i diplomirajo iz novinarstva, v Sloveniji kar 83 odstotkov, jih do vodstvenih položajev v medijih prileze samo 35 odstotkov.

To so pokazali za zdaj še neuradni podatki raziskave Ženske v medijih, ki ji je za Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) opravila mag. Brankica Petković z Mirovnega inštituta. Študija je zajela 99 medijskih hiš iz 28 držav članic EU-ja in Hrvaške, osredotočala se je na položaj žensk v procesih odločanja v medijskih hišah. O položaju žensk v medijih kot o empirični študiji Enakost spolov in mediji sta za MMC spregovorili raziskovalki Mirovnega inštituta mag. Mojca Frelih in dr. Živa Humer.

Kakšne trende in vzorce je pokazala raziskava o položaju žensk v medijih?
Po podatkih iz EU-statistike ženske sestavljajo približno polovico vseh zaposlenih v medijski industriji in več kot polovico vseh, ki diplomirajo iz univerzitetnih programov za medijske poklice. Po podatkih, ki jih je EIGE zbral iz uradne EU-statistike, v Sloveniji ženske predstavljajo nekaj več kot 40 odstotkov vseh zaposlenih v medijih, hkrati pa je delež žensk med tistimi, ki diplomirajo iz novinarstva in drugih medijskih poklicev, v Sloveniji višji kot v EU-ju. V Sloveniji jih je kar 83 odstotkov, medtem ko ta odstotek v EU-ju znaša 68 odstotkov.

Kako pa je z ženskami in vodstvenimi položaji v medijih?
Študija je potrdila tezo o vertikalni segregaciji in steklenem stropu - v Sloveniji je na ravni vodstva 35 odstotkov žensk in 68 odstotkov moških, na ravni izvršnega direktorja je le še 20 odstotkov direktoric. Nižje po hierarhični lestvici odločanja gremo, delež žensk narašča. Tako je na srednji, operativni ravni vodenja 41 odstotkov žensk.

Ali obstajajo kakšni ukrepi, da bi se razmerja spremenila?
Posebni ukrepi znotraj medijskih hiš v Sloveniji, ki omenjajo spol, so prisotni le toliko, kot to zahteva zakonodaja. Ob tem pa ni nobenih posebnih ukrepov glede enakosti spolov in spremljanja uresničevanja teh ukrepov.

Kako je z ženskami v medijih v drugih državah EU-ja? Katera bi bila lahko zgled?
Države, ki bi lahko bila za zgled v celoti, enostavno (še) ni. Ponekod pa se kažejo večja prizadevanja po posebnih ukrepih, ki bi lahko bili uporabni tudi v drugih državah. Primer dobre prakse za podporo dostopa žensk v procesih odločanja znotraj medijskih organizacij je lahko ukrep na Österreichischer Rundfunk (ORF) v Avstriji, kjer so v letu 2012 razvili tako imenovani ORF-načrt za enakost spolov.
Akcijski načrt je bil usklajen s pravnim in političnim okvirom v Avstriji, zasledoval pa je promocijo enakosti spolov znotraj organizacije; promocijo poklicnih poti žensk, odpravo obstoječe diskriminacije. Prizadeval si je tudi za omogočanje usklajevanja družinskega in poklicnega življenja za ženske in moške, dosego 45-odstotnega deleža zastopanosti žensk v področjih znotraj organizacije, kjer so ženske premalo zastopane ter za povečanje zastopanosti žensk v tehničnih poklicih. Predvideli so tudi evalvacijski načrt za spremljanje učinkov v prihodnje.

Katere ukrepe bi bilo treba sprejeti, da bi se stanje popravilo?
Korak k izboljšanju stanja predstavlja že ozaveščenost o uravnoteženi zastopanosti spolov znotraj posameznih medijskih hiš, ki lahko posledično prispeva tako k medijskim vsebinam kot tudi spremembe na ravni procesov odločanja. Pomagal bi lahko tudi seznam ženskih strokovnjakinj, ki bi bile pripravljene sodelovati z novinarji oziroma nastopati v medijih.
Na sistemski ravni kvote predstavljajo mogoč ukrep, ki omogoča uravnoteženo zastopanost obeh spolov v procesih odločanja. Spolne kvote v politiki pri nas že veljajo, prav tako se razmišlja o uvedbi kvot za gospodarstvo in medije, pri čemer pa bi v primeru uvedbe kvot za ženske morali vzporedno razmišljati o uvedbi kvot za moške na tistih področjih, kjer pa so moški manj zastopani.

