Za prihajajoči 8. marec bomo tako večkrat lahko slišali kakšno čisto žensko temo, pa kaj več o enakosti in enakopravnosti med spoloma, nekaj zgodovinskih mejnikov in splošno ugotovitev, da smo ženske še vedno v podrejenem položaju. Večinoma, ne vse. To delo bodo odlično opravili novinarji (bolj novinarke) in govorniki (praviloma moški) na raznih prireditvah ob 8. marcu. Meni zato na tem mestu ni treba.

Ja, seveda. Tako kot takrat ni bilo korupcije in klientelizma. In drugih podobnih, pri nas nepoznanih pojavov. Skoraj dvajset let pozneje ugotavljam (ne sama), da vse to seveda obstaja, le stran gledamo. Lani smo se v SKEI-ju lotili manjše raziskave o položaju naših delavk. O tem, ali so na delovnem mestu zapostavljene zato, ker so ženske. Ob začetku smo še ženske skorajda v ene glas razmišljale z moškimi kolegi, da kakšnih bistvenih razlik ni. Rezultati so bili drugačni. Zelo drugačni.Spomnim se leta 1996, ko smo v okviru SKEI (Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije) sodelovali v programu Phare in Tacis na temo zagotavljanja enakih možnosti žensk v poklicnem in družinskem življenju. In je bil takrat med udeleženkami izrazit občutek, da je ženskam v zahodni Evropi celo slabše. Da so manj zaščitene, slabše plačne, bolj izpostavljene, sicer bolj izobražene, a z manj možnostmi za napredovanje. Družno smo ugotavljale, da pri nas tega pa ni. Ni diskriminacije, ni neenakega plačila, ni nadlegovanja na delovnem mestu.

Zelo očitne diskriminacije na prvi pogled resda ni. V tej sliki pa so velike packe. Ja, enako plačilo imata delavka in delavec na enakem delovnem mestu, toda: ženska bistveno pozneje in težje napreduje, njena plača je nižja, ker je pogosteje na bolniškem dopustu (zaradi družine) kot njen moški kolega, njeni dodatki so iz enakega razloga nižji, redkeje jo napotijo na izobraževanje, dokvalifikacijo, zato tudi ne napreduje in še bi se našlo. In ja, večkrat je izpostavljena mobingu in spolnemu nadlegovanju.

O moških bi se seveda dalo marsikaj povedati in na tak dan bi bilo celo oproščeno. Pa vendar, so oni tisti, v katere je treba tiščati prst? Ali imamo tudi same kaj pri tem? Čisto malo, morda?

Izhajam iz delavske družine (to zdajle ni populizem, le ozadje skušam prikazati), nobeden od staršev ni imel več kot poklicne izobrazbe. Fakulteto sem končala v kombinaciji s študentskim delom, zaposlitev sem našla brez zvez in pravosodni izpit sem naredila v prvo. Sama nikoli nisem imela občutka, da me to, da sem ženska, ovira pri delu ali napredovanju. Nasprotno. Največkrat sem si bila sama ovira, s pomisleki o družini, razpoložljivem času, prioritetah, konec koncev lastnih sposobnostih. A ko sem se odločila sama, ko sem zastavila besedo in včasih malo poguma, spol ni bil ovira. Zato sem najbrž tudi lahko predsednica sindikata, ki vendarle slovi po klasičnih, težkih moških poklicih. In se marsikomu to zdi sila imenitno, prenekateremu, predvsem moškemu, pa sila čudno.

Ženske postajamo samozavestnejše. Okolje se je v zadnjih desetletjih korenito spremenilo. Posameznice niso več osebe za razkazovanje, kadar zasedejo vidnejše mesto, spreminjajo se vrednote in zavedanje.

Vedno bomo na tem svetu ženske in moške. In vedno bodo razlike. Sem privrženka tega, da ženske naj ne postanejo moški in moški ne ženske (no, pa oni imajo polno svojih praznikov, pa naj si kaj napišejo). Sem pa tudi za to, da na oboje gledamo enako. Ne skozi dolžino kril in višino pet, temveč sposobnosti, ki se skrivajo malo višje.