Danska je v glavno mesto Belorusije prišla po svoj prvi nastop na največjem športnem tekmovanju, na koncu pa je že po dveh tekmah ostala brez vseh možnosti. O napredovanju bodo v medsebojni tekmi v nedeljo odločali Belorusi in Slovenci.

Ničkolikokrat v teh dneh bivanja v izjemno urejeni beloruski prestolnici so mi spomini uhajali tri leta in pol nazaj, ko je Slovenija v Vojensu na Danskem prvič prišla do olimpijskega nastopa v hokeju. Tedaj sta bili uvodni dve zmagi na slovenski kulturni praznik že dovolj za izjemno navdušenje v našem taboru.

Tokrat je postavitev turnirja nekoliko drugačna in bo treba še po tretji uspeh v nedeljskem popoldnevu. Spomnim se, da so v našem taboru že pred turnirjem na Danskem poudarjali, da je najpomembneje, da se prva tekma ne igra z domačini in tudi tokrat je bilo slišati podobno razmišljanje. Pred tekmo s Poljsko, ki je bila nazadnje uspešna in je aprila premagala rise s 4:1, je bilo kar nekaj bojazni. Sploh po pripravljalni ponedeljkovi tekmi na Bledu in porazu z Italijo.

Ampak dobesedno vsi v našem taboru z igralci na čelu, kjer prednjači Anže Kopitar, so nam zatrjevali, da je bil to enostavno le slab trenutek in res nismo imeli razloga, da jim ne bi verjeli. To so nam v četrtek in petek tudi potrdili v ogromni Minsk Areni, ko so premagali najprej Poljake in nato še Dance s kar osmimi igralci na spisku, ki hokejske veščine unovčujejo v najmočnejši ligi na svetu na oni strani Atlantika. Arena je bila na obeh dosedanjih tekmah razumljivo precej prazna, v nedeljo bo nabito polna in ob huronskem navijanju domačega občinstva bo treba zdržati ves ta pritisk. Belorusi živijo za ta trenutek najmanj od Vojensa. V Sočiju jih ni bilo ravno zaradi poraza z našimi fanti. V Salt Lake Cityju pa so denimo odigrali celo tekmo za bronasto medaljo, ko jih je vodil nam dobro znani Vladimir Krikunov.

Šestič Slovenija igra v olimpijskih kvalifikacijah. Ob uvodu je gledala v hrbet Švici, Veliki Britaniji in tudi Danski, prehitela je Nizozemsko. Pred Torinom je bilo v Rigi z Latvijo ob koncu 2:1 za domačine, lepše priložnosti kot je bila skupina pred Vancouvrom v Hannovru z Nemčijo, Avstrijo in Japonsko pa si danes ne moremo več zamisliti. Ampak Slovenije na kanadski obali Tihega oceana ni bilo. Belorusi pa so prav tam zadnjič občutili čar olimpijskega turnirja. Čeprav mnogi razmišljajo, da v Južni Koreji po več kot dveh desetletjih ne bo vseh najboljših igralcev sveta, pogodbe z NHL-om seveda še ni, pa bi bilo lepo biti znova zraven. Konec koncev tudi zaradi rokometnega izziva, saj so Uroš Zorman in njegovi fantje v Riu najboljši slovenski moštveni dosežek prestavili na 6. mesto.

Seveda ob tem ne smemo mimo vseh slovenskih hokejskih generacij, ki so bile del olimpijskega utripa kar štirikrat zapored med Innsbruckoma 1964 in 1976. Priložnost pa se je ponudila tudi ob igrah v Sarajevu, ko je bila tedanja reprezentanca po izboru selektorja Štefana Semeta povsem slovensko obarvana. Vse primerjave so seveda nepotrebne, vsi ki dihajo športno in predvsem hokejsko, pa bodo v nedeljo preživljali obenem prijetne in tudi stresne trenutke.