So osebe z disocialno osebnostno motnjo, med katere sodijo tudi psihopati in sociopati, za večino utelešenje zla, res ekskluzivno zlobne? Zgodovina nam kaže, da ni čisto tako in v ustreznih okoliščinah se lahko marsikdo, ki je morda na meji, hitro znajde na temačnejšem delu psihološkega spektra. Kdaj se to zgodi, koliko je takšnih diagnosticiranih "zlobnežev" in "zlobnic" ter kakšen vpliv imajo v družbi, smo se pogovarjali z Miranom Pustoslemškom. Vabljeni k branju.

Če za začetek najprej podava definicijo. Kaj je pravzaprav zlo z vidika psihološke analize, se pravi, ali sploh obstaja? Kako ga vidijo psihologi? Je to nekaj, kar je črno-belo, ali gre za več odtenkov sive? Kdo sploh so osebe z disocialno osebnostno motnjo?

Imanentnost zla je znanstveno vprašanje – ali je to nekaj, kar človek ima, ali je to nekaj, kar pridobi, denimo z okoliščinami v odraščanju. Resnica je zapletena in obstaja več teorij.

Pojem zla lahko razumemo v več kontekstih. Če vzamemo za primer patološko simbiozo, ki je dokaj pogosta v postmodernizmu, mama sinu povzroča veliko škodo v maniri tlakovanja poti v pekel z dobrimi nameni. Ampak v tem primeru se škoda ne povzroča namerno. Zlo karakterizira zavestna manipulativnost, odsotnost sočutja, zato ga v okviru aktualno veljavne klasifikacije psihičnih motenj največ zajema disocialna osebnostna motnja. Lahko pa skoraj identično sliko vidimo pri nekaterih organsko pogojenih stanjih in nekaterih drugih motnjah. Seveda je zlo v veliki meri determinirano z družbeno konstrukcijo resničnosti, denimo srednjeveška pravica fevdalca do prve noči nevest ali pa kamenjanje "prešuštnic" v radikalnih islamskih državah.

Lahko torej razmišljamo o zvezni spremenljivki, lahko pa tudi o črno-beli. Najprej je treba definirati, kaj disocialna osebnostna motnja sploh pomeni. Trenutno veljavna diagnoza pri tem ni popolnoma natančna. Obstaja namreč več podvrst disocialne osebnostne motnje, diagnoza pa zajema tako najhujše oblike psihopatije kot tudi take osebe, ki so bistveno manj nevarne družbi. Zatorej ne moremo natančneje opredeliti omenjene motnje in je zadeva na neki način sporna.

Značilno za disocialno osebnostno motnjo je, da so te osebe skrajno egocentrične. Vendar pa je do neke mere vsakdo egocentričen in je zato težko postaviti jasno definicijo, kdaj je to družbeno škodljivo. Tudi pomanjkanje sočutja je ena bistvenih kategorij, ki gre z roko v roki z egocentrizmom in prav pomanjkanje sočutja do drugih je bistvo psihopatije; nadgradnja tega pa je celo uživanje v trpljenju drugega, se pravi, sadistični užitek.

Vendar, če ima takšna oseba zadovoljene neke osnovne potrebe, ni nujno, da bo dejavna v tem disocialnem smislu. In obratno, če pride v družbi do nekih okoliščin pomanjkanja, lahko postane disocialen marsikdo, ki sicer ne bi bil. Ko gre za preživetje, se lahko te zadeve izrazijo bistveno drugače in pri večji količini ljudi. Kot vemo, je v vojni takšna oblika disocialnega vedenja celo zaželena.

To ugotovitev vidim nekako v luči teme vaših predavanj, v katerih govorite o imanentnosti oz. neki neizbežni vrojenosti zla v vsakem izmed nas. Napeljuje na to, da ima zlo več odtenkov. A vendar, če izhajam iz osebne izkušnje, je prva stvar, na katero pomislim ob besedni zvezi zla oseba, sociopat ali psihopat. In seveda ne pomislim nase, svojega soseda, prijatelja. Ali družba torej potrebuje zlo, glede na to, da se skriva v vseh nas? Bile so npr. opravljene raziskave, ki so pokazale, da so psihopate s pridom izkoriščali v drugi svetovni vojni, ker so počeli stvari, ki jih drugi niso želeli in tako določeni strani pomagali priti do zmage.
Termin "potrebuje" ni ustrezen. Družba disocialnih oseb ne potrebuje, ampak so preprosto prisotne. Seveda so lahko v določenih okoliščinah koristni družbi, predvsem pa so koristni sami sebi.

Glede disocialne motnje so bile opravljene dokaj natančne raziskave, ki so ugotovile, da je takšnih oseb nekje med tremi in štirimi odstotki moške populacije, znotraj teh pa naj bi bil en odstotek tistih težjih psihopatov. Pri ženskah je ta odstotek manjši, se pravi takih z disocialno osebnostno motnjo naj bi bilo en odstotek, od tega pa jih je med 25 in 33 odstotki težkih primerov.

