Zakon sicer določa višjo povprečnino za letos s poračunom od januarja, vendar dvig za 3,5 evra, s 530 na 533,5 evra, ne sledi dejanskim potrebam in dodatnim obveznostim občin, saj v celoti ne pokriva večjih stroškov dela javnih uslužbencev, ki nastajajo zaradi dogovora vlade s socialnimi partnerji, pri katerem pa občine niso sodelovale, so zapisali predlagatelji veta, interesna skupina lokalnih interesov.

Po njihovem mnenju omenjeni dvig povprečnine ne upošteva raznolikosti občin in s tem njihovih različnih finančnih potreb. Medtem ko bodo dodatna sredstva občinam z manj javnimi zavodi in posledično nižjimi stroški dela javnih uslužbencev verjetno zadostovala tudi za pokritje drugih izdatkov, pa občinam z več javnimi zavodi dvig povprečnine ne bo zadoščal niti za osnovni namen, zaradi katerega je bilo predlagano povišanje povprečnine, so ocenili.

Negativne posledice linearne razdelitve bi bilo po njihovem mnenju treba nevtralizirati z novim modelom razdelitve, ki bi ga na podlagi izračunov moralo pripraviti pristojno ministrstvo. Navedli so oceno, da imajo občine približno 300 evrov nižjo povprečnino, kot bi jo po zakonu o financiranju občin morale imeti, kar znese 600 milijonov evrov na letni ravni oz. povprečno letno okoli tri milijone evrov na vsako občino.

Poudarili so, da je financiranje občin neurejeno in nestabilno, saj sistemskega zakona o financiranju občin v tem delu ne spoštujejo in vanj posegajo z vsakoletnimi spremembami zakonov o izvrševanju proračunov.

Poslanci bodo morali po izglasovanem vetu o noveli ponovno odločati, podpreti pa jo bo moralo najmanj 46 poslancev. Glede na to, da so novelo v sredo potrdili s 73 glasovi za in nobenim proti, vnovična podpora verjetno ni vprašljiva.