Dilema ni nova. Najbolj poznani razmisleki o (ne)trajnosti najvišjega pravnega akta v vsaki državi prihajajo z druge strani Atlantika. Enotnega mnenja med drugimi nista imela velikana severnoameriške zgodovine in državnosti. »Ustanovni oče« Benjamin Franklin je po sprejetju ustave takrat mlade države o dokumentu dejal, da se ji, "kot kaže, obeta stalnost - a na tem svetu nič ni gotovo, razen smrt in davki". 16. predsednik ZDA, Abraham Lincoln, pa slabo stoletje za tem razmišlja: »Ne posegajmo v ustavo. Ohraniti jo je treba, saj je to edina varuhinja naših svoboščin.«

Slovenke in Slovenci smo pogostih posegov v ustavno materijo vajeni iz časov nekdanjih monarhij in držav. Pred dvema desetletjema smo dobili lastno Ustavo Republike Slovenije. In jo za potrebe članstva v Severnoatlantskem zavezništvu ter Evropski uniji, proporcionalnega volilnega sistema in uvajanja pokrajin do zdaj štirikrat spremenili oz. dopolnili. Razprave po nadaljnjih vsebinskih spremembah in dopolnitvah pa ostajajo stalne spremljevalke akterjev družbenopolitičnega prizorišča.

Ustava je živi pravni akt, ki se prilagaja družbenim spremembam, ste zapisali pred časom. Kako jih uvajati: po načelu tresoče se roke ali kot reformo v svežnjih?
Ustava je formalno-pravno vzpostavila temeljna načela za delovanje slovenske države in njenega ustavnopravnega reda. Uresničevanje temeljnih ustavnih načel pa je v veliki meri odvisno od ljudi, ki jih vsakodnevno uporabljajo in se po njih ravnajo, od delavca na gradbišču, voznika avtobusa, prek direktorja javne gospodarske službe do predsednika države. Sprejetje ustave pa ni pomenilo, da bomo vsi naenkrat ponotranjili temeljne ustavne vrednote in načela. Tisti dan je pomenil šele začetek prizadevanj za uresničevanje ustavnih načel, ki se nadaljuje tudi dvajset let pozneje. Ustava zato ni zgolj tista majhna modra knjižica, ustavo poosebljamo vsi ljudje, ki jo vsakodnevno uporabljamo.

Če temeljne ustavne vrednote in načela niso bili ponotranjeni z ustavo, ki je bila spisana in sprejeta pred dvema desetletjema med vsesplošnim narodnim zanosom, se zdijo poskusi njenega spreminjanja in dopolnjevanja s tem namenom vnaprej obsojeni na neuspeh. Če skrajno poenostavim: morebiti je treba ustavo – prirejeno za mlajše, se razume - uvrstiti med obvezno čtivo za bralno značko?
Pri uresničevanju temeljnih ustavnih načel gre za dolgotrajni proces, zato moramo biti vsi potrpežljivi. Še enkrat, ne gre samo učenje temeljnih ustavnih načel na pamet, temveč je pomembno, da se jih vsakodnevno uresničuje.

Pobude niso nove. Trenutno največja opozicijska stranka potrebe po ustavnih spremembah obuja kontinuirano. Težava je, ker za spremembe potrebuje dvetretjinsko večino. Janez Janša je pred zadnjimi volitvami izpostavljal potrebo po zmagi “z veliko, veliko razliko.” Tokrat predstavlja formulo 50+, ki sproža različne interpretacije in seveda polemike. Kako tovrstne politične taktike v okviru prizadevanj za ustavne spremembe vidite vi?
Po mojem mnenju gre predvsem zato, da se prelomi z zdajšnjo pesimistično družbeno situacijo. Čas je že, da se v slovenskem javnem prostoru zagotovi enakost izhodiščnih možnosti vsakogar. Vsakomur mora biti dana možnost, da pride do ustrezne izobrazbe, ustanovi ustrezno podjetje in da se zagotovi dejansko uresničevanje ustavne pravice do enakovrednega dostopa do vseh delovnih mest. Izobraževanje mora biti omogočeno tudi drugim zapostavljenim družbenim skupinam in revnejšim slojem prebivalstva, ki tvorijo znaten delež celotne družbe, saj se na tak način omogoči vsem subjektom, da enakovredno tekmujejo v družbi, pri čemer bi bile tako vsem dane možnosti za uspešno in osrečujočo življenjsko pot. Če je zato treba spremeniti ustavo, pa jo spremenimo.

