Sem pod najstrožjim režimom v državi zapirajo obsojene morilce. Zdaj v Črnem orlu kazen služi okoli 260 mož.

56-ka je zakopana globoko v gozdu, velikosti Nemčije, kjer so nekoč stali gulagi - do najbližjega letališča je osem ur vožnje, do najbližje večje vasi uro vožnje. Preden so zgradili novo cesto, je bilo do najbližjega mesta, Jekaterinburga, 14 ur vožnje.

Pozimi temperatura lahko pade do - 45 stopinj Celzija, zime so tu dolge sedem mesecev, snežna plast tri metre debela. Za žico stoji vrsta dotrajanih stavb iz sovjetskih časov, kanalizacije ni.

Od 739 ruskih kazenskih kolonij (vse imajo ob številkah še prikupne vzdevke, kot so Beli labod, Črni delfin in Vas harf) so najhujši od najhujših zaprti prav tu - množični morilci, psihopati, pedofili, sadisti, posiljevalci, morilci otrok, najeti morilci. Skupaj je ta 260-erica ubila več kot 800 ljudi, za eno vas ljudi.

Črni orel je bil v Sovjetski zvezi edina kolonija za na smrt obsojene zapornike (te so pokončali z enim strelom v zatilje in zakopali v neoznačene grobove) - do moratorija na smrtno kazen leta 1993. Moskva je leta 1997 začasni moratorij zaradi želje po sprejemu v Svet Evrope spremenila v popolno odpravo smrtne kazni in zaporniki v 56-ki so bili razdeljeni v dve skupini - v prvi, precej večji, so tisti, ki so jim smrtno kazen spremenili v 25 let za zapahi, v drugi pa so obsojeni na dosmrtno ječo. Teh je okoli 50. Leta 2017 bodo po 25 letih iz kolonije izpuščeni prvi zaporniki.

Redki mediji dobili vpogled
Z nekaterimi izmed njih so se v zadnjih letih srečali redki predstavniki medijev, ki so jim oblasti dovolile vstop v Črni orel. Britanski novinar Mark Franchetti, dolgoletni ruski dopisnik, je, denimo, leta 2013 tam preživel tri tedne in posnel za BBC dokumentarni film z naslovom "Obsojeni", ki daje dober vpogled v ustanovo in njene prebivalce.

Franchetti je že leta 2000 daljšo reportažo o Črnem orlu objavil v Sunday Timesu, sploh prvem zahodnem mediju, ki mu je to uspelo, med zadnjimi pa so fotozgodbo iz zapora pripravili pri Russia Beyond the Headlines, pri čemer sta fotoreporterja Fjodor Telkov in Denis Tarasov srečneže, ki bodo prihodnje leto zloglasni zapor zapustili, povprašala o prihodnosti, kako je iz prve roke videti življenje v Črnem orlu in kako si predstavljajo, da se je zunanji svet v tem četrt stoletja spremenil.

"Vzgajal bom vnuke"
"Seveda je vznemirljivo! Življenje se je radikalno spremenilo. Ampak tu veliko gledam televizijo in si dopisujem," je povedal 64-letni Viktor Lušov. "Imam prijetno družino, ki me ne bo pustila na cedilu. Skušal bom živeti kot normalno človeško bitje in pri koncu življenja zapustiti nekaj dobrega. Vzgajal bom svoje vnuke."

45-letni Aleksej Pečugin je preživel pet let, čakajoč na smrtno kazen. Ko so mu jo zmanjšali na 25 let, je vedel, da se bo vrnil domov v svojo vas. "Upravljal sem lesoreznico in bil sem dober pri izdelavi okvirjev. Lahko izdelujem pohištvo, lahko delam kar koli!"

"Nekateri pristanejo v zaporu v svojih 20. letih, jaz pa sem bil star 41. Tu je razlika," razlaga 62-letni Viktor Zaporoški. "Svet je nedvomno strašljiv! Ampak, hvala Bogu, NLP-ji še ne letijo naokoli. Vsi ti pametni telefoni so malce problematični ... Moral se bom naučiti upravljati te tipkovnice. Žal nimamo računalniškega tečaja, a morda je bolje ne vedeti vsega."

Čeprav so razmere v Črnem orlu daleč od rožnatih - na stražnih stolpih so razporejeni stražarji, ki najprej streljajo, nato sprašujejo, lajež psov nikdar ne potihne, celice so velike pet kvadratnih metrov, zapornike pa trikrat na dan hranijo s skodelico ajdove kaše in čaja - se tistim, ki so obsojeni na 25 let zaporne kazni, godi še razmeroma dobro. Lahko imajo stik s svojci, prejemajo pošiljke in delajo na zaporniški farmi.

Ena pošiljka in dva obiska na leto
Tisti, ki bodo v Črnem orlu presedeli do konca svojih dni, živijo v ločeni stavbi, v celicah po dva, kjer preživijo po 23 ur na dan, eno uro pa imajo na voljo za sprehod po dvorišču z železno rešetkasto streho. Spijo s prižganimi lučmi, čez dan pa je ležanje na postelji prepovedano. V sobi ni WC-ja, zato uporabljajo za potrebo vedra, tuširajo se enkrat tedensko, tudi televizije nimajo, lahko pa berejo ali pišejo pisma.

V prvih desetih letih kazni jim dovolijo le eno pošiljko in dva obiska za stekleno steno na leto. Ker je zapor tako zelo odročen, mnogi svojcev nikdar ne vidijo. V zaporniški trgovini lahko porabijo do 15 evrov na mesec, razen za peščico izbrancev pa dela ni. In zapornikom nikdar ne pustijo, da bi pozabili, zakaj so pristali, kjer so pristali. Vsako jutro njihovi ječarji preberejo na glas opis njihovih zločinov, na vratih vsake celice pa visi črno-bela fotografija zapornika in seznam njegovih zločinov.

V 56-ki vlada kompleksna hierarhija - na dnu te socialne lestvice so tisti, ki so ubili ženske in otroke in katerih zločini so bili spolno motivirani. S temi drugi nočejo niti sedeti ali jim seči v roko.

"Za nobenega naj vam ne bo žal"
Vodja kolonije je Subhan Dadašjov zaseda svoje mesto že 30 let - več kot mnogi njegovi jetniki. Iskreno pove, da čeprav pozna vse zapornike osebno, ne bi niti trenil z očmi, če bi bilo treba spet uvesti smrtno kazen. "Za nobenega vam ni treba biti žal," pove Dadašjov, ki mu lase striže zapornik, ki je v navalu ljubosumja ubil svojo ženo in taščo, obroke pa mu kuha možak, ki je pokončal šest ljudi.

Iz Črnega orla ni pobegnil še nihče, pa tudi poskušali so le redki. Edina pot na svobodo je v krsti. Po besedah enega izmed zapornikov, s katerim so se pogovarjali pri Sunday Timesu, jih tretjina obsojenih na smrt v takih razmerah znori.
Fotografije Fjodorja Telkova in Denisa Tarasova iz Russia Beyond Borders objavljamo z dovoljenjem avtorjev.