V teh dneh proslavljamo 20 let Slovenije v Evropski uniji. Tej zvezi se je pridružila v deseterici držav ob največji širitvi Unije doslej. A pred tem slavnostnim dogodkom je bilo potrebnih veliko manjših in večjih korakov. Leto prej je bil izpeljan referendum, volivci so odločali tako o vstopu v Evropsko unijo kot v Nato. Čeprav je bil glede Nata pozitiven izid dolgo negotov, sta na koncu obe vprašanji dobili prepričljivo podporo, pridružitev Natu 66-odstotno, EU-ju pa kar 89-odstotno. Volilna udeležba je bila za današnje razmere zavidljivo visoka, 60-odstotna.
Referenduma sta bila posvetovalna, tako kot kar trije, ki se napovedujejo zdaj, a nihče ni niti pomislil, da volje ljudi ne bi upošteval. Tako so se parlamentarne stranke lotile dolgotrajnega, na trenutke bolečega spreminjanja ustave. Šlo je namreč tudi za prenos dela suverenosti mlade države na Bruselj.
O tistem obdobju in o Sloveniji v Evropski uniji danes se je Tanja Gobec pogovarjala s takratnim predsednikom državnega zbora Borutom Pahorjem:
V tistem času ste bili predsednik parlamenta, pozneje tudi vlade in države. 3. maja pred 20 leti ste predali zastavo Slovenije pred parlamentom v Strasbourgu. Kakšen je vaš spomin na ta dogodek?
To so bili zelo vzneseni občutki, toliko bolj zato, ker se spomnim, da sem med protokolarnim govorom, ki sem ga znal na pamet, začel razmišljati o tem, da sem prvi Slovenec, ki govori uradni jezik Evropske unije, enega od 24. uradnih jezikov Evropske unije in da je slovenščina postala uradni jezik skupnosti skoraj 500 milijoni ljudi. To me je absolutno fasciniralo.
Na referendumu je bilo 89 odstotkov volivcev za vstop v Unijo. Tudi zdaj se napovedujejo referendumi, ki bodo prav tako posvetovalni in se govori o tem, da saj morda pa se nato ne bo spoštovalo volje ljudi. Ali je bil takrat sploh kakšen dvom, da se ne bi volja ljudi upoštevala?
Nikakršnega. Rad bi spomnil na okoliščino, ki se jo mogoče danes preveč zanemarja: tako na plebiscit kot na referendume smo se odpravili z usklajeno voljo politike. Mi smo imeli sporazum strank za plebiscit, ki je bil dosežen v decembru leta 1990 in ki je določal oblikovanje koordinacije parlamentarnih strank, samo Slovenska nacionalna stranka ni sodelovala. Takrat smo se za to odločili Janez Drnovšek, Janez Janša, jaz in še nekateri voditelji in ta koordinacija je od poletja 1997 do januarja leta 2004 opravljala pionirsko delo, razčistila je vse velike politične teme. Tako da sem kot predsednik parlamenta lahko vedno začel vsako redno sejo parlamenta s tistimi vprašanji, ki so zadevala prilagajanje slovenskega pravnega reda redu Evropske unije. To je bilo to.
Mukotrpno delo je bilo opravljeno tudi na ustavni komisiji. Spomnimo se, koliko je bilo mnenj pravnikov, ustavnih pravnikov, politične debate, ampak na koncu ste se poenotili.
Koordinacija je opravila veliko delo in tega bi se mogoče danes politika lahko kdaj spomnila ter to izkušnjo uporabila.
Takrat sta bila v opoziciji Janez Janša, Andrej Bajuk, a take enotnosti, da bi tudi v kampanji vsi nagovarjali enako, potem ni bilo več.
Ne, ker za to, da smo do plebiscita prišli z zelo različnimi stališči do končnega enotnega stališča, je potreben čas, zaupanje in pogovarjanje. Tako je bilo tudi pri Evropski uniji, kajti pri nekaterih stvareh so se kopja zelo lomila. Nazadnje smo morali spremeniti ustavo zaradi treh stvari: ena od teh treh stvari je bila tudi liberalizacija nepremičninskega trga. Kar je bila usluga španskemu kompromisu, ki je rešil italijanski in slovenski obraz, ker je prišlo do zadrege v pogajanjih. Tukaj so bile torej tudi zelo prelomne stvari in ni bilo vselej lahko, ampak zaupanje je odigralo svojo vlogo.
Kaj se je dogajalo od takrat naprej? 20 let je od tistega 1. maja 2004 in vtis je, kot da smo vse velike stvari kot država že naredili – ob osamosvojitvi menjava družbenega sistema in potem ob vstopu v Unijo velike prilagoditve, velike reforme. Od takrat naprej pa zaostanek. Sami ste bili v treh vlogah. Koliko odgovornosti nosi politika, politiki?
Menim, da to, kar je bila naša prednost, je bilo hkrati tudi naše prekletstvo in to je, da smo vstopili v Evropsko unijo kot najbolj razviti. Zaradi tega smo imeli strah pred spremembami, ostali pa tega strahu niso imeli. Ne rečem, da je bilo vse, kar je bilo pri njih spremenjeno, odlično in prav, toda pri nas je marsikaj, kar bi bilo treba spremeniti, ostalo nespremenjeno, ker je obstajal strah, da se ne sme preveč hiteti, da moramo iti zelo postopoma.
Evropske volitve so pred nami. Bili ste tudi evropski poslanec. Volilna udeležba je bila do zdaj res zelo nizka. Prej ste omenjali slovenščino kot uraden jezik Unije, letos bomo dobili še enega evropskega poslanca več. Kje vidite razlog, da evropske volitve v 20 letih niso prepričale več volivcev?