V ospredju SDS-ovih predlogov je že več let izpostavljena tudi potreba po reformi sodstva - med njimi ukinitev trajnega sodniškega mandata oz. njegova uvedba po 5-letnem preizkusnem obdobju. Kako bi “omejevanje” sodniškega mandata skrajšalo sodne postopke?
Trajna sodniška funkcija je določena v prvem stavku prvega odstavka 129. člena ustave. Gre torej za ustavnopravno materijo. Sodniška funkcija pa že v trenutni ureditvi ni neomejena. Zakon o sodniški službi v 77. členu določa, da državni spor sodnika razreši, če sodnik stori naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodniške funkcije. V razpravo o morebitni omejitvi trajnega mandata je treba vključiti vso strokovno javnost. Gre pa poudariti, da v nemškem ustavnopravnem redu poznajo tako sodnike s trajnim mandatom kot poskusne sodnike.

Kako bi ista ustavna sprememba zagotovila neodvisnost sodstva? Površen in predvsem laičen premislek se nagiba k temu, da bi bil sodnik z omejenim mandatom kvečjemu bolj dovzeten za zunanje “gestikulacije”. Lahko to kakor koli razumemo tudi kot poseg v ustavno predpisano načelo ločenosti posameznih vej oblasti?
Uvedba poskusnega mandata za sodnika bi bila mogoča samo pod striktnimi pogoji, ki bi popolnoma preprečevali vmešavanje vsakokratne interesne koalicije v delovanje sodne veje oblasti. Še več, izvolitev sodnika po končanem poskusnem mandatu ne bi smela biti podvržena odločanju v državnem zboru, temveč samo strokovnim odločitvam sodnega sveta. Ne glede na zgornje pa je treba poudariti, kar se večkrat zanemarja, da večina mladih sodnikov v slovenskem ustavnopravnem redu opravlja sodniško funkcijo zelo kakovostno, pri čemer so opravili pravno izobraževanje in poklicno usposabljanje že v demokratičnem ustavnopravnem redu.

Predlagane spremembe na področju delovanja ustavnega sodišča so pravzaprav deležne konsenza. Delovanje najvišjega sodišča v državi je treba “racionalizirati”. Kje potegniti mejo med prometnimi prekrški in resnimi kršitvami človekovih pravic? Tovrstna diskrecija prinaša velike odgovornosti.
V javnem prostoru prevladuje prepričanje, da so v slovenski demokratični družbi človekove pravice varovane le v formalno-pravnih aktih, medtem ko primanjkuje doslednega spoštovanja človekovih pravic. Le redki bi lahko zagovarjali tezo, da je v slovenskem pravnem redu uresničeno načelo pravne države in vladavine prava. Še več, omejevanje pravice do ustavne pritožbe ne more biti upravičeno in dopustno niti tedaj, ko se načeli pravne države in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin učinkovito uresničujeta. Toliko bolj zapisano velja za slovenski javni prostor. Pravica do ustavne pritožbe je pridobitev svobodne demokratične družbe ter njenega ustavnopravnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Alternative za ustavno pritožbo ne sme in ne more biti. Omejevanje pravic do ustavne pritožbe bi nas vse pripeljalo nazaj v preteklost, ko se je samovoljno odločalo, kdaj in komu so bile kršene človekove pravice. Učinkovitejše sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je mogoče doseči le s prostim dostopom posameznika do ustavnega sodišča.

