Osrednja slovesnost ob prazniku je potekala v Murski Soboti, in sicer pod naslovom Kako je ljubezni ime?. Slavnostni govornik je bil okolijski minister Janez Podobnik. Poudaril je, da se je Slovenija v času po 1. svetovni vojni, ko je izgubila pomemben del Primorske in Koroške, znašla v hudi stiski. Ko je vse kazalo, da je Bog zaprl vrata slovenski prihodnosti, je zažarel velik žarek upanja - dobili smo Prekmurje, je dejal minister. Prekmurci so po njegovem zavedni Slovenci, ki so v dolgih obdobjih skrbno gojili slovenski jezik.

S prekmurskim praznikom slavimo zvestobo slovenstvu
Podobnik je dejal tudi, da na ta prekmurski praznik slavimo zvestobo slovenstvu. Ob tem se je dotaknil tudi aktualne politične teme - odnosov s Hrvaško. Zatrdil je, da moramo kljub drugačnim časom v Evropi za naše ljudi in interese še vedno poskrbeti sami. Zvestoba slovenstvu nam omogoča, da smo dobri in pravični sosedi, hkrati pa pomeni to, da se z vsakim korakom borimo za pravično mejo s sosedi in da si ne dovolimo vzeti tistega, kar so imeli naši predniki in kar varujemo za naše potomce, meni minister.

Vse razvojne priložnosti te regije za zdaj niso bile izkoriščene, pravi Podobnik, ugotovimo pa lahko, da regija v zadnjem času doživlja razvojni zagon. Med najpomembnejšimi razvojnimi projekti naj bi bila zaključna faza gradnje pomurskega avtocestnega kraka. Kot minister za okolje in prostor je omenil tudi Muro, ki je izjemen vodni vir, izgradnjo pomurskega vodovoda in skrb za varstvo vodnih virov. Pomembna se mu zdi tudi ustanovitev lastne škofije.

Prekmurci so vedno bili in vedno bodo Slovenci
Prekmurci so do konca 1. svetovne vojne živeli znotraj ogrske uprave v okviru Avsto-Ogrske. Leta 1919 je z določitvijo meje na pariški mirovni konferenci Prekmurje pripadlo takratni Kraljevini SHS. 17. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje nad Prekmurjem predala civilni oblasti, kar je pomenilo ponovno združitev pokrajine z matično domovino po 900 letih.

Po koncu 1. svetovne vojne je delegacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na pariški mirovni konferenci zahtevala, da se ozemlje Prekmurja vrne matični državi; Prekmurci so to želljo zapisali v t. i. bogojinsko deklaracijo. Poudarili so, da so vedno bili in bodo Slovenci in zato želijo živeti v enotni, združeni Sloveniji.

Vrhovni svet pariške mirovne konference je mejo potegnil po razvodju rek Rabe in Mure, s tem pa je več slovenskih vasi in 6.087 Slovencev iz Porabja ostalo v Ogrski. Vodja pogajalske skupine Kraljevine SHS Matija Slavič je julija 1919 zaprosil za pooblastilo za vojaško zasedbo Prekmurja. Redna vojska Kraljevine SHS je v Prekmurje vkorakala 12. avgusta, dan pozneje pa zasedla celotno ozemlje, ki je Kraljevini SHS pripadlo po pogodbi. Nekaj dni zatem, 17. avgusta, je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih vojaška oblast predala upravo nad pokrajino civilnemu upravitelju.

Feri Horvat je ob tej priložnosti dejal, da mu je žal le, da praznovanje nekoliko kazi nasprotovanje prazniku poslanke madžarske narodne skupnosti Marije Poszonec. Horvatu se to zdi neupravičeno in nerazumno.