V pregovorno vročo politično jesen politika vstopa z vprašanjem, kako bo vlada skozi parlamentarno sito spravila ključne dokumente, na prvem mestu rebalans proračuna, za kar potrebuje absolutno večino, ki je za vladno posadko vse težje dosegljiva. To se je pokazalo že ta teden na seji državnega zbora pri zavrnitvi zakona o varstvu javnega reda in miru, ki bi uvedla posebne globe za žaljenje in nedostojno vedenje, kar je precej razburjalo javnost.

Da je moč Janševe vladajoče stranke in vlade v medijskem in političnem diskurzu močno precenjena, že lep čas ocenjuje naš tokratni sogovornik primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije, urednik, kolumnist, tviteraš. Politiko spremlja natančno, ne iz prve vrste, ampak iz galerije – Luka Lisjak Gabrijelčič. Pomembno prelomnico je po njegovih besedah pomenil rezultat junijskega na referendumu o zakonu o vodah, ki je bil hkrati prva resna nezaupnica vladi s strani ljudstva. "Do tedaj je v levosredinski javnosti, ki simpatizira z opozicijo, veljalo vraževerno prepričanje o pretirani moči te vlade. Te moči jaz že lep čas ne vidim in mislim, da gre za nekakšen psihološki mehanizem, torej strah, da bi podcenjevali iliberalno nevarnost, ki preti s strani SDS-a. To podcenjevanje je privedlo v precenjevanje," razmišlja sogovornik. Na referendumu se je jasno pokazalo, da vlada nima trdne podpore med volivci in ključno, da nima trdne podpore v parlamentu.

Nepopularna populistična sila
Spontana zborovanja ljudi na ulicah, kjer so se pojavili novi protesti že dve sredi zapored, ki nimajo jasne ideološke konotacije, kažejo, da si je vlada po sporu s številnimi skupinami civilne družbe pri uveljavljanju protikoronskih ukrepov odprla tudi fronto z zelo heterogeno ljudsko množico, ki nima jasne politične opredelitve. "Problem politične ponudbe SDS-a je v zadnjih letih to, da vodi populistično politiko, a s to populistično politiko ne more doseči nič večje podpore, kot jo je prej z vsemi neoliberalnimi, neokonzervativnimi ali bolj sredinskimi reiteracijami svoje identitete," na to novo realnost gleda sogovornik: "Torej, SDS se gre na čelu vlade populizma, istočasno pa je nepopularna populistična sila, ki ne uspe nagovoriti tistih globokih strahov in ljudskih resentimentov proti politični eliti. S tem in istočasno s šibkostjo opozicije in hkrati tudi civilne družbe odpira možnost prihoda novega populista."

Vlada kot Janez Krstnik pred prihodom novega mesije

Kajti, kaj dejansko počenja ta vlada, se vpraša Lisjak Gabrijelčič: "Spreminja tip politične kulture, saj na novo definira, kaj je sprejemljiv diskurz in kaj so sprejemljiva dejanja znotraj političnega prostora. To spreminja bolj kot kar koli konkretnega. Na ta način je dejansko nekakšen Janez Krstnik pred prihodom nekoga novega. Za njo bo prišel pravi populizem, ki bo manj neroden, kot je Janšev, manj osredotočen na vprašanja, ki jih ljudje ne marajo, in bolj spreten pri izkoriščanju ljudskih resentimentov. Čaka samo še voditelja."

Kdo bi lahko pograbil plamenico novega populizma, pa je ta hip še vprašanje za milijon dolarjev. V opoziciji tega "odrešenika" ni videti, se pa med strankami, ki želijo predstavljati alternativo sedanji vladi, kopiči podpora okrog SD-ja. "Kadar se dogaja podobno kot zdaj, da ni jasno, kdo bo rešitelj na levi sredini, začne rasti podpora Socialnim demokratom kot tradicionalni stranki z najbolj stabilno bazo, a ta podpora je izrazito volatilna, ker je v resnici odraz odsotnosti prave alternative Janši, torej drugega voditelja, ki bi pritegnil. Kajti takoj, ko bi se tak pojavil, bi ti začasni podporniki preskočili."