Leta 2009 je ustavno sodišče odločilo o 1.772 zadevah. To je bilo doseženo predvsem na podlagi izločitve velikega števila vlog zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk ali pa zaradi njihove očitne neutemeljenosti, navaja poročilo US za leto 2009. Nekaj diskrecij očitno že ima.
Bolj sem imel v mislih predloge, da naj bi ustavno sodišče v prihodnje po prosti presoji odločalo, katero ustavno pritožbo bo sprejelo v obravnavo. Izbiro naj bi opravljalo na osnovi še neznanih kriterijev, povezanih s 'pomembnostjo' in 'nujnostjo' zadeve, za slovenski ustavnopravni red. 'Nepomembne' pritožbe nikoli ne bi prišle do ustavnih sodnikov. Predlagana ureditev naj bi nekako sledila zgledu ameriškega vrhovnega sodišča, ki si samo izbira zadeve za obravnavo. Ustavno sodišče je v letu 2007 prejelo 3.937 ustavnih pritožb, leta 2008 je prejelo 3.132 pritožb, leto pozneje pa le še 1.495, predvsem zato, ker se je število ustavnih pritožb s področja prekrškov občutno zmanjšalo. Število ustavnih pritožb se torej zmanjšuje. Zato argument prevelikega upada ustavnih pritožb odpade. Vendar tudi če bi bil porast višji, se moramo spomniti na 5. člen Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država mora zato posredno zagotavljati, da bo ustavno sodišče zmoglo obravnavati vse ustavne pritožbe, ki jih prejme. Še več, država mora zagotoviti, da bo ustavno sodišče s svojim osebjem zmoglo obravnavati vse zadeve in da se bo izogibalo izdaji neobrazloženih sklepov o zavrženju ustavnih pritožb.

Menite, da bi s tem vzbudili tudi večje zanimanje kandidatov za ustavne sodnike, ki jih ob vsakokratnem razpisu kvečjemu primanjkuje?
Ustavno sodišče RS je najvišji varuh ustavnosti in človekovih pravic v slovenskem ustavnopravnem redu ter zato najbolj ugledno sodišče. Ne verjamem, da bo kdaj zmanjkalo kakovostnih kandidatov za ustavne sodnike.

Pobudam se je v zadnjem času pridružil Zares. Nekatere točke so presečne z SDS-ovimi. Na primer predlog, ki bi razrahljal možnosti za predčasne volitve.
Ne poznam njihovega predloga, zato ga ne morem komentirati.

Na drugi strani si nasprotujejo pri vprašanju referendumske zakonodaje. Opozicija trenutno ureditev brani, vladna stran se pripravlja na reforme. Obojim bi se po morebitni zamenjavi na oblasti verjetno kolcalo po prejšnjem stanju. V kolikšni meri domača referendumska ureditev dejansko sledi ustavnemu določilu, po katerem “ima oblast ljudstvo”, in v kolikšni meri je lahko orodje oziroma orožje v rokah vsakokratnih predlagateljev?
Pravica do referenduma nedvomno predstavlja neusahljivi vir slovenske državnosti, ki sodi med temeljne vrednote slovenske ustavne ureditve. Njeno neupravičeno in neustrezno obrazloženo omejevanje pa ne bi pomenilo le čezmernega posega v pomembno ustavno dobrino, ampak tudi zanikanje izvora slovenske državnosti in pravne države. Kljub temu oziroma prav zaradi tega se je treba vprašati, ali je mogoče pravico do referenduma tudi omejevati in pod kakšnimi okoliščinami. Omejevanje pravice do referenduma je nujno samo takrat, kadar trči ob najbolj temeljne vrednote slovenske ustavne ureditve. Še v teh primerih pa je prepoved odločanja državljanov mogoča le na podlagi striktnih kriterijev in uporabe načela sorazmernosti. Pravico do referenduma bi bilo mogoče omejiti samo tedaj, ko bi bila prepoved primerna in nujna za dosego končnega cilja varovanja temeljnih ustavnih vrednot. Sama prepoved pravice do referenduma je mogoča samo v primerih, ki bi bila prepoved sorazmerna z varovanjem temeljnih ustavnih dobrin, kamor sodijo na primer človekove pravice in temeljne svoboščine.
So se kateri izmed izvedenih referendumov sprehajali po tej črti? Ob “izbrisanih” in umetnem oplojevanju samskih žensk je potekala burna razprava.
Pravica do referenduma utemeljuje ne samo slovenski ustavnopravni red, temveč tudi demokratično slovensko državo. Ustavno sodišče pa je že večkrat poudarilo, da je poseganje v pravico do referendum dopustno le v izjemnih pravnih razmerah zaradi varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin na podlagi striktne uporabe načela sorazmernosti. Na primer, referendumsko odločanje o ponovni uvedbi smrtne kazni bi bilo vsekakor v nasprotju s slovenskim ustavnopravnim redom in varstvom nedotakljivosti življenja v 17. členu ustave.

