Medtem ko se sindikalne vrste osipajo, pred 20 leti je bil član najmanj vsak drugi zaposleni, danes le še vsak četrti ali peti, je, paradoksalno, sindikatov vse več. Po trije zdravniški in šolski, še več tistih, ki zastopajo medicinsko osebje, dva policijska … V javnem sektorju jih je blizu 40. Rivalstva med njimi rojevajo nove sindikate in s tem tudi nova rivalstva.

Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj pravi, da k temu izrazito napeljuje zlasti plačni zakon, tako v razbijanje sindikatov, segmentacijo, oženje interesov in je za zaposlene nedvomno škodljiv.

Na drugi strani stiska vlade, ki v plačnih pogajanjih težko najde kompromis s tolikšno množico. A izbrala je napačno pot, trdi Jakob Počivavšek iz sindikata Pergam: "Formalno se navaja predvsem problem pogajanj v javnem sektorju, kar po mojem prepričanju sploh ni problem zakona o reprezentativnosti, ampak je kvečjemu vprašanje, ki ga je treba urediti v zakonu o sistemu plač."

Brez teh sprememb tudi popravki reprezentativnosti vladi ne bodo olajšali dela. Prej nasprotno, pravita Počivavšek in Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov. Po njunem mnenju lahko vlada doživi nasprotni učinek. Lahko pa zakon pripomore k združevanju sindikatov, kar bi bilo treba, ne samo na ravni sindikatov dejavnosti in poklicev, ampak tudi na ravni sindikalnih central, pravita in dodajata, da bi lahko iz tega vladnega poskusa, če se bodo sindikati sposobni dogovoriti, izšli močnejši.

Peter Pogačar z ministrstva za delo jim odgovarja, da je njihov namen okrepiti raven sindikalnega delovanja. Kakor koli, vlada je sindikalne centrale zbudila, kajti vsaj v teh se nujnosti povezovanja zavedajo. A to že jezi nekatere samostojne sindikate, zato so zelo verjetni tudi novi spori med sindikati.