Kdo bi moral te ukrepe sprejeti?
Ukrepe lahko sprejemajo posamezne medijske hiše, vendar je bolj smiselno sistemsko in celostno reševati nastalo situacijo. Z uvedbo kvot za ženske bi lahko zagotavljali bolj uravnoteženo zastopanost spolov v procesih odločanja na vseh ravnah vodenja, sočasno pa bi morali poskusiti z uvedbo kvot za moške ali vsaj ukrepov, ki bi spodbujali moške, da bi se bolj vključevali v zasebno, družinsko življenje, pri skrbi za otroke in starejše (skrbstvene obveznosti v družinskem življenju bi se bolj enakomerno razdelile med ženskami in moškimi). Ta del ne predstavlja zanemarljivega deleža vsakdanjega življenja, saj po podatkih OECD-ja ravno gospodinjsko in skrbstveno delo v družini, ki ga večinoma še vedno opravijo ženske, predstavlja v Sloveniji skoraj 40 odstotkov BDP-ja.

Ali za medijsko industrijo v Sloveniji lahko rečemo, da je "nova" (propadla) tekstilna industrija - v kateri obstaja množica ženskih delavk z nizkimi plačami, medtem ko dobro plačani moški vodilni delavci pošiljajo podjetja "v propad"?
Ena od splošno znanih tez, ki je bila izpostavljena tudi v empirični študiji projekta Enakost spolov in mediji je, da se je število žensk na vodilnih položajih začelo spreminjati v zadnjih letih. Vendar spremembe niso posledica udejanjanja večje enakosti spolov, temveč posledica poslabševanja okoliščin dela v medijih. Delež žensk na višjih položajih začel povečevati zlasti od časa krize naprej, ko so se še bolj zaostrile delovne razmere tudi v medijih, ko se je povečala intenziteta dela in kompetitivnost, ki je povezana z naklado, branostjo, gledanostjo, upadom oglaševanja ipd. Ženske so kot krizne menedžerke, ki delujejo v težkih položajih, ko se razmerja med delom, delovnimi razmerami in plačilom slabšajo.

Ali je raziskava zaznala tudi, da je problem vključevanja žensk na vodilne položaje v tem, da se same ženske ne želijo vključiti v vodenje, tudi ko za to dobijo priložnost/povabilo?
O tem, kje so razlogi, zakaj je na najvišjih položajih še vedno tako malo žensk, so sogovornice pogosto (poleg sistemskega vidika) poudarjale prav individualne, subjektivne razloge. Ko se ženska bodisi zaradi lastnih strahov, dvomov bodisi zaradi vsesplošnega družbenega pritiska o 'super ženski' odloči, da zavrne možnost napredovanja in s tem tudi možnost sodelovanja v procesih odločanja. Zagotovo bi usposabljanja za vodje in opolnomočenje žensk za prevzemanje vodilnih položajev pripomoglo k povečanju deleža žensk na teh mestih. Vsekakor bi bilo treba delovati in naslavljati tako ženske kot moške.

Kaj je še pokazala študija Enakost spolov in mediji?
Sogovornice na vodstvenih položajih ugotavljajo, da so se za vodstvene položaje morale bolj dokazovati z delom, vložiti več energije in napora v primerjavi z moškimi kolegi. Hkrati to velja tudi pri uveljavljanju žensk na področjih, ki veljajo za 'moška' področja, kot so politika, gospodarstvo, šport. Tudi napake so potem vidnejše in bolj izpostavljene ter pogosto pospremljene tudi s predsodki in spolnimi stereotipi.
Študija je zaznala tudi primere odkritega seksizma oziroma diskriminacije zaradi osebne okoliščine spola pri zaposlovanju in plačilu ter seksistične šale kot sprejemljiv način komunikacije. Ugotovili sva tudi prepletanje spolnih vlog: pri ženskah se zaposlitev in delovanje v javni sferi gleda skozi njeno zasebno življenje (družina, skrb za otroke in starejše), ne glede na raven delovanja in pozicije moči, medtem ko pri moških velja ostrejša ločnica med vlogami v zasebni in javni sferi.