Katjo privlačijo ženske, sama pa ima na sebi rajši moški videz, zato jo je tudi težko uvrstiti v katero izmed predvidenih kategorij, kot je transspolna oseba. A Katja s tem nima težav.
Katjo privlačijo ženske, sama pa ima na sebi rajši moški videz, zato jo je tudi težko uvrstiti v katero izmed predvidenih kategorij, kot je transspolna oseba. A Katja s tem nima težav. "To je težava drugih," pravi. Foto: Matej Pušnik

Katja sodeluje pri programu Posluh, ki ga že tretje leto izvaja Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez. Program se osredotoča na mlade, ki imajo zaradi telesnih ali socialnih okoliščin manj priložnosti in so svoje življenjske izkušnje pripravljeni predstaviti občinstvu mladih na šolah ali pa v mladinskih centrih. Tako mladi spoznavajo oblike drugačnosti, obenem pa lahko najdejo podobnost s svojimi izkušnjami in ugotovijo, da v svojih stiskah niso osamljeni. V programu Posluh sodelujeta poleg Katje še 30-letna Valentina in 24-letni Maks. Njuni zgodbi najdete na povezavi med sorodnimi novicami.

Katja
Ko je Katja svojim staršem prvič povedala, da so ji bolj všeč dekleta, so zbledeli vsi strahovi, ki so zaznamovali njeno mladost, saj starši v tem niso videli težave. Foto: Matej Pušnik
Katja
Katjo je sicer še včasih strah glede prihodnosti, a se strahovom ne prepušča več toliko, kot je to počela v svoji mladosti. Foto: Matej Pušnik

Katja je prvič svoje odstopanje od vrstnic zaznala že v prvih razredih osnovne šole, ko so se njene vrstnice ob druženju pogovarjale o tem, kateri fant se jim zdi lepši. Katja tega navdušenja ni delila z njimi, saj so ji bile one precej bolj všeč kot fantje. A tega si ni upala povedati naglas, niti takrat niti desetletje pozneje, ko je njeno nezanimanje za fante prineslo že skoraj usodne posledice.

"Odraščala sem v okolju, ki ni bilo naklonjeno usmerjenosti v isti spol. Tu ne mislim toliko na družino, kjer ni bilo predsodkov, kot na ljudi okoli mene. Vedno sem dobila občutek, da je to nekaj groznega, nekaj ogabnega, nekaj nesprejemljivega. Zato si tudi nisem nobenemu upala povedati," pripoveduje o svojih strahovih v osnovnošolskih letih. Prav zaradi tega strahu se je od družbe, za katero je domnevala, da je ne bo sprejela, popolnoma osamila. "Večinoma sem presedela v svoji sobi. Nisem se hotela z nikomer pogovarjati niti družiti."

Osama in samopoškodbe
Osamljenost je terjala čedalje višji davek pri njenem počutju, saj se je vseskozi spopadala z željo po odprtem pogovoru o njeni skrivnosti, a jo je strah pred odzivom vselej ustavil. "Vedno sem imela občutek, da ne smem govoriti o svojih občutkih, da je to znak šibkosti," a potreba po pogovoru je bila tako močna, da se je zatekala tudi k samopoškodovanju, upajoč, da jo bo kdo opazil in jo vprašal, kaj je narobe.

Strah pred nesprejemanjem se je sčasoma tako poglobil, da se je Katja celo zatekla k poskusu samomora. Ta izkušnja pa jo je tako pretresla, da je spoznala, kako globoko je s svojimi strahovi zabredla. Pomislila je, da nižje od poskusa samomora ne gre, zato se je obrnila po strokovno pomoč, kjer je prvič spregovorila o svoji spolni preferenci in prvič občutila olajšanje od bremena, ki ga je s seboj nosila večino svoje zgodnje mladosti.

