V soboto so delegati stranke SD v tesni in napeti bitki odločili, da zamenjajo dolgoletnega predsednika Boruta Pahorja. Stranko bo po volilnem porazu in predčasni izgubi vlade vodil Igor Lukšič. Odločilo je le 10 glasov razlike. Pahor je na kongresu sam uradno napovedal tudi kandidaturo na jesenskih volitvah za predsednika države.

"Te volitve so pritegnile veliko pozornost slovenske javnosti. Verjamem, da pomenijo precejšen premik v političnem prostoru. Na novo se lahko vzpostavijo odnosi na levem političnem polu, ponuja se možnost, da se Lukšič poskuša ujeti z Zoranom Jankovićem," je za MMC komentiral politični analitik Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Matevž Tomšič s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici pa je dejal, da Lukšičeva politika vodenja stranke napoveduje ideološko zaostrovanje in okrepitev kulturnega boja.

Kaj po vašem mnenju pomeni sprememba v vodstvu SD-ja za stranko in za levi politični pol?
Igor Pribac: Izvoljeni predsednik je jasno povedal, da bo stranko vodil v smeri močnejše opozicije, da jo bo močneje ideološko profiliral in da jo bo znova vodil z levo orientacijo. Tako bo nastala močnejša konkurenca med obema opozicijskima strankama. Tudi SD se bo torej priključil pozicijam, ki jih je doslej zastopala predvsem Pozitivna Slovenija. Zdaj se je vsaj deklarativno v sredinskem političnem prostoru ustvarila neka praznina.

Matevž Tomšič: Zamenjava na vrhu SD-ja pomeni očiten premik v smer bolj radikalne in ideologizirane levice. To napovedujejo besede novega predsednika Lukšiča, ki jih je izrekel na kongresu in ki so zvenele zelo bojevito, že kar militatno. Govoril je namreč o potrebi po obračunavanju z desnico in neoliberalizmom. Gre za boj zoper neke fantomske sovražnike. Neoliberalizma je namreč pri nas zgolj za vzorec, tako da služi ta oznaka predvsem za stigmatizacijo vseh tistih, ki nasprotujejo socialistični ideologiji - ta je pri nas dejansko prevladujoča. Takšna politika napoveduje ideološko zaostrovanje in okrepitev kulturnega boja, s tem pa nadaljnji odmik od neke moderne evropske sociademokratske levice.

So se člani SD-ja za 'kaznovanje' Pahorja odločili zaradi volilnih izidov in želje po spremembi ali zaradi Pahorjeve spravljive drže do zdajšnje vlade in premierja Janeza Janše?
Igor Pribac: Volilni izidi so bili znotraj stranke zagotovo ocenjeni kot slabi, saj so padli na tretjino podpore, ki so jo imeli ob prejšnjih volitvah. Odločilno vlogo pri zamenjavi Pahorja pa je imela drža, ki jo je Pahor vzpostavil ne le do zdajšnje koalicije, ampak že pred tem do Janeza Janše osebno. Spomnimo se njunega soočenja tik pred volitvami na manjši televizijski mreži, ko smo bili priča zelo zasebnemu pogovoru, pri katerem se je zdelo, da oba akterja sama odločata o usodi Slovenije. To so stvari, ki so ostale močno v spominu vseh državljanov, še posebej pa pripadnikov SD-ja. Prihajalo je do jasnejšega razhajanja med večinsko voljo stranke in Pahorjevim osebnim stališčem.

Matevž Tomšič: Verjetno gre za kombinacijo obojega. In pa seveda za vpliv omenjenih neformalnih centrov moči. To je sicer paradoksalno glede na dejstvo, da so isti krogi pred volitvami stranki obrnili hrbet. A so številni v stranki očitno bili ves čas bolj lojalni tem krogom kot pa svojemu lastnemu (donedavnemu) predsedniku. Vendar ne gre spregledati tega, da je bil izid volitev v drugem krogu zelo tesen, kar pomeni, da Pahorjeva podpora vseeno ni tako majhna. To lahko privede tudi do razkola v stranki.

Kakšno vlogo pa za opozicijo igra dejstvo, da sta zdaj oba predsednika - torej Igor Lukšič in Zoran Janković - zunaj parlamenta in nista na vidnejših (državnih) političnih funkcijah?
Igor Pribac: To je pomembno in izjemna okoliščina v evropskem prostoru. Dva najpomembnejša oponenta vladi ne zasedata mesta v poslanskih klopeh. Ena posledica je ta, da se na ta način erodira mesto parlamenta, ki kot institucija sprejema zakone in kjer poteka jedro politične bitke. To je gotovo negativna razsežnost tega stanja, saj se bo v slovenski javnosti še utrdila že tako živa ideja, da je politika zakulisno dogajanje, katerega le zadnje dejanje se odvije pred očmi javnosti v parlamentarnih klopeh. Druga stvar pa je ta, da bosta oba morala skrbeti, da bosta prišla do mikrofonov. V tem sicer ne vidim posebne težave, saj jih Janković dobi, kadar koli želi, verjamem, da bo to uspevalo tudi novemu predsedniku SD-ja, predvsem zaradi pomanjkanja živahnosti mnenj v slovenskem političnem prostoru.

