Ko je predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije SKEI Lidija Jerkič leta 2012 kandidirala na mesto predsednice Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, se je v medijih pojavil tudi pomenljiv naslov "Ambiciozna Lidija Jerkič ruši večnega Semoliča". Po njenih besedah je to "zelo tipičen naslov s slabšalnim prizvokom, ki ga uporabijo za žensko, ko poskuša poseči na področje, ki je očitno rezervirano za moške". "Ne bom rekla, da je mesto predsednika ZSSS-ja rezervirano za moške, a naslov je tipičen. Takšnim obravnavam lahko sledite marsikdaj, tudi pri obravnavi premierke Alenke Bratušek in ministrice za zdravje."

Lidija Jerkič, pravnica po stroki, je postala predsednica SKEI-ja leta 2006, "kar se marsikomu zdi sila imenitno, prenekaterim, predvsem moškim, pa sila čudno", je zapisala v kolumni na MMC-ju ob mednarodnem dnevu žensk, Razmišljanja ob 8. marcu, dnevu žena. "V Evropi so v vseh sindikatih kovinske in elektroindustrije le tri ženske predsednice, pa še to dve izhajata iz nekdanjih republik Sovjetske zveze. Že takrat sem bila kot neke vrste posebnost in to me moti, saj ne vidim nič posebnega v tem, če funkcijo katerega koli predsednika ali predsednice prevzame ženska. Stvar je v znanju, sposobnostih in zmožnostih."

Čeprav priznava, da je sodelavci ne gledajo nič čudno, ker je ženska, dodaja, da je "zanimivo, ko direktor podjetja vpraša, ali nimamo moškega predsednika, da bi se menil z njim, ali ko te hočejo pustiti na kavi pri tajnici med sestankom, ker ne vejo, kaj natančno bi bilo treba z vami narediti, mar ne"? "No, moj ego je dovolj velik, da take stvari prezrem," je bil njen odgovor na vprašanje uporabnika 'yoda', ki jo je provokativno vprašal, "ali ona enakopravno obravnava oba spola" in "ali ima za to kakšen objektiven dokaz ali si le fila EGO".

"Nadlegovanja ni treba trpeti"
Kot predsednica sindikata si prizadeva za zaščito pravic delavcev, izboljšanje socialnega in ekonomskega položaja delavcev, širjenje idej solidarnosti, spodbujanje organiziranja delavcev in vključevanja mladih ter žensk v dejavnejše življenje.

Kot pravi, ženske velikokrat nočejo spregovoriti o mobingu ali nadlegovanju na delovnem mestu. "V proizvodnji, kjer so zaposlene ženske, vladajo nenavadni odnosi, ko nadrejeni osvajajo ženske, in se jim zdi, da je to neprijetno, a da je pač bilo vedno tako. Ni res. Takšnega nesprejemljivega vedenja, ki človeka moti, ni treba trpeti. Marsikatera ženska tega sploh ne zazna kot nadlegovanja."

"Kdaj boš pa ti imela otroka?"
Še strašljivejši pa so primeri, ko morajo ženske ob podpisu pogodbe za nedoločen čas podpisati tudi biankomenico o odpovedi v primeru zanositve. "Zakon seveda prepoveduje preveč osebna vprašanja na razgovoru, na katera delavcu ali delavki ni treba odgovarjati. A žal je to pogosto le teorija. Delodajalci morda ne vprašajo "kdaj boš pa ti imela otroka', ampak 'kakšni pa so vaši načrti glede tega'. Iskalka dela takrat težko zavrne odgovor. Bolj žalostno je, da se ob podpisu pogodbe o redni zaposlitvi pojavi še prazna biankoizjava o odpovedi delovnega razmerja. Delavki je povedano, da bodo, če zanosi, izpolnili biankoodpoved, ki jo lahko delodajalec kadar koli uporabi, in zelo težko je takšni ženski dokazovati, da je takrat res dala odpoved."

Sicer pa dodaja, da "hočemo ali nočemo, razlike med spoloma se pri nas povečujejo". "Vedno večji odstotek žensk je prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. Ženske se vedno bolj zatekajo k polovičnim zaposlitvam, saj jim z otroki včasih preostane le to. Opažamo tudi razlike v plačilu."

"Ljudje ne uspejo, ker ne poskusijo"
Lidija Jerkič priznava, da je bila na svoji poti po navadi "sama sebi največja ovira, s pomisleki o družini, razpoložljivem času, prioritetah, navsezadnje lastnih sposobnostih. A ko sem se odločila sama, ko sem zastavila besedo in včasih malo poguma, spol ni bil ovira." Tako priznava, da so številni v življenju manj uspešni zaradi strahu.

"Naj povem primer. Rada hodim v hribe in gore, ki so me navadili, da je nesmiselno stati pod njimi in se spravljati v strah, saj se zdi, da se jih ne da preplezati in da je strašno nevarno. Dokler stvari ne pogledaš. Včasih je bolje, da splezaš nekoliko višje in od tam vidiš, ali se da naprej ali ne. V življenju je ravno tako, polovice stvari v življenju ne poskusimo, saj nas je strah. Kaj bo, kaj bo kdo rekel, kaj če ne bom zmogel? 90 odstotkov ljudi v življenju ni uspešnih zaradi teh strahov, in ne zato, ker ne znajo in ker jih drugi ovirajo, ampak zato, ker niti ne poskusijo."