Bi bil t. i. referendumski dan ustrezna rešitev?
Tudi t. i. referendumski dan oz. dnevi bi bil lahko ena izmed mogočih rešitev, predvsem z vidika gospodarnosti, čeprav verjetno ni najboljša.

Vedno pride tisti "vendar". Bi zaradi koncentracije vsebinskih vprašanj in sočasnih referendumskih kampanj posledično trpela udeležba ali celo kakovost, pogojno rečeno, odločanja?
Če bi bilo na isti dan razpisanih več referendumskih vprašanj, bi se lahko pripetilo, da bi bili prebivalci slabše seznanjeni z referendumskimi vprašanji.

SDS bo predlog sprememb za “drugo republiko” predstavil konec leta. Pričakujete, da bo podoben 10-točkovnemu programu, ki je bil predstavljen na dan slovenske ustave pred dvema letoma?
Ne morem napovedovati, kakšen bo predlog sprememb.

V njem je omenjena tudi prepoved monopolov na medijskem področju. Čemu ta medijski ekskluzivizem?
Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora biti svobodna demokratična družba temelj slovenskega demokratičnega prostora. Po mnenju ustavnega sodišča sodijo med temeljna načela svobodne demokratične družbe tudi svobodni mediji. Vsakdo pa se lahko vpraša, ali imamo v slovenskem ustavnopravnem redu svobodno demokratično družbo. Verjetno na neki formalni ravni že, vendar vsebina načel svobodne demokratične družbe zahteva dosledno vsakodnevno uresničevanje na konkretni ravni.

Kaj pa (morebitni) monopoli na področju telekomunikacij, energetike, prehrane … In predvsem, kako se pri tem konsistentno izogniti vmešavanju v svobodo podjetniške pobude?
V slovenskem ustavnopravnem redu veljajo jasna in predvidljiva pravila slovenskega in evropskega konkurenčnega prava, ki jih morajo vsi pravni subjekti spoštovati.

Pomemben poudarek naj bi dobilo okolje. Kako bi ob morebitnem sprejetju “zelenih” ustavnih členov v zadostni meri upravičili projekte, kot so TEŠ, NEK, avtocestni križ, postopno dopuščanje uvajanja gensko spremenjenih organizmov … ?
Ustava v 72. členu sicer določa, da ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in da država skrbi za zdravo življenjsko okolje. Vendar pa pravica do zdravega življenjskega okolja ne sodi med ustavne človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč jo lahko najdemo v poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih. Pravice do zdravega življenjskega okolja tako ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi ustave. Zaradi take ureditve se zdi smiselno, da bi pravico do zdravega življenjskega okolja uvrstili med temeljne človekove pravice, da bi se lahko posamezniki nanjo sklicevali neposredno pred sodišči.

Menite, da bi se lahko zgodile spremembe tudi pri vprašanjih “ideološke” narave? Pisci ustave so tako razpravljali med pravico do izbire pri razpolaganju z lastnim telesom in nedotakljivostjo življenja.
Očetje slovenske ustave so ustavno poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah napisali zelo kakovostno in ga zato ni treba spreminjati. Velja pa razmisliti o njegovi razširitvi na nekatere druge pravice in svoboščine, ki jih zdaj v ustavnem besedilu zaman iščemo.

Na primer?
V drugo poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah bi lahko uvrstili že omenjeno pravico do zdravega življenjskega okolja in na primer pravico do osebne integritete, ki izhaja že iz 3. člena Listine EU-ja o temeljnih pravicah. Iz drugega odstavka 3. člena omenjene listine izhaja, da je 'na področju medicine in biologije je treba spoštovati zlasti: svobodno privolitev prizadete osebe po predhodni proučitvi v skladu s postopki, določenimi z zakonom; prepoved evgeničnih postopkov, zlasti tistih, katerih cilj je selekcija ljudi; prepoved uporabe človeškega telesa in njegovih delov zaradi premoženjske koristi ter prepoved reproduktivnega kloniranja človeških bitij.