Tablete zdravijo simptome, ne vzroka
Obenem pa se je prvič seznanila tudi s tabletami za zdravljenje depresije oziroma "zoloftkami", kot jih ljubkovalno imenuje. Te so kljub določenim prednostim po Katjinem mnenju bolj breme kot rešitev: "Antidepresivi lajšajo simptome, ne pozdravijo pa vzrokov. Če se ne poglobiš v svojo duševnost oziroma k vzrokom, se s tabletami samo zastrupljaš," meni.

Njena izolacija je puščala davek tudi na šoli. Katja je namreč zavetje svoje sobe izkoriščala tudi med poukom in si nabrala zajetno število neopravičenih ur. Takrat se je zavedela, da ne bo mogla več dolgo skrivati vira svojih strahov, zato se je najprej obrnila na svojo sestro in ji povedala, kaj jo vsa ta leta potiska v osamo. "Moja izpoved jo je presenetila, saj si ni nikoli predstavljala, da me privlačijo dekleta, ni pa imela nobene težave tega tudi sprejeti."

Trenutek, ko zbledi desetletje strahov
Prvo domače razkritje je Katji vlilo novo samozavest. Tako je sestra prevzela odgovornost, da Katji pomaga pri soočanju z največjim strahom: kako bodo to novico sprejeli starši. Tako sta se skupaj približali njuni mami, sestra pa je povsem preprosto v minuti strnila Katjine desetletne strahove: "Mami veš, Katja ima ogromno neopravičenih ur in se zdravi za depresijo, ker si ne upa povedati, da so ji všeč dekleta."

Desetletje strahov je tako v trenutku zbledelo, saj mame novica o tem, da je Katja lezbijka, ni pretirano vrgla iz tira, niti ni imela pretiranih težav s sprejemanjem, da so njeni hčeri bolj všeč dekleta. "Samo, ali si res morala v šoli toliko manjkati?" je bila edina skrb njene mame, pripoveduje Katja.

Slovo od 120 kilogramov
Tudi oče se ni pretirano negativno odzval na novico. Nasprotno, bil je vesel, saj se je sam ves ta čas spopadal s strahom, da je Katja zabredla v težave z mamili. Tako sta oba v trenutku občutila olajšanje. "Nisem verjela, kako preprosto je bilo vse na koncu. Ne morem opisati, kakšno olajšanje sem ob tem čutila, ko sem na koncu spoznala, da so bili vsi moji strahovi popolnoma neupravičeni."

Ko se je Katji breme dokončno odvalilo od srca, se je začelo novo življenje, v katerem ni bilo več skrivanja, a tudi to ni minilo brez težav. Leta zapiranja vase so načela njeno samopodobo, ki že tako ni bila visoka zaradi njene teže. V najstniških letih je Katja namreč tehtala kar 120 kilogramov. Po razkritju pa se je od strahov preusmerila k svojemu videzu ter ne nazadnje tudi počutju in zdravju.

Pri tem ji je najbolj pomagala njena teta, ki jo je spodbudila k obisku fitnesa in bolj zdravi prehrani. Na fitnesu pa se je dobro sporazumela tudi z vaditeljema, ki sta ji pri njeni preobrazbi bila v veliko pomoč. Kmalu je z redno vadbo in spremembo v prehrani izgubila odvečne kilograme.

Preobrazba v fantovski videz
Njena preobrazba pa se ni končala pri odvečnih kilogramih. Katja si je namreč vedno želela biti videti kot fant, kar se je kazalo tudi v njenem načinu oblačenja, čeprav so njeni vrstniki vedno mislili, da skuša s tem zgolj prikrivati svojo težo. "Ne gre za to, da bi se počutila moškega spola. Sem zadovoljna, da sem Katja, mi je pa všeč moški videz na sebi. Če sem zaradi tega cisspolna oseba ali transspolna oseba, ne vem natančno niti mi to ni pomembno."

