Prepričan je, da bo šel, sociološko gledano, razvoj praznika v vedno večjo komercializacijo. "Proces razkristjanjenja in sploh sekularizacije traja zadnjih nekaj stoletij in se v bistvu stopnjuje," je opozoril v pogovoru na temo božiča.

S filozofom, pesnikom, esejistom, kritikom in prevajalcem Branetom Senegačnikom smo se med drugim pogovarjali o skrivnosti božiča, praznovanju božiča, pomenu tega praznika za sodobno družbo in o razkristjanjanju njegovega pomena.

Kakšen je pomen božiča za sodobno družbo?
Sodobna družba najbrž razume božič precej po svoje, na ta način kot sama razume svet in samo sebe. Tukaj mislim zlasti na porabniško usmerjenost sodobne družbe, ki je seveda širši problem oz. ima globlje korenine. Je skladno z naravnanostjo moderne družbe, z njenim razumevanjem človeka, ki je predvsem bitje, ki bolj ima, kakor pa je, in bolj stremi k temu, da bi imel, kot pa da bi nekaj bil. Zraven pa je treba šteti še močan vpliv tradicije, ki je veliko bolj vztrajna, kot pa se včasih misli. Tudi globalizacijski ali kakršni koli drugi procesi spreminjanja družbe tradicionalnih vzorcev, kakršni so prazniki, božični prazniki, ne morejo kar tako odpraviti, ampak jim dajejo novo vsebino. Zdi se, da je v glavnem ta vsebina bolj daleč od tistega, kar je izvorna vsebina božiča. Kljub vsemu pa je tudi kot družinski praznik ali pa kot nekakšen praznik spominjanja na lastno otroštvo ta praznik za kulturo nasploh, ne samo za religiozne ljudi, najbrž neki trenutek poetičnosti ali pa vsaj priložnost za to, da se v življenju prebudi nekaj prvinskega, otroškega, pesniškega. To je v vsakem primeru nekaj, kar življenje bogati, ga dela mehkejšega in mogoče tudi svetlejšega.

V času komunizma praznovanje božiča ni bilo zaželeno, zdaj pa se zdi, da ga nekateri želijo razkristjaniti in ga predstaviti zgolj kot praznik družine, v ospredje pa postavljajo blišč in obdarovanje. Zakaj?
Mogoče sem deloma že nakazal na to. Krščanstvo kot tako, ne samo ko gre za božič, ampak v celoti, ni bilo vera, ki bi odpravljala vse, kar je bilo prej, ampak je to dopolnjevala. Ko se je krščanstvo nekako pripelo na kulturo, ki je obstajala prej, je seveda zelo veliko teh elementov tudi v kulturi, v tistih stoletjih, ko je krščanstvo dominiralo, ostalo. Z novo vsebino, ampak vendarle ne popolnoma krščansko po izvoru. Proces razkristjanjenja in sploh sekularizacije traja zadnjih nekaj stoletji in se v bistvu stopnjuje. Jasno, da je pri takšni naravnanosti krščanska vsebina vse bolj odveč. Potem stopajo tukaj v ospredje arhaične vsebine, o katerih sem prej govoril, ali pa mogoče popolnoma nove. Tiste, ki s krščanskim bistvom, in božič je krščanski praznik, nimajo nobene zveze in so nekakšen vrhunec potrošništva. Rekel pa bi tudi vrhunec odtujenosti, ki jo ta zunanji blišč in intenzivnost zunanjega dogajanja pravzaprav skrivata.

