"Za Slovenijo je to pionirski projekt," je dejala državna sekretarka na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Olga Belec. Za zdaj namreč takšnega akcijskega načrta repatriacije Slovenija še ni imela in med izvajanjem so naleteli na kar nekaj izzivov, od urejanja prihoda do iskanja namestitev in zaposlitev v Sloveniji.

Slovenija je trenutno prejela prošnjo za repatriacijo okoli 50 ljudi. Na uradu so izdali 16 odločb za 29 ljudi, v Slovenijo pa jih je decembra prišlo šest, preostalih 15 pa v januarju. Po zdaj izdanih odločbah pričakujejo še osem ljudi, nekateri namreč čakajo na konec šolskega leta, drugi še urejajo osebne zadeve. Sicer pa domnevajo, da bo v Slovenijo prišlo še okoli 15 ljudi, saj pri nekaterih čakajo še na dopolnitev vlog.

Na omenjenem uradu poudarjajo, da so pogoji za repatriacijo zelo strogi, prosilci morajo namreč dokazati, da so slovenskega rodu, priložiti dokumentacijo o nekaznovanosti, morajo pa imeti tudi dejavne vezi s Slovenijo oz. biti dejavni v slovenskih društvih.

Da so postopki trajali tako dolgo, pa ni bilo odvisno od države, ampak ker so na prvo mesto postavili varnost, je dodal sekretar na uradu Dejan Valentinčič. "Rojaki so prišli v Slovenijo, preden bi se lahko najhujše zgodilo," je zagotovil ob pojasnilu, da so v Venezueli živeli v težkih razmerah.

Večina živi pri sorodnikih

Od do zdaj repatriiranih ljudi jih dve tretjini živita pri sorodnikih, tretjini pa je pri iskanju namestitve pomagala država. Razporejeni so po celotni državi, načeloma pa živijo tam, kjer je najbolj verjetno, da bodo dobili zaposlitev. Kot zagotavlja Belčeva, si vsi želijo čim prej najti zaposlitev, nekateri so imeli celo že razgovore.

Med njimi so sicer številni visoko izobraženi, npr. doktorica kemije, defektologinja ... Starostna struktura pa je zelo pestra, vse od pet let naprej. So pa za repatriacijo prosile večinoma mlade družine, so pojasnili.

Čeprav številni ne znajo jezika, so se že ob prihodu začeli učiti oz. izboljšujejo znanje slovenščine. Pri tem je Belčeva opozorila, da ravno učenje jezika še ostaja težava, saj pri notranjem ministrstvu zagotavljajo učenje le za tujce, ne pa tudi za osebe slovenskega rodu. Prepričani pa so, da bodo tudi to kmalu rešili.

Se pa vsi, ki so že prispeli v Slovenijo, počutijo dobro in so olajšani, da lahko živijo v miru in svobodi. "Veseli smo, da smo tu in da smo varni," je potrdil Andreas Hočevar, ki je v okviru repatriacije pred kratkim s svojo družino prispel v Slovenijo.

Hočevar, ki na daljavo upravlja svoje informacijsko-tehnološko podjetje v Venezueli, je s seboj v Slovenijo pripeljal še svojo sestro Danielo ter ženo s hčerko. Ob tem je dodal, da ga skrbi za družino, ki je ostala v Venezueli, med drugim starša, a je zagotovil, da jim bodo skušali pomagati.

Glede načrtov v Sloveniji si Daniela želi, da bi tako kot v Venezueli tudi tu imela svojo plesno šolo. "Ples imamo v krvi," se je pošalila.

Med mlajšimi rojakinjami, ki so prispele v Slovenijo, sta tudi 19-letna Maria in 14-letna Ana Paula, ki sta v državo prispeli s svojo babico Slavko Voglar in njeno sestro Marijo Voglar. Ta je bila po besedah Valentinčiča motor, ki je poganjal postopek celotne repatriacije rojakov.

Mlajši sestri sta v rodni Venezueli pustili mamo, medtem ko je oče v Španiji, kamor je odšel s trebuhom za kruhom, kot je dejala Slavka Voglar. Podobno kot družina Hočevar sta sestri priznali, da je bilo najtežje za seboj pustiti družino, a se že veselita novega življenja v Sloveniji.

Do 1000 ljudi slovenskega rodu

Po ocenah urada v Venezueli živi do tisoč ljudi slovenskega rodu, vendar ne izpolnjujejo vsi pogojev za repatriacijo. Da slovenščina na primer ni med pogoji, pa kot zanimivost pojasnjuje Valentinčič, da se jezik kot narodna identiteta izgubi med prvimi. "Lahko si dober Slovenec brez slovenskega jezika," je dodal. Številni namreč ohranjajo identiteto z navadami, kot je na primer peka potice za praznike, je povedal.