V tem času so namreč ljudje zaznamovali umiranje sonca in se veselili njegovega ponovnega rojevanje. Božič kot krščanski praznik se je začel praznovati v četrtem stoletju, ko je Cerkev ta dan določila kot dan Kristusovega rojstva, hkrati pa ga označila tudi za začetek leta. Rimljani so namreč za začetek leta že določili prvi januar, Cerkev pa je datum premaknila. Šele v 17. stoletju je papež Inocenc XII. datum za praznovanje novega leta spet prestavil na 1. januar in tako ločil praznovanje Jezusovega rojstva od začetka novega leta. To je po Bogatajevem mnenju tudi odgovor na vprašanje, zakaj so si vse navade v božično-novoletnem času tako podobne.

V pogovoru z etnologom nas je zanimalo tudi, kako stara je tradicija postavljanja jaslic in dreveca. Razložil nam je, da je to razmeroma mlad kulturni pojav, sploh postavljanje drevesca.

Drevesca prvič v 17. stoletju
Prva pričevanja o postavljanju božičnega drevesca so se po Bogatajevih besedah pojavila v 17. stoletju v protestantskem okolju, nato pa se je navada širila po Evropi. Opozoril je, da je okraševanje okolja z zimzelenimi rastlinami v tem prazničnem času zelo stara navada, ki presega krščanske okvire.

Tudi na Slovenskem je navada postavljanja smrečice v božičnem času zelo stara, vendar ne v taki obliki, kot jo poznamo danes, ko se smrečico postavi na neko stojalo in okrasi. V preteklosti so se smrečice namreč obešale na strop, tako da so visele z vrhom navzdol. Ljudje so si svoje bivalno okolje okrasili s tistim, ker je bilo naravno. Nabrali so različna semena in fižol ter jih nataknili na nit, na police in omare pa so postavili hruške, jabolka in orehe. Ta okrasitev je prikazovala človeško veselje zaradi pridelka v preteklem letu, hkrati pa tudi upanje, da bo tudi prihodnje leto tako dobro. Smrečica v takšni obliki, kot jo poznamo danes, se na Slovenskem pojavi šele v 20. stoletju, na podeželju pa se začne uveljavljati še kasneje, po drugi svetovni vojni, je še poudaril etnolog.

Jaslice na Slovenskem prej kot drevesce
Nekoliko starejše so jaslice, ki so nastale iz bolj praktičnih razlogov, pravi Bogataj. Po njegovih besedah so si jezuiti na Portugalskem v 17. stoletju izmislili način, kako prikazati globji pomen božiča. Omislili so si lutko Jezusa, ki so jo verniki lahko vzeli v roke in jo zibali, ko so prišli v cerkev. "Jaslice so aranžirano prizorišče Kristusovega rojstva in ne njegova upodobitev," je dodal.

Pohod jaslic pa je bil dolg, pravi Bogataj. Najprej so to navado sprejeli v mestih in tudi po gradovih, postopoma pa tudi na podeželju. Na Slovenskem jaslic pred začetkom 19. stoletja večinoma niso poznali. Nekaj primerov se je sicer pojavilo že prej, med njimi so najstarejše jasilce v velesovskem samostanu, ki so izdelane iz voska in obelčene v svilo. V začetku 19. stoletja se kultura jaslic izjemno razvije, zlasti v alpskem svetu. Kot meni Bogataj, se Slovenija danes s svojo dediščino postavljanja jaslic lahko pohvali, saj je to eno izmed pomembnih področij naše narodne ustvarjalnosti, hkrati pa izkazuje vse tipe jaslic, ki jih danes v svetu poznamo.

Božič še vedno družinski praznik
Na koncu smo Bogataja povprašali še o tem, kakšno je praznovanje božiča danes. Božič je bil že v preteklosti izrazito družinski praznik in tako je še danes, nam je odgovoril in nadaljeval: "Javno praznovanje božiča je bilo v času Jugoslavije prepovedano, po osamosvojitvi pa je božič postal plen množičnega potrošništva in brezglavega nakupovanja." Še vendo pa ta praznik ljudem, tako vernim kot nevernim, omogoča, da si vzamejo čas zase.