Ob koncu srednje šole je Katja doživela še razmeroma hudo prometno nesrečo, ki pa jo je na srečo preživela brez resnejših zdravstvenih posledic. Takrat je dobila nov opomin, kakšne posledice imajo strahovi, če jih postaviš pred odprto komunikacijo. »Ko sem klicala očeta, sem mislila da bo znorel zaradi škode na avtomobilu, a ko je prišel in videl razbit avto, je bil samo vesel, da je z mano vse v redu.«

Slovo od prsi
Kljub razbitemu avtomobilu pa je Katji prometna nesreča pripomogla k preobrazbi, saj ji je zavarovalnica izplačala znatno odškodnino, s katero si je lahko privoščila operacijo, o kateri je razmišljala že dalj časa, in sicer o odstranitvi prsi. V zadnjih mesecih pa je začela hormonsko terapijo, za katero upa, da ji bo pomagala pri spremembi barve glasu. "Upam, da bom imela po tem bolj globok glas."

Na poti k novim spremembam pa Katja ni več osamljena, saj je že dobra tri leta v razmerju z dekletom, ki ji pri tem stoji ob strani. Sicer se za skupno življenje še nista odločili, saj menita, da je "lepše biti skupaj, kadar se malo pogrešaš, paziti pa morava tudi, da druga druge ne jeziva preveč," mi pripovedujeta z nasmehom. Tako ali tako pa je Katja razpeta med Ljubljano, kjer študira v programu velnes, in Mariborom, kjer staršem pomaga v domačem podjetju.

Veliko mladih se spopada s težavami
Katja se v vsakdanjem življenju včasih sreča tudi s predsodki, ki pa niso tako hudi, kot se jih je večino svoje mladosti bala. Zaradi strahov, ki so jo v mladosti zaznamovali, se je odločila tudi za sodelovanje pri projektu Posluh, kjer mladim predstavlja svojo življenjsko zgodbo. "Med mladimi je veliko takih, ki se spopadajo z različnimi težavami, o katerih ne želijo govoriti in imajo občutek, da so manjvredni," pripoveduje Katja, ki meni, da lahko prav skozi njeno zgodbo kak mladostnik spozna, da so se tudi drugi ljudje ukvarjali s podobnimi občutki, ne glede na njihovo težavo.

Večinoma je deležna zelo pozitivnih odzivov, pripoveduje, se pa je v okviru projekta srečala tudi s predsodki na določenih šolah. Tako so nekatere šole odklonile njen nastop zaradi strahu, da ne bi njenega nastopa kdo razumel kot promocijo homoseksualnosti. A Katja se rajši spominja prijetnih izkušenj: "Enkrat me je ob koncu moje prestavitve neko dekle vprašalo, ali me lahko objame. Seveda me lahko, sem ji rekla."

Kar bo, pač bo
Katja se s prihodnostjo ne obremenjuje toliko, tudi zaradi izkušenj s strahovi iz preteklosti. "Kar bo, pač bo," se nasmehne. Tako še ne razmišlja o družini, saj trenutno želi končati svoj študij. Jo pa, kot tudi marsikaterega njenega vrstnika, skrbi, kaj bo po končani šoli počela. Zaveda se, da je možnosti za zaposlitev razmeroma malo.

Obenem jo je tudi nekoliko strah, da bo zaradi svojega videza v prihodnosti kdaj tudi prikrajšana za kakšno možnost zaposlitve. Kljub temu ji ti strahovi ne sežejo do živega. "Želim si samo, da bi v življenju delala nekaj, kar me bo veselilo. Za zdaj se veselim novih izkušenj in sem vesela za vse in vsakogar, ki ga imam ob sebi."

Katja sodeluje pri programu Posluh, ki ga že tretje leto izvaja Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez. Program se osredotoča na mlade, ki imajo zaradi telesnih ali socialnih okoliščin manj priložnosti in so svoje življenjske izkušnje pripravljeni predstaviti občinstvu mladih na šolah ali pa v mladinskih centrih. Tako mladi spoznavajo oblike drugačnosti, obenem pa lahko najdejo podobnost s svojimi izkušnjami in ugotovijo, da v svojih stiskah niso osamljeni. V programu Posluh sodelujeta poleg Katje še 30-letna Valentina in 24-letni Maks. Njuni zgodbi najdete na povezavi med sorodnimi novicami.