Matevž Tomšič: Destvo, da sta oba predsednika opzicijskih strank zunaj parlamenta, predstavlja določen, a nikakor ne največji problem za opozicijo. Zanjo je bistveno bolj problematična nezmožnost, da bi ponudila kakršno koli realistično razvojno vizijo. To, na kar se opira, so preživeli socialistično-etatistični koncepti, utemeljeni na državni regulaciji in intentivnem trošenju, ki so, denimo, Grčijo pripeljali do de facto bankrota. Zgolj sklicevanje na ‘ideale’ NOB-ja, zaklinjanje, kako je levica boljša ‘sama po sebi’, in averzija do Janeza Janše pač ni dovolj za neko resno politično alternativo.

Čeprav so v SD-ju ponavljali, da bodo svojo odločitev o podpori kandidatom za predsedniške volitve sporočili šele po kongresu, je Pahor kar sam napovedal, da bo kandidiral. Kaj je želel s tem doseči?
Igor Pribac: Menim, da je bila to dobro premišljena politična poteza. S tem je tako znotraj strankarski javnosti kot obči slovenski javnosti želel sporočiti, da je njegova odločitev neodvisna od strankine odločitve glede kandidata za predsedniške volitve. Elektorjem pa je želel sporočiti, da imajo razlog več, da ga izvolijo za predsednika SD-ja. S tem je hotel okrepiti svojo kandidaturo za predsednika stranke, a se to ni zgodilo. Na predsedniške volitve bo tako odšel kot poraženec. Stranka se tudi ni jasno opredelila glede njegove kandidature in je še vedno nekaj odprtih možnosti – da ga SD podpre ali pa ne, lahko je torej kandidat stranke ali pa kandidat skupine državljanov s podporo SD-ja. Veliko število glasov, ki jih je dobil v drugem krogu volitev za predsednika stranke, so dobra popotnica zanj, saj kažejo, da je polovica stranke z njim ne glede na to, kako se bo odločilo vodstvo stranke.

Matevž Tomšič: Predvsem je s tem skušal učvrstiti svoj položaj. Enkrat so mu v stranki že preprečili, da bi kandidiral za predsednika države, in očitno ni želel, da bi mu to še enkrat onemogočili. On sam lahko kandidira tudi brez stranke. Tistih podpisov mu ne bo problem zbrati.

SD, predvsem pa Borut Pahor, je v zadnjem letu doživel poraz za porazom - na referendumih, iskanju zaupnice svoji vladi, na volitvah, v boju za mesto predsednika parlamenta. Da je to razdelilo stranko, je videti tudi po tesnem izidu pri glasovanju za predsednika in pomislekih, ali bi Pahorja sploh podprli kot predsedniškega kandidata. Kakšna popotnica je to za njegovo kandidaturo na jesenskih volitvah?
Igor Pribac: Paradoksalno menim, da Pahor stopa v tekmo močnejši, z boljšimi kartami v rokah, kot bi jih imel kot predsednik stranke. Stranko je hotel voditi v sredino političnega prostora, zato na volitvah ni dobil mandata, saj so se odločili za levo smer. Kot velik poraženec je veljal že v funkciji mandatarja prejšnje vlade, saj mu ni uspeli z velikimi reformami. Ob tem pa je ves čas Pahor tisti politik, ki se ga drži sloves moralnega politika, politika brez madežev, ki bi se lahko prali na sodiščih. Oblikoval je svojo transverzalno stranko tistih, ki jih je uspešno nagovarjal in ki so mu verjeli. Očitali so mu neuspešnost, ne pa odsotnost dobrih namenov. Tudi ljudje, ki danes sprejemajo varčevalne ukrepe, imajo za nazaj dobro mnenje o pokojninski reformi in se mnogi kesajo svojega odklonilnega stališča. Pahorjeva figura je tako prišla ven okrepljena. Mnogi ga vidijo kot nekoga, ki je želel z milo roko voditi Slovence skozi težavne čase in to ga gotovo dela simpatičnega. Ob tem pa zdaj še ni dobil mandata za drugačno pot SD-ja, stranke, za katero nekateri verjamejo, da jo tako ali tako vodijo strici iz ozadja. Sam je zanikal svojo vlogo lutke in ta argumentacija je zdaj postala prepričljivejša.

Matevž Tomšič: Če bo Pahor na volitvah nastopil kot samostojni kandidat, mu utegne to v volilni tekmi celo koristiti. Tudi če mu v stranki odrečejo podporo. S tem bo lahko pridobil simpatije sredinskih in neopredeljenih volilcev.

Med kom menite, da se bo na koncu jesenskih predsedniških volitev odločalo?
Igor Pribac: Če se bodo spoprijeli trije močno kandidati Milan Zver, Borut Pahor in zdajšnji predsednik Danilo Türk, bo za vstop v drugi krog po mojem mnenju odločilna bitka med Zverom in Pahorjem. V drugem krogu pa bo Pahor lahko računal z glasovi najprej levih volivcev, ki so mu tudi na volitvah v stranki dali svoj konsenz, nato drugih levih volivcev ter seveda sredinskih in desnosredinskih volivcev, ki drugega svojega kandidata ne bodo imeli. To bo privedlo do paradoksalne situacije, da bi v spoprijemu s Türkom Pahor lahko računal glasove sredine in desnice. Zdajšnji predsednik, ki ga je na prejšnjih volitvah prav Pahor predlagal za kandidata, pa bi bil izvoljen z glasovi levoorientiranih volivcev.

Matevž Tomšič: Glavni kadidati bodo Danilo Türk, Milan Zver in Borut Pahor. Dvomim, da bi se še kdo drug lahko vmešal v ta troboj.