V pogovoru za našo spletno stran je Stane Padežnik popisal številne težave, s katerimi se spoprijemajo slovenski slepi in slabovidni, ter izrazil pričakovanja, povezana z nastopom novega ministra za delo Ivana Svetlika.

Kakšno je življenje slepih in slabovidnih v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Na splošno kar dobro, kljub temu pa so konkretne težave - veliko slepih in slabovidnih nima računalnikov in, če nimajo računalnikov, ne morejo imeti prilagojene opreme, da bi lahko na njim dostopen način prebirali informacije, se povezovali z medmrežjem. Imamo veliko komunikacijskih ovir. Tu so še gibalne ovire, ki nam jih na pot postavljajo prebivalci mest - največkrat so na pločnikih (količki, panoji, avtomobili), na cestah. Na pločnikih in javnih površinah ni talnih oznak in kontrastnih barv za slabovidne, kaj šele tipnih ali reliefnih kot na primer v Švici, kjer so vse črte na tleh, na primer zebre, oranžne in reliefne, debele nekaj milimetrov, da se jih da zatipati.

Kako je z enakopravnostjo in polnopravnostjo slepih in slabovidnih v Sloveniji?
Slepi in slabovidni so enakopravni državljani. Imajo na primer možnost voliti na prilagojenih voliščih. Do pred kratkim niso imeli pravice dobiti odločb in gradiva iz sodišč in drugih javnih organov oblasti v prilagojeni obliki. Z odločbo ustavnega sodišča bo to zdaj mogoče. Mislim, da smo enakopravni. Gre bolj za to, da se predpisi ne izvajajo dovolj dobro. Osnovnošolski otroci, na primer, so po zakonu o devetletki in drugih predpisih vključeni v osnovne šole, vendar to ne poteka dobro, ker učitelji niso dovolj dobro strokovno usposobljeni za delo. Tako pa je zato, ker se ne javljajo na razpise za seminarje, čeprav bi se morali, ker si šole ne izposojajo dovolj prilagojene opreme za otroke (učbeniki, prilagojeni za slepe in slabovidne) ipd. Enake možnosti bi imeli, če bi zaživela pravica do celovite obravnave in rehabilitacije slepote oz. slabovidnosti. To pravico imamo od 11. julija, ampak bojim se, da strokovne službe ne mislijo tako kot mi - mislijo, da nismo upravičeni do rehabilitacije, saj nimajo strokovnega mnenja.

Imajo slepi in slabovidni, sposobni za delo, velike težave z iskanjem zaposlitve? S čim vse se pri tem spoprijemajo?
Služb za slepe praktično ni. Imamo ekonomiste, pedagoge, muzikologe, socialne delavce, informatike in računalničarje - vse visoko izobražene. Imamo filozofe, profesorje zgodovine, sociologije ipd. Se javljajo na razpise, ampak, če napišejo zraven, da so slepi, potem niso niti povabljeni na razgovor. Če pa tega ne napišejo, imajo slabo vest. Če so vabljeni na razgovor, v kadrovskih komisijah hitro pride do odklonilnega stališče, zato se ne da. Silno redko v zadnjem letu oz. dveh so nekateri našli zaposlitev - lahko bi jih našteli na prste ene roke. Koliko se jih je zaposlilo po zakonu o kvotnem sistemu, pa niti država ne ve.

Kako je za slepe in slabovidne poskrbljeno s socialnega vidika - npr. v obliki pomočnikov?
Slepi in slabovidni so prehitro upokojeni. Nekaterim sicer to prija, vendar imajo zato nizke pokojnine. Imajo dodatek za pomoč in postrežbo, toda 100-odstotno slepi sploh ne prejemajo celotne višine dodatka. Že tukaj je neka razlika med tistimi, ki še imajo nekaj vida, in drugimi invalidi, ki se lahko svobodno gibajo naokrog. Tisti, ki imajo samo poklicne šole, imajo sploh nizke plače in so zato socialno ogroženi. Glede pravice do spremljevalca pa tako. Slepi potrebujejo pravico do asistenta, ki mu mi rečemo spremljevalec. Te zakonske pravice pa ni, ima pa Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije eksperimentalni program - mrežo spremljevalcev. Mi ustvarjamo to mrežo in dobivamo del sredstev od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, del pa iz FIHA. Prostovoljce usposobimo za spremljanje s tečajem. Ker je denarja malo, je pravico do spremljevalca mogoče koristiti le do 10 ur na mesec. Prej je bilo 15 ur, vendar je bilo denarja malo, oskrbovancev pa vedno več.

Dotakniti se velja še psihološkega vidika življenja slepih in slabovidnih. So v Sloveniji morda stigmatizirani? Kako jih naša družba sprejema?
Vse boljše, hvala bogu. Vse bolj smo opazni tudi v medijih. Mediji so pripomogli k temu, da se je podoba slepih in slabovidnih izboljšala, še vedno pa čutimo medijsko blokado, kadar želimo o čem informirati javnost, pa mediji ne posredujejo informacij, ali pa objavijo samo tiste informacije, ki se jim zdijo zanimive. To so bolj rumene vsebine (če je kaj narobe, če se kdo pritoži). V psihični stiski so tisti, ki so v fazi izgubljanja vida. Tisti, ki že dalj časa živijo s slabim vidom ali brez njega, so se že navadili na nov način funkcioniranja. Nenazadnje imajo občinska društva slepih in slabovidnih, ki jih je po Sloveniji devet, posebne socialne programe, s katerimi pomagajo tistim, ki pozneje oslepijo (torej ne ob rojstvu). Imamo programe za orientacijo, samourejanje, računalniško opismenjevanje, braillovo opismenjevanje - s tem blažimo posledice oslepitve. Država pa tega ne počne. To pomeni, da mi opravljamo te storitve, namesto da bi jih (vsaj delno) javne službe.

Slovenija ima novega ministra za delo, družino in socialne zadeve Ivana Svetlika. Kaj slepi in slabovidni pričakujete od njega?
Da bo v resnici izpolnil tisto, kar je povedal in obljubil 1. decembra letos, to pa je, da bo razvijal socialni dialog v večjem obsegu, kot se je to dogajalo do zdaj, da bo s pomočjo naših nasvetov in pripomb poskušal doseči spremembe veljavnih predpisov, ki v določenih točkah niso dovolj dobri, da si bo prizadeval za to, da gre zakon o izenačevanju možnosti invalidov čim prej v parlament in je sprejet, da obravnavo v parlamentu čim prej doživi zakon o dolgotrajni oskrbi, pomembna pa je tudi pravica do osebne asistence (spremljevalca) v okviru omenjenega ali posebnega zakona. Pričakujemo torej posluh, ki ga je obljubil.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si