"Hkrati ko pridejo po pomoč za opremo, najprej pridejo po pomoč za hrano. Otroci v Sloveniji so vse bolj tudi že lačni, da ne govorim o nezdravi prehrani. Jaz že ves čas trdim, da so otroci barometer revščine, ker jo najbolj neposredno izražajo. In naše ugotovitve so že alarmantne in skrb vzbujajoče," je v oddaji Izvidnica na Valu 202 povedala Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje. Celoten pogovor, ki ga je vodil Boris Žgajnar, si lahko preberete spodaj.

Omenjate prehrano, letos se bo marsikdo soočil tudi z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki ureja sistem subvencioniranja šolske prehrane. Do zdaj je splošna subvencija za malico pripadala vsem učencem in dijakom, znašala je dve tretjini cene malice. Koliko dodatnih težav bo prinesel ta ukrep?
Spodnji srednji razred je tisti, ki ta trenutek ostaja v tej družbi popolnoma prezrt, tudi kar zadeva socialne transferje. Ne bodo zmogli plačila malice in še več otrok bo lačnih. Jaz sem pravzaprav prej bila zelo vesela, da se začne šolsko leto, ki otrokom omogoči vsaj en topli obrok v dnevu, ker v celotnem letu zaznavamo stisko in ugotavljamo lakoto med otroki.
Zdaj pa je ta ukrep, da bodo sofinancirali le res tistim [socialno] najnižjim. Kaj pa drugi? Mislim, da je krivično od te družbe, da tako razslojuje otroke. Kako lahko nekdo v šoli gleda otroka, ki gre mimo jedilnice skoraj jokajoč, zato ker je lačen in nima prehrane, ker je starši ne zmorejo plačati.
Mislim, da smo izjemno padli v naših socialnih občutjih, sočutju, kršenju pravic otrok. Zveza prijateljev mladine je nastala pred 60 leti. Nastala je zato, da bi uveljavljala in skrbela za pravice otrok in mladih v tej družbi.
In danes, po 60 letih, ugotavljamo, da smo zopet na začetku. Res se zavzemamo, da ne bi bile kršene pravice otrok, in ocenjujemo, da so strahovito kršene, če otrok nima enakih možnosti ne do šolanja, ne do eksistence, ne šolske prehrane, skratka ničesar.
Zato znova v imenu vseh staršev, naše organizacije in svojem imenu pozivam institucije države, da dobro preučijo [svoje ukrepe], ker ukrepi, ki tako zaznamujejo in razslojujejo otroke, ne gradijo lepe prihodnosti.
Koliko socialnega sočutja pa premorejo učitelji v šoli, ki morda lahko poskrbijo tudi za tiste otroke, ki takole v kotu čakajo svoje vrstnike, da pojedo, sami pa do tega ne morejo? Je mogoče v šoli narediti tudi kaj v tem smislu?
Mislim, da se že kar številne šole, ki zaznavajo to stisko otrok in staršev, organizirajo. Tako učitelji nosijo od doma garderobo in jo neposredno dajejo staršem. Seveda smo zelo dobro povezani v mrežo in šolske svetovalne službe primere posredujejo tudi nam.
Skušamo vstopati v družine, skušamo biti čim bolj diskretni, skušamo ohranjati dostojanstvo družin, ampak revščina je v takem porastu, da družine gojijo prikrito revščino.
Ne upajo na plan s svojimi težavami, sram jih je, da ne morejo preživeti sebe in svojih otrok. In verjamem, da bodo v letošnjem šolskem letu učitelji in svetovalne službe bolj občutljivi in pomagali otrokom, ki bodo prikrajšani tudi za hrano.
Revščina je veljala za tabu. Ali otroci zdaj kaj več sami govorijo o tem, so bolj odprti?
Zelo govorijo, se zavedajo, govorijo o revščini na glas. Tudi se mi zdi, da se socialni čut in medsebojna pomoč vse bolj odražata. Je pa res, da imamo še vedno elite in vstop v te elite otroke še bolj zaznamuje. Upam le, da bomo odrasli sposobni predočiti to solidarnost, ker otroci počno natanko tako, kar odražamo in delamo mi.
Celotno Izvidnico lahko poslušate v spodnjem posnetku.