Zdi se mi, da obstaja v Sloveniji neki napačen vtis, da je, prvič, Evropa samoumevna in da bo tukaj za vedno, to sploh ni nujno res, mi se bomo za to morali še zelo potruditi, in drugič, da Slovenci nimamo nekega vpliva v Evropski uniji. Imamo ga toliko, kolikor imamo velike ideje. Nismo velika država, imamo pa lahko velike ideje, in ko jih imamo, nam Evropa prisluhne, glede tega imamo dokaze.
Vi ste bili kot kandidat za evropskega poslanca prototip, da je mogoče biti izvoljen s preferenčnim glasom.
Da, jaz sem bil prvi.
Nekateri starejši gledalci se bodo spomnili vašega razočaranja ob tisti izvolitvi, ker niste bili namenjeni v Bruselj, pa ste potem tja šli.
Da, do takrat se nikoli nikjer ni zgodilo, da bi preferenčni glas odločal o tem, da je nekdo iz zadnjega mesta izvoljen in to se je pri nas zgodilo. Zdi se mi, da je takrat ta konstruktivna vloga predsednika državnega zbora odigrala neko svojo vlogo pri popularnosti in nas vse na neki način presenetila.
Sprašujem to tudi zato, ker se zdaj sestavljajo evropske liste in na levem polu, predvsem pri parlamentarnih strankah, se zdi, kot da so nekateri prav po sili na teh listah. Je to dobra popotnica, če govorimo, da je Evropska unija tako pomembna?
No, jaz bi se vzdržal komentiranja aktualnih stvari. Naj pa rečem eno stvar: že v več svojih nastopih v zadnjem času doma in v tujini sem dejal, da bodo to zgodovinske volitve. Mislim, da bo prišlo do nekega premika. Žal se mi zdi, da do premika v neko veliko bolj ozko desno politiko, kot smo jo zdaj imeli. Verjetno bo ostala ta politična kompozicija na oblasti, vendar pa z nekaterimi usmeritvami, ki jih do zdaj Evropa ni slavila.
Ko omenjate desne stranke oziroma poslanske skupine – vajeni smo tega v domači politiki, ampak zdaj se že pred evropskimi volitvami izjasnjujejo, katera poslanska skupina bi sodelovala s skrajno desnimi strankami. Kaj nam to pove?
Zdaj sem več v Bruslju in čutim razpoloženje, da se obeta neka sprememba. Nekatere teme, ki so bile potisnjene v ozadje ali pa so bile naslovljene s prelahko roko, s premajhnim občutkom za detajle, ki pa ljudi zanimajo – od zelenega prehoda do ilegalnih migracij. Vse te teme bodo dobile nek svež pečat, a ne nujno takega, kot bi si morda kdo na levi želel, ampak s tem bo treba živeti. Najbolj pomembno je, da Evropa vendarle ostane skupaj, da živi demokratično. To je edini njen adut za preživetje in da ostane varna. Varnost Evrope ni več tako samoumevna, kot je bila. Tudi to bo tema.
Bili ste predsednik vlade v času velike gospodarske, finančne krize, bili ste predsednik republike v času pandemije covida-19. Kdaj se je po vaših izkušnjah 20 let Slovenije v EU-ju ta odzvala najboljše in kdaj najslabše?
Mislim, da je v osnovi Evropska unija nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo. Tudi zdaj v tem desetletju, ko smo doživeli dve veliki krizi, finančno in zdravstveno, se je Evropa na nek način izkazala in mi smo od tega nekaj imeli – tudi Slovenci – in tega ne smemo jemati za samoumevno. Če hočemo, da bo tako tudi naprej, potem moramo to Evropo narediti še bolj živo in živahno, kot je, zaradi česar sem jaz vendarle optimist. Novembra lansko leto je parlament pozval Evropski svet, da razmisli o novi konvenciji o prihodnosti Evropske unije in o spremembah, ki bi povečale njeno učinkovitost. To bo seveda ena zanimiva, dolga polemična razprava, ampak zelo koristna, če hočemo Evropsko unijo narediti konkurenčno v svetu.
Roman Prodi je za časopis Delo rekel: "Za danes in jutri nisem optimist, za prihodnost morda bolj." Pa vi?
Prodija bom srečal prihodnji teden in se tega pogovora veselim.
Želite postati posebni odposlanec za dialog med Beogradom in Prištino. Podprl vas je predsednik vlade, tudi predsednica republike. Zdi se kot ena od tistih funkcij, ki se le redko zgodi v Sloveniji, in sicer da se ne spotika že na začetku. Torej, kakšen je zdaj postopek?
Vsem sem hvaležen za podporo, tudi tistim, ki se morda niso oglasili, pa bi imeli kakšno kritično pripombo. Tako da imam občutek, da v Sloveniji uživam to podporo in to mi veliko pomeni. Zelo skrbno in odgovorno se pripravljam, verjetno bo ta teden iz moje pisarne in z ministrstva za zunanje zadeve v Bruselj romala moja kandidatura, v njej pojasnjujem razloge, zakaj se čutim primernega za reševanje tega vprašanja. Ne nazadnje ima Slovenija, pa tudi jaz status, se mi zdi, enega poštenega posrednika, bogate izkušnje v tej regiji in seveda tudi nabor svojih zamisli, kako bi osvežili ali oživili ta dialog, ki zastaja. Sploh je varnostna in politična situacija v regiji zelo skrb vzbujajoča.
Kaj pa besede srbskega predsednika Vučića, ki je označil Slovenijo po delu v Združenih narodih kot odvratno? Potem se je sicer opravičil, da ni mislil na ljudstvo, pač pa na politike.
Bojim se, da je to šele začetek in da gremo v neko obdobje, ko se bomo morali žal prevečkrat navaditi na take surove in neprimerne izjave.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje