Najbogatejši sloj svetovnega prebivalstva naj bi v njih pred davki ali s podobnimi nameni skrival na tisoče milijard dolarjev vredno premoženje.
Toda nedavno ICIJ-jevo razkrivanje podatkov o lastnikih podjetij s sedežem v majhnih karibskih otoških državicah je marsikateremu izmed njih povzročilo nemalo težav.
Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev ICIJ-a velja za eno izmed najstarejših in najuglednejših organizacij preiskovalnega novinarstva. Trenutno ima okoli 140 članov, med katerimi je edini Slovenec Blaž Zgaga, soavtor trilogije o slovenskem trgovanju z orožjem V imenu države, za katero je prejel tudi nekaj mednarodnih novinarskih nagrad. Zgaga pravi, da so člani ICIJ-a, ki prihajajo iz držav z dolgo demokratično tradicijo, večinoma vodje preiskovalnih oddelkov uglednih novinarskih hiš.
"Toda bolj ko gremo proti vzhodu in jugu, pogosteje smo člani organizacije zgolj samostojni novinarji, kar je neki pokazatelj stanja novinarstva v svetu," dodaja Zgaga. Preiskovalni novinarji ICIJ-a so trenutno deležni pozornosti globalne javnosti, saj so se dokopali do obsežnih podatkov o lastnikih družb s sedežem v davčnih oazah. Izkazalo se je, da so njihovi lastniki pogosto pripadniki vladajočih elit, bogati poslovneži, pomembne javne osebnosti ... Med njimi pa je tudi nekaj Slovencev, katerih zgodbe Zgaga kot direktor centra za preiskovalno novinarstvo (cpns.si) postopoma objavlja v sodelovanju z eno izmed slovenskih televizij.

Kako se je ICIJ dokopal do teh podatkov? Ali gre za podobno zgodbo kot pri Wikileaksu?
Direktor ICIJ-a Gerard Ryle je dobil trdi disk z 260 GB podatkov o lastnikih podjetij v davčnih oazah. V glavnem gre za Britanske Deviške otoke. V prvi fazi je pri projektu delala zgolj ožja skupina novinarjev, ki obvladajo podatkovno novinarstvo in poznajo tudi računalniško forenziko, saj gre za več kot 2,5 milijona različnih datotek, ki jih je bilo treba razbrati in organizirati. V drugi fazi, ki se je začela konec leta 2012, smo bili k sodelovanju povabljeni tudi drugi člani ICIJ-a.

Naša naloga je bila identificirati osebe iz lastnega okolja in iskati morebitne zgodbe. Zadnja faza je pisanje novinarskih zgodb. Pri Wikileaksu, kjer so bile sprva objavljene preiskovalne zgodbe, nato pa je šlo zgolj za golo objavo diplomatskih depeš, ne gre toliko za novinarstvo, temveč bolj za t. i. osvobajanje informacij. Tudi v tem primeru bi lahko npr. objavili samo imena lastnikov podjetij, vendar ICIJ vztraja pri objavi preiskovalnih novinarskih zgodb, ki so preiskane iz čim več zornih kotov in opremljene z morebitnimi dodatnimi informacijami.

Lastništvo podjetij v davčnih oazah samo po sebi ni sporno oziroma nekaj nelegalnega. Sporno je le, če jih lastniki uporabljajo denimo za davčne utaje, pranje denarja ...
Ali je zadeva legalna ali nelegalna, ni vprašanje za novinarje, temveč za državne organe, ki so zadolženi za to. Naloga novinarjev ni, da obtožujemo in sodimo, temveč da opisujemo svet takšen, kot je, in da razkrivamo stvari, ki so v javnem interesu. Glede na dejstvo, da živimo v svetu, kjer so bogatejši vedno bolj bogati, revni pa vedno bolj obubožani, je razkrivanje podjetij iz davčnih oaz prav gotovo v javnem interesu. Če so njihovi lastniki ta podjetja prijavili svojim davčnim organom, potem verjetno ni veliko spornega. V Sloveniji imamo načelo svetovnega dohodka in državljani morajo prijaviti vse naložbe in račune v tujini.

Ali so med pridobljenimi podatki le imena podjetij in njihovi lastniki ali pa gre tudi za podatke o njihovih bančnih računih, denarnih transakcijah ali bilancah podjetij?
Gre zlasti za podatke o lastništvu podjetij. V večini davčnih oaz ni velikih bank, temveč te države prodajajo predvsem anonimnost lastnikom podjetij. Ta podjetja pa nato poslujejo v večjih svetovnih finančnih centrih. Bistvo projekta ICIJ-a "Offshore leaks" je, da so zdaj ta anonimna podjetja dobila prava imena in priimke. Bogati imajo namreč na voljo davčne oaze, revnim pa ostajajo varčevalni ukrepi.

Podatki, ki jih je pridobil ICJ, se nanašajo na Britanske Deviške otoke. Velika Britanija je na eni strani članica EU-ja, na drugi strani pa nekateri njeni čezmorski teritoriji veljajo za najbolj priljubljene davčne oaze, to so denimo omenjeni Deviški otoki, Kajmanski otoki, Bermudi ... ali pa Kanalski otoki, kot sta Guernsey in Jersey. Podobna zgodba je tudi z nekaterimi drugimi državami EU-ja. Gre torej za nekakšno dvoličnost, saj se na eni strani moralizira o davčnih oazah, na drugi strani pa jih največje svetovne finančne velesile neformalno podpirajo.
ICIJ je pridobil podatke podjetja Portcullis trustnet s sedežem v Singapurju in podjetja Commonwealth trust limited z britanskih Deviških otokov. Podatki se nanašajo tudi na nekatera druga otočja iz karibskega bazena in Pacifika. Kar zadeva britanske davčne oaze, je zadeva precej očitna. Britanski imperij je na vrhuncu svoje moči, letno pridobil iz svojih kolonij deset odstotkov svojega BDP-ja. Finančna industrija, ki je danes eden od temeljev britanskega gospodarstva, prav tako prispeva 10 odstotkov BDP-ja na leto. Zato jo tudi tako vneto branijo znotraj EU-ja in pred morebitnimi davki na finančne transakcije. V britanski finančni industriji obstaja več koncentričnih krogov.

Zunanji krog so davčne oaze na čezmorskih ozemljih. Drugi, notranji krog so otoki, ki sodijo v britansko otočje, kot so Man, Jersey, Guersney in drugi, vendar imajo posebno jurisdikcijo. Center pa je City of London. Gre za "občino", kjer imajo sedež velike svetovne finančne inštitucije kot tudi ruski magnati. Britanska finančna industrija torej v britanski proračun prispeva podobno velike zneske kot nekdanje britanske kolonije na vrhuncu imperialne moči.

Gre za njihov nacionalni interes, ki pa je žal ustvarjen na škodo davkoplačevalcev iz drugih držav, saj večina najbogatejšega sloja in multinacionalke poslujejo prek davčnih oaz. Pri tem gre za sistemski problem. Polovica surovin, ki jih uvozi EU npr., pride prek davčnih oaz. Ciper je denimo eden največjih poslovnih partnerjev Ukrajine, vendar nima praktično nobenih surovin in industrije. Gre samo za posredniške družbe multinacionalk, ki s poslovanjem prek davčnih oaz in s pomočjo transfernih cen znižujejo dobičke in s tem zmanjšujejo svoj dolg do matičnih držav, kjer imajo svoje trge in kjer dejansko kujejo dobičke. Sistem, ki jim to omogoča, so sprejeli politiki, ki bolj služijo bogatašem kot običajnim državljanom, zato je večina teh zadev žal legalnih. Multinacionalke z milijardnim prometom dandanes plačajo le nekaj milijonov davkov.

Koliko slovenskih lastnikov ste do zdaj odkrili v ICIJ-jevi podatkovni bazi?
O konkretnih številkah ne morem govoriti. Razkrili pa smo več primerov. Zoltan Varga je eden izmed najbogatejših in najvplivnejših Slovencev. Gre za enega vodilnih direktorjev petega največjega investicijskega podjetja na svetu, ki upravlja 28 milijard dolarjev kapitala. Na Britanskih Deviških otokih je registriral tri podjetja. Gre za Slovenca, ki je dosegel briljantno kariero na Wall Streetu in ohranil stike z domovino. Presenetljivo je, da mu je uspelo ostati toliko časa anonimen v slovenski javnosti, čeprav slovenski organi vedo zanj, saj so mu izdajali dokumente. Drugi primer je Boštjan Šoba, ki je bil obsojen v korupcijski aferi z Borisom Šuštarjem. Pozneje je pobegnil v Kanado in nekaj mesecev prej je odprl podjetje na Deviških otokih. Tretji pomemben primer je Marijan Groff, ki je bil direktor agencije za sanacijo bank in hranilnic, torej nekakšne prve slabe banke.

Upravljal je tudi prvi slovenski sklad tveganega kapitala, ki sta ga ustanovili Evropska banka za razvoj in Svetovna banka in v katerega so investirale štiri večje slovenske banke. Nekaj mesecev pozneje je odprl podjetje z enako kratico na Deviških otokih. Odkrili smo tudi, da je družina Puntar iz Krškega, ki je odkupovala občinska zemljišča in jih naprej prodajala Merkurju, imela kar tri podjetja na Deviških otokih. Tudi eden najpremožnejših Slovencev Vladimir Polič je imel dve podjetji na Deviških otokih. V vseh primerih gre zagotovo za javni interes. O drugih imenih pa za zdaj ne morem govoriti, ker so še predmet preiskave. Vendar gre za širok družbeni spekter.

Odzivi na razkritja niso kdo ve kako veliki?
Pred prvimi razkritji sem napovedal, da bo slovenska javnost onemela. Ta onemelost očitno še kar traja, saj medijskih odzivov na razkritja praktično ni. Toda na neki način so tu predstavljeni zmagovalci tranzicije. Podjetja v davčnih oazah se namreč pogosteje odpirajo s točno določenim razlogom.

Podobna "onemelost" se je zgodila tudi pri trilogiji V imenu države o slovenski trgovini z orožjem, ki sva jo izdala z novinarjem Radia Slovenija Matejem Šurcem. Vpletenim v nelegalne orožarske posle se ni zgodilo nič, zganili se niso niti organi pregona. Prav tako se zdi, da ni nobenega interesa, tudi političnega ne, da bi razkrili, kje je končal denar iz teh poslov.

Do prvega srečanja pomembnih Slovencev z davčnimi oazami je prišlo že ob osamosvojitvi. Denar, najmanj milijon in pol nemških mark, iz trgovine z orožjem je zagotovo končal na računu podjetja Cranex v švicarskem mestu Zürich. Podjetje Cranex AG se je nekaj let pozneje, leta 1997, preselilo v pol ure vožnje oddaljeno mesto Zug. V podjetju Cranex AG v tem malem mestu pa je po uradnih švicarskih registrih imel vodilno vlogo Dušan Šešok, ki je bil predsednik družbe. Več o tem je z dokumenti predstavljeno v prvi knjigi trilogije.

Kje je končal ta denar davkoplačevalcev, lahko bi ga bilo še več, je treba še preiskati. V proračunu ga po uradnih evidencah ni. Pri trgovini z orožjem so se iz Slovenije in tudi drugih nekdanjih republik SFRJ-ja začele črpati ogromne količine denarja, ki je končal na avstrijskih, švicarskih, madžarskih, nemških in britanskih bankah. Od tam pa je le še korak do davčnih oaz.

Dušan Sešok, trenutno je širši javnosti poznan iz afere z mariborskimi radarji, kjer napoveduje, da bo tožil mariborsko občino za prekinitev pogodbe za več kot 700 milijonov evrov, sodi med tisto peščico Slovencev, ki si je med tranzicijo finančno močno opomogla.
Osnovna hipoteza trilogije V imenu države je, da so se politične elite okoristile s trgovino z orožjem. Druga hipoteza pa je, da so s prikrivanjem svojih dejanj onesposobile sodni sistem. Že leta 1994 so bili zbrani vsi dokazi, da bi lahko kazensko preganjali nekatere najpomembnejše osamosvojitelje. Februarja 1995 sta bila Janez Janša in Igor Bavčar kazensko ovadena zaradi nedovoljene trgovine z orožjem, skupaj z Ludvikom Zvonarjem, Francijem Kosijem, Nikolajem Omanom ter mednarodnim trgovcem z orožjem Konstantinom Dafermasom.

Kmalu nato so na tožilstvu, kjer je pomembno vlogo imela Barbara Brezigar, poskrbeli, da sta bila Bavčar in Janša umaknjena iz kazenskega postopka. Razvoj tovrstne kulture, v kateri so nekateri politiki nedotakljivi, saj so se, čeprav so policisti in kriminalistični inšpektorji zbrali dovolj dokazov, zadeve ustavile na tožilstvu, ki bi moralo vložiti obtožnice, je tudi eden od odgovorov na vprašanje, zakaj je danes Slovenija v takšnem položaju, kot je. Pravna varnost je za tiste, ki premorejo milijone, drugačna od drugih državljanov, čeprav naj bi bili vsi enaki pred zakonom.

Večina kaznivih dejanj, povezana z nedovoljeno trgovino z orožjem, je menda že zastarela. Ali sploh obstaja še kakšna možnost, da bi kdo kakor koli odgovarjal za ta dejanja?
Na Hrvaškem so sprejeli zakon, po katerem kazniva dejanja, povezana z vojnim dobičkarstvom, ne zastarajo. Če bi v Sloveniji obstajala politična volja, bi lahko sprejeli podoben zakon. Tudi zaradi velikega družbenega pomena in škodljivih posledic trgovine z orožjem. Vendar se bojim, da glede na trenutne razmere v slovenski politiki politične volje za kaj takega še dolgo ne bo.

Kakšni so bili sicer odzivi na razkritja lastnikov podjetij v davčnih oazah v drugih državah?
Luksemburg je že napovedal, da bo znižal svojo trenutno visoko zagotovljeno bančno tajnost. Tudi nekatere druge države bodo sprostile ukrepe glede varovanje bančne in davčne tajnosti. Projekt ICIJ bo očitno povzročil sistemske spremembe, na podlagi katerih skrivanje premoženja ne bo tako preprosto kot doslej. Objavljeni podatki so ekskluzivni in jih prej niso poznali niti preiskovalni in davčni organi posameznih držav. Tako da bodo morebitne kazenske posledice vidne šele čez določen čas. Največja odkritja so zbrana na spletni strani icij (icij.org), slovenska pa na spletnih straneh 24.ur.com.