Stvar je taka: če nekdo v nekih normalnih okoliščinah manifestira te lastnosti, potem mu lahko podelimo ustrezno diagnozo. To pa ne pomeni, da bi se vsakdo v nekih izrednih okoliščinah odzval po tem disocialnem tipu.

Če govorimo npr. o drugi skrajnosti na tem kontinuumu, se pravi altruizmu in žrtvovanju za drugega, je jasno, da to izključuje teorijo o kontinuumu. Znanost danes to motnjo opredeljuje kot kombinacijo bioloških dejavnikov, ti so dokaj dobro dokazani, seveda pa so pomembni tudi psihodinamski dejavniki. Če imamo torej biološko podstat za te motnje in neke neugodne psihodinamske okoliščine že v otroštvu, potem je verjetnost te motnje zelo visoka.

Na začetku ste že omenili, da je pri tem mogoča tudi druga smer razvoja. Spomnim se primera Jima Fallona, ameriškega profesorja, ki se intenzivno ukvarja z raziskovanjem možganov psihopatov, v BBC-jevem dokumentarcu. Fallon je s pomočjo tomografije in genskega testa pri sebi odkril prav vse biološke predispozicije za izredno nasilnega psihopata. A, ker je imel zelo srečno otroštvo, do tega ni prišlo, kljub temu pa je njegova družina povedala, da odkritje marsikaj pojasni o njegovem vedenju.
Zagotovo. Zlasti pozitronska emisijska tomografija, PET, ali pa funkcionalna magnetna resonanca jasno pokažeta, če preiskovanca izpostavimo določeni testni situaciji, kako se odzovejo možgani in pri disocialnih osebah je viden prav določen vzorec.

Če pa pogledamo iz zornega kota psihodinamike, pogosto naletimo na položaj, da je bil oče psihopata surovež, sadist, mati pa dokaj neopazna. In tudi v tej situaciji se jasno pokaže, da imamo opravka z biološkim ozadjem. Psihodinamika tu torej zagotovo ima svojo vlogo.

Če se pomakneva k najaktualnejšemu in medijsko najbolj pokritemu izrazu za zlo ta trenutek, to je Islamska država (IS); tu mislim na dejanja obglavljanj, razčetverjenj, pohabljanja, posilstev, izmaličenj, psihičnega terorja ..., ki se jih člani IS-ja sploh ne sramujejo, še več, obešajo jih na veliki zvon. Kako se IS umešča v širšo sliko, če ob tem upoštevava še raziskave, ki opozarjajo na psihopate na vodilnih položajih v velikih korporacijah, ki promovirajo brezobzirne politike lova na dobiček, raziskave popularne kulture pa hkrati izpostavljajo vse večje število psihopatskih likov v serijah, filmih ipd.? Se neopazno dviguje tolerančni prag do najbolj deviantnih pojavov in se jih celo poskuša spremeniti v popularne?
Pri IS-ju, če se pogovarjava o mladih moških pretežno iz Zahodne Evrope, ki so jih v kar velikem številu rekrutirali v vojsko IS-ja, gre po moji oceni - pri teh inteligentnejših psihopatih, glede na stopnjo inteligence namreč obstajajo psihopati v razponu od do - za določeno mero frustriranosti, ker se v zahodni družbi niso mogli realizirati. Mogoče tudi zaradi stigmatizacije in rasizma v Franciji in Belgiji. Po drugi strani pa so lahko frustrirani iz čisto osebnih razlogov. Lahko so zelo narcistično usmerjeni in se ne morejo realizirati. In če ima človek zaradi svojega narcizma zelo visoke aspiracije, je zelo dojemljiv za tovrstne ideologije, ki mu nudijo možnost postati junak z vsemi pridobitvami, ki jih to nudi – denar, ženske, vpliv, slava. Na to računajo.

Pri vodilnih v velikih korporacijah pa govorimo o kategoriji socialno prilagojenih psihopatov, ki je za civilizacijo izredno nevarna. Pravzaprav lahko pred lastnimi očmi vidimo, kakšne so posledice tega. Inteligentnejši kontingent psihopatov se prilagodi družbeni resničnosti na tak način, da lahko svoj položaj izkoristijo do maksimuma. Vzemiva za primer film Volk z Wall Streeta. Je odlična demonstracija tega, kaj lahko socialno prilagojen psihopat naredi. In to se pred našimi očmi dogaja.

Drugo v tem kontekstu je, da sam princip kapitalizma vsiljuje iznajdljivost in ne uvidevnosti do drugih. Tisti, ki "niso sposobni", so si sami krivi za svojo mizerijo. In s tem principom se na neki način favorizirajo te psihopatske lastnosti. Vsak uspešen človek seveda ni psihopat, jasno, ne smemo poenostavljati. Ampak znotraj uspešnega segmenta populacije je pa vseeno dobršen delež teh socialno prilagojenih psihopatov, ki delajo velikansko škodo – od kriz do obstrukcije razvoja določenih institucij. Onemogočajo normalne sposobne ljudi pri njihovih dejavnostih.