To je verjetno tudi razlog, zakaj božič praznujejo tudi tisti, ki niso verni?
Absolutno. Paznik je nekaj, kar je v svojem bistvu stvar skupnosti. Praznovati človek ne more sam. Lahko na osebni praznik, ampak normalno je, da za osebni praznik povabi vsaj najbližje prijatelje. Praznovati sam v bistvu ne moreš. Znotraj religiozne skupnosti obstajajo prazniki, ki se skozi leto izmenjujejo in ponavljajo iz leta v leto ter so nekakšni vrhunci življenja. To so bili prazniki od nekdaj. V stari Grčiji so imeli neverjetno število praznikov. Nekaj podobnega je bilo tudi v srednjem veku To je pomenilo, da je družba povezana, da je družbena kohezija močna, da imajo ljudje nekaj, kar jih druži, kar daje posebno vsebino njihovemu skupnemu življenju, kar predstavlja nekakšne vrhove bivanja. V sodobni družbi, ki pa je izredno razbita, ker živimo zelo drug mimo drugega, čeprav je nešteto oblik javnega življenja in druženja, pa je s prazniki zelo velik problem. Če religiozne skupnosti vse bolj postajajo manjšine, jih pravzaprav ne moremo imeti za praznike vse družbe. Obstaja veliko vprašanje, kaj sploh osmišlja skupno življenje družbe. To je seveda lahko samo zunanja pripadnost ali pa samo čisto materialne koristi, ampak to za življenje družbe, pa tudi vsakega posameznika, ni dobro. Če ne čuti, da je z družbo tudi notranje povezan, da nima skupnih praznikov, ki povzdignejo življenje in ga nekako osmislijo, potem sta ta povezava z družbo in tudi smisel tako družbenega kot osebnega življenja lahko zelo problematična. Zdi sem mi, da slovenska družba prav gotovo, najbrž pa v določeni meri tudi vsa zahodna družba, boleha za tem. Simptomi te bolezni se kažejo.

Kako božič doživljajo osamljeni?
To je zelo velika težava. To so posebej težki trenutki, ko je vse naravnano na družbo, na druženje, takrat tisti, ki je sam, podeseterjeno, postoterjeno čuti svojo samoto. Krščanska vsebina božiča je pa nekako namenjena ravno tem ljudem. Ne samo, da se pri liturgiji po navadi vedno ponavlja misel na tiste, ki so sami in žalostni, pravzaprav sama božična zgodba govori o tem, kako v mestu Betlehem, kjer je bilo vse polno ljudi zaradi popisa, ki ga je cesar Avgust zahteval, ni bilo prostora za Božjo družino. Ta je odšla, tako pripoveduje krščanska zgodba, med ovce, tja, kjer pravzaprav ni bilo nikogar. Šele pozneje so prišli pastirji, ampak tudi pastirji niso to, kar je mesto, so v bistvu nomadi, nekaj ljudi, ki se bolj ali manj klatijo po svetu. Božični praznik je pravzaprav nekaj, kar še posebej in v prvi vrsti osmišlja življenje samotnih, iz teh ali drugih razlogov osamljenih, bolnih, zapuščenih, depresivnih, v prvi vrsti je sporočilo njim. Je pa tudi sporočilo tistim, ki imajo srečo, da niso nit bolni, niti osamljeni, niti zapuščeni, naj mislijo na takšne ljudi, naj bodo oni sami, če rečem v duhu tega praznika, tisti angeli, ki so poslani oznanit resnico o Božjem rojstvu.

Kako božič vpliva na razpadle družine oz. na razpad družin?
Verjetno deluje proti razpadu družine, ravno v tem smislu človeka nekako ponotranji in ga kliče k večji dojemljivosti za najbližje. Seveda lahko tudi neodvisno od tega, ali gre za religiozno vsebino, za krščansko vsebino božiča, deluje v drugi smeri. Na razpadle družine lahko vpliva tudi tako, da stopnjuje depresijo, ki pride s spomini na nekdanje čase, ki so bili srečnejši. Tudi če niso bili, smo ljudje nagnjeni k temu, da v retrospektivi vse vidimo bolj svetlo, kot je bilo. Božič naj bi bil priložnost za nov začetek, za novo pot. Že simbolika rojstva Boga, Boga, ki se je rodil za to, da bi se vsi znova rodili, odpira novo priložnost. Ali se ji posamezni ljudje odzovemo ali ne, pa je na nas samih.

Ali otrokom iz takih družin prazniki koristijo ali škodujejo (materialno, duhovno)?
To so vse zelo kompleksna vprašanja, ki se od primera do primera v človeštvu razlikujejo. Poznamo tudi te izkušnje, da popolnoma materialistično usmerjen božični praznik otroke iz kakršne koli družine, ne nujno razpadle, v bistvu nekako še dodatno izprazni oz. jih navaja na to, da bolj iščejo stvari, da si bolj želijo imeti, kot pa biti s svojimi bližnjimi. Najbrž pa je v razpadlih družinah vsak božič čas ponovnega spraševanja, zakaj ni več tako, kot je bilo, zakaj družina ni več skupaj. Obstajajo pa tudi tretji primeri, ko za takšne priložnosti družina vendarle pride skupaj. Če je takšno srečanje narejeno iskreno ter z neko obzirnostjo in preudarnostjo, lahko ne samo ustvari iluzije, ampak lahko vsaj za trenutek otopli življenje tudi otrokom.

