ustave. Politika s tem nima nič.

Res je, da so pravniki rekli, kar pravite, a so poudarili tudi, da ob pravu obstaja še etika, morala. Ste prepričani, da ste zadostili tudi tema principoma?
Prepričan sem, da je tako. Nimam slabe vesti, ta pa je področje etike. Nikogar nisem prizadel. Že vnaprej govoriti, da ne bom mogel delati kot predsednik protikorupcijske komisije samo zato, ker sem bil član in sem izstopil, je po mojem mnenju neetično.

In zanimivo, medtem ko vas pozivajo, veliko ljudi poziva k odstopu, pa vi ne odstopite, ste hkrati mnenja, da bi to zaradi svojih domnevnih, še ne dokazanih grehov moral storiti g. Janković. Češ da je stranka ujetnica g. Jankovića. Ne bo komisija vaša ujetnica?
Bil bi zelo oprezen. Vaši kolegi novinarji so me o tem spraševali, a sem izrecno povedal, da v tem primeru ne izražam mnenja kot predsednik KPK-ja, ampak kot nekdanji član Pozitivne Slovenije. Je pa med gospodom Jankovićem in mano velika razlika – Janković je politik, jaz pa nisem politik. KPK ni političen organ, ampak je državni organ. Neposredno s politiko nimam zveze, zato je moj položaj bistveno drugačen.

Ne trdim, da ste vse te polemike stoodstotno zakuhali vi, g. Štefanec, lahko pa bi jo, pravzaprav edini razpletli. Ne bo nobenega razmisleka več o tem, da bi odstopili?
Ne. Prej ste govorili o javnosti, ki kliče k odstopu. Del javnosti, ki mi je naklonjen – to je del, na katerega dam veliko, saj so ljudje, ki me poznajo – pa mi ni dal nobenega odziva, da bi moral odstopiti, temveč nasprotno. Od mene zahtevajo, lahko narediš kar koli, samo odstopiti ne smeš. Tega se bom držal.