Težava je tudi v tem, da filozofija sodobnega poslovanja stremi k temu, da je treba ljudi čim bolj premeščati. Včasih so bili ljudje večino časa znotraj enega podjetja in so bili veliko bolj izpostavljeni temu, da se njihove psihopatske lastnosti tudi bolj razkrijejo. Danes pa je težnja, da se ljudje veliko bolj premeščajo z enega na drugo delovno mesto in v tem primeru lahko posameznik te psihopatske lastnosti bolj prikrije.

Glede dviganja tolerančnega praga. Treba je poudariti, da je biološki kontingent disocialnosti človeške vrste evolucijska nujnost, ki je z impulzivnostjo, neustrašnostjo in egocentrizmom omogočala preživetje. Tradicionalna družba je v večji meri uokvirjala tovrstni kontingent v svojo korist in ga v ekscesnih izvedbah izločevala. Postmoderni procesi s sekularizmom in individualizacijo pa so ustvarili pogoje, da se v obstoječem sistemu ob sočasni rasti populacije socialno prilagojeni psihopati "razmnožijo" in postanejo nedotakljivi, pri čemer izdatno izkoriščajo tudi institut varovanja človekovih pravic, ki mu v določenih primerih mirno lahko rečemo varovanje psihopatovih pravic.

Psihopatska dejanja, ki jih dopušča pravno formalna resničnost, so legitimna v tem okviru, zdrav razum pa jih jasno prepoznava in definira v njihovem bistvu. Vzemimo za primer kazenski pregon žvižgačev, ki so v okviru Luxleaksa razkrili davčne mahinacije velikih korporacij, ki jih je omogočala luxemburška vlada s premierjem Jeanom-Claudeom Junckerjem na čelu. Ali je posledično manj denarja za okoljevarstvo, izobraževanje in zaposlovanje mladih zlo?

Veliko problematičnih posameznikov se torej izmuzne nadzoru in nas na neki način že obvladujejo. Poglejva recimo mafijo v svetovnem merilu, njeno finančno moč. To so številke, večje od proračunov solidno stoječih držav. Takšna ekonomska moč disocialnih oseb pa vemo, kaj prinaša. Njihov politični vpliv je že zaznaven in že prihaja do zanimivega prepleta deklariranih psihopatov, če govorimo o mafiji, in države kot take. Vemo, da v nekaterih državah policija in sodstvo izdatno podpirata te mafijske elite, ki so v navezi z vladajočo elito. Po drugi strani so te strukture v finančni krizi zaposlile ogromno finančnih strokovnjakov, ki so izgubili delo, tako da so se tudi z logističnega vidika izdatno okrepile.

Kako pa je s pojavom disocialnih oseb pri nas? Moram reči, da nisem zasledil, da bi se s pojavljanjem psihopatije in sociopatije pri nas na veliko ukvarjali? Vi ste vodja enote za forenzično psihiatrijo v Mariboru - koliko se s tem soočate pri svojem delu?
Tega je ogromno. Po statistiki je okoli 50 odstotkov zaprtih moških disocialno osebnostno motenih. Približno 20 odstotkov pa je klasičnih psihopatov. Žensk je bistveno manj, se pravi 20 odstotkov, če govoriva o zaprtih osebah.

Kaj pa v javnem življenju?
Pri nas do tega prihaja tako kot povsod. Tu je več kategorij. Nekdo, ki recimo na povsem brezobziren način izkorišča delavce, lahko pri tem celo uživa, če govoriva o socialno prilagojenem psihopatu. Lahko pa je konformist in v tem ne uživa, ampak se zgolj prilagodi. Spet nekdo tretji pa tega ne bo počel, ker je to zanj povsem nesprejemljivo. Vendar se lahko zadeve zaostrijo, če se v neki gospodarski panogi zaostrijo razmere, kot se je to zgodilo pri nas pred leti v tekstilni in gradbeni panogi. Takrat lahko tisti kontingent, ki je na meji, preide v položaj, ko postane brezobzirnejši, vendar ga pri tem žene želja po preživetju.

Glede laganja, kraj in sprenevedanja pri slovenskih politikih in gospodarstvenikih bi rekel, da imamo nekaj izbornih primerkov socialno prilagojenih psihopatov. Je pa narobe deliti tovrstne označbe nekritično in vsevprek.

V Sloveniji imamo tudi dve resničnosti. Pravno resničnost, ko nekdo zaradi procesne napake kljub očitni krivdi ni obsojen in po drugi strani se po zakonitostih male države za nekatere osebe bolj kot ne ve, kaj v resnici so. Kako to vpliva na vse ostale, pa vemo.