Kakšno bo praznovanje božiča v prihodnosti? Krščansko ali potrošniško?
Pred kratkim umrli poljski nobelovec Czesław Miłosz je že kar dolgo nazaj napisal, da bo v prihodnosti, in to v bližnji prihodnosti, konvencionalno krščanstvo herezija oz. bo manjšina. Mislim, da marsikaj potrjuje to napoved. Je pa položaj tukaj prav poseben. Ko manjšina postane nekaj, kar je nekoč bilo večina. In ne samo, da je bilo večina, ampak so sledovi te kulture, ko je bilo krščanstvo večina, še kar povsod okoli nas. Največje katedrale, največje znamenitosti mest so sadovi krščanske kulture. Cela vrsta simbolnih elementov v družbi je krščanskega izvora, ampak praktično se pa temu izročilu in tej vsebini sodobna družba v veliki meri odreka. Seveda še skrbi za katedrale, vsaj za tiste, ki so umetniško tako vredne, da jih niso spremenili v muzeje ali skladišča ali kot ponekod v gostilne, odreka se nekdanjim imenom in vse bolj tudi vsebini praznikov. Verjetno pa na drugi strani to poraja tudi neko drugačno samorazumevanje kristjanov in neko novo dinamiko v njihovem življenju. Ta vsebina in to sporočilo ne bosta ugasnila in bosta živela naprej, ker imata v sebi veliko moč, veliko izzivalnost, ki ji težko kaj postavim na drugo stran tehtnice. Ravno zato, ker nagovarjata prav vsakega človeka in govorita o tem, da se je Bog učlovečil, česar ni nikoli govorila nobena druga religija. Mislim, da bo, sociološko gledano, šel razvoj v vedno večjo komercializacijo. Je pa zelo nehvaležno biti prerok. Lahko pa socialni nemiri privedejo do marsičesa, česar si seveda ne želim, ampak tukaj lahko rečemo samo: videl bo tisti, ki bo preživel.

Zakaj ljudem božične pesmi toliko pomenijo? Jim res?
Prav zaradi tega, ker ima božič tudi vsebino družinskega praznika in je to eden izmed njegovih elementov, družina pa je v Sloveniji in najbrž tudi širše še vedno zelo velika vrednota ljudi, je tako. Te pesmi so kičaste, podoba doma, brez katerega kdor koli zelo težko živi. Večina ljudi si želi dom v smislu ljudi, ki jim pripada in ki pripadajo njemu. Mislim, da v vseh teh pesmicah odzvanja tudi nostalgija ali pa neka cenena obljuba takšne povezanosti.

Katera je vaša najljubša božična pesem?
Vsako leto si večkrat zavrtim predvsem Bachov (Johann Sebastian, op. a.) Božični oratorij, ki je napisan za vse tri svete večere (božič, novo leto in sv. tri kralje). Poslušam tudi druge podobne božične pesmi, tudi cerkvene. Drugega pa imam dovolj, če se sprehodim skozi mesto.

Kako praznujete božič?
Trudim se ohranjati neke osnovne običaje, kot so blagoslavljanje in kajenje po stanovanju. Dobimo se z družino, kolikor je je še ostalo. Mojih staršev od lani ni več, z bratom in drugimi sorodniki se takrat dobimo, gremo k polnočnici, pripravimo tradicionalno večerjo in vsi morajo poslušati Božični oratorij.

Za konec pa še voščilo:
Vsem bi želel, da bi se jih tako ali drugače dotaknila skrivnost božiča, ki je skrivnost naših življenj, ki jo doživljamo skozi vse življenje, ampak v tem času še posebej intenzivno. Želim, da bi se ta skrivnost vsaj malo dotaknila vsakega bralca in mu dala lep, toplejši